Gregor Golobič v odziv na obtožbe Mateja Lahovnika
Gregor Golobič, predsednik stranke Zares, se je danes odzval na obtožbe Mateja Lahovnika. .
Dopolnjeno: ZVOČNI POSNETEK izjave.
Dopolnjeno: magnetogramski zapis – priključen pod posnetki.
1. del
“Navado imam naslovnikom govoriti direktno v oči, brez pisem ali podobnih zahrbtnih potez, zato sem se omejeval v svojih izjavah na tisto, kar je bilo znotraj teh manir korektno. Izrekam vam dobrodošlico v tretjem valu neke kampanje, ki se je začela lansko leto maja, in ki je sramotna v delu za slovensko medijsko in politično sceno.
To kampanjo v grafičnem smislu ponazarja, ali pa jedro, ki se prenaša iz enega prizora v drugega, tako imenovana Golobičeva hobotnica. Izraz je poznan iz raznih kontekstov in naj bi razkrival lastniške in druge povezave med ljudmi in podjetji, ponavadi z nekaterimi neznanimi kosi, slamnatimi lastniki, parkirišči in s čim podobnim.
Težava z Golobičevo hobotnico, ki se jo tako rado prikazuje in je krasila tudi včerajšnjo večerno informativno oddajo na nacionalni televiziji, se pa pojavlja tudi na komercialnih televizijah, je seveda v tem, da kažejo sliko, ki jo je javno predstavilo samo podjetje Ultra.
Po izbruhu izmišljene afere o domnevno nezavarovanih kreditih tega podjetja so namreč v podjetju Ultra imeli novinarsko konferenco, kjer so naslikali, projicirali in novinarjem razdelili natančno to shemo: strukturo – lastniško, medpodjetniško strukturo skupine Ultra, skupaj z vsemi lastniki, vključno z menoj, kar je bil nov podatek za javnost, razkrit s strani podjetja samega na mojo zahtevo. Ta slika ne kaže nič drugega kot dejansko stanje, ki ni v nobenem smislu problematično ali sporno, v nobenem smislu celo ne oporekamo komurkoli, da bi bilo sporno, o vseh relacijah in obstoju vseh subjektov so bile v času, ko so se podjetja ustanavljala, obveščene vse ustrezne institucije z davčno upravo na čelu.
Kot sem izvedel iz pisma podjetja Ultra, ki ga je to podjetje naslovilo na javnost, pa ni bilo deležne običajne pozornosti javnosti, je potekal skrben in natančen davčni pregled posebne preiskovalne skupine znotraj davčnega urada RS, kar je poseben privilegij, za obdobje zadnjih pet let, in rezultat je dokončna odločba, ki govori o tem, da ni bilo nobene nepravilnosti. Tudi odgovori, ki jih je davčni urad posredoval na preiskovalno komisijo glede njihove informiranosti o ustanovitvi podjetij znotraj te skupine, vključno z deležniki, je to potrdil.
Neka normalna struktura podjetij, ki imajo hčerinske družbe – mnogo je takih podjetij, sploh, če imajo tako razvejano dejavnost po vsebini svojega dela in po področjih, regijah in kontinentih, kjer so prisotne, je to nekaj najbolj običajnega. Nobeno razkritje torej, saj je to shemo predstavilo podjetje samo. Namen prikazovanja te sheme je ustvarjanja vtisa, da je nekaj spornega, da naj bi bilo nekaj narobe, za kar v nobenem trenutku ni podan noben dokaz, ampak se samo reče, da gre za “hobotnico” in je s tem domnevno vse povedano.
Moj delež, 10 odstotni, je edini delež, ki ga imam v kateremkoli podjetju, v Ultri SUM na Nizozemskem, je bil ob vplačilu tega deleža z moje strani ob ustanovitvi prijavljen davčnemu uradu RS leta 2007. Bil je ob nastopu moje funkcije skladno z zakonom prijavljen tudi Kosovi komisiji, čeprav to po črki zakona ne bi bilo potrebno. Zakon, ki je veljal takrat in do 6. junija letos je namreč nalagal funkcionarjem in drugim zavezancem za oddajo takšnega poročila, da prijavijo deleže v podjetjih, v katerih imajo več kot 20-odstotni delež. Ta delež sem prijavil brez težav in pomislekov, kljub temu, da je za polovico pod tem predpisanim pragom za prijavo, ampak tudi to dejstvo se ni nikoli upoštevalo.
Ob tem, da je ta prijava edina prijava, ki je javna od kateregakoli politika v Republiki Sloveniji, je to tudi edina prijava, iz katere lahko protikorupcijska komisija ugotovi, ali ima katerikoli javni funkcionar podjetje z deležem, ki je nižji od 20 odstotkov, kajti nikomur ni bilo takšnega deleža potrebno prijaviti. Nov zakon, ki velja od 6. junija letos in ga je predlagala stranka Zares oziroma ministrstvo za javno upravo, zakon o integriteti, pa je ta prag spustil na 5 odstotkov in protikorupcijska komisija je dolžna v kratkem pozvati nove zavezance za prijavo, pa tudi stare zavezance, torej ministre in poslance, tiste ki so bili to doslej, da dopolnijo svoje poročilo v smislu prijave deležev nad 5 odstotkov. Meni ne bo treba ničesar storiti, ker sem svoj delež že prijavil takrat, ko to ni bilo potrebno.”
2. del
“Ta kontekst je pomemben z vidika vsega drugega, kar bo povedano na novinarski konferenci. Res je, mislim da je bilo v tem letu predloženih dovolj dokazov in razlogov za to, da v eni od anket časopisa, na katero se polovica naslovnikov sploh ni odzvala, svojega deleža nisem razglasil, razloge za to pa sem večkrat javno pojasnil in je še tako zlonamernemu jasno, da je obravnava stvari precejšnjega dela medijev in politike takšna, da omogoča več kot samo razumevanje tega dejstva. Vendar sem to ocenil za napako in se zanjo tudi opravičil, potegnil pa bi vsako konsekvenco, ki bi bila potrebna, če bi storil karkoli spornega z vidika predpisov ali tega, kar velja za vse politike v RS. Tudi to dejstvo ni pogosto upoštevano.
Ta delež je dobil zelo veliko težo, ne v denarju, ne v vrednosti, ne v premoženju. Še časopis, ki je izračunal njegovo milijonsko vrednost, je nedavno ponudil zanj 100.000 evrov. Ampak se zelo strinjam, da ima ta delež izjemno veliko težo. Ima jo zaradi tega, kar se je zgodilo, zaradi vzdušja, stanja duha, v katerem se je ta afera rodila in razvila – skratka, je neprecenljiv in ni naprodaj pod nobenimi pogoji.
Namreč, znano je, kadar nekdo govori o nečem neprecenljivem in ni naprodaj pod nobenimi pogoji, mnogi pa ne zdržijo in potem vseeno popustijo – da gre za kategorijo vrednosti, ki jo sicer izražamo z besedami in izrazi, kot so čast, ponos, pokončnost, digniteta, in to pri meni ni naprodaj, to je stvar etike. To je tako kot uporaba slovenskega jezika v komuniciranju z italijanskimi državnimi organi v Trstu s strani Borisa Pahorja. Kdor pričakuje od mene, da bom ta delež prodal, ali ga predal, se mu odpovedal ali kakorkoli z njim storil, je isto, kot če bi pričakoval od Borisa Pahorja, da bo govoril italijansko tam, kjer ima pravico govoriti slovensko. Do gospoda Borisa Pahorja imam veliko spoštovanje, cenim ga zaradi njegove življenjske izkušnje, znano je, da sem bil kritičen do njegovega stališča do Arbitražnega sporazuma – navajam pa ta primer, ker mislim, da gre v primeru mene, tega podjetja in stranke Zares posledično v resnici za pohod, kar je na meji fašizma, kar si zasluži obravnavo tudi pred institucijami, ki se ukvarjajo z varovanjem osnovnih človekovih pravic, do česar bo verjetno tudi prišlo.
Ta delež predstavlja moj upor, je postal to. Upor proti zmagi podležev, hinavcev in nasilnežev. Ti se namreč z njim ukvarjajo. Je ključen element, zame, nove politike, o čemer sem govoril tudi na konvenciji stranke lani novembra. Pomen tega deleža – pomeni početi poštene, prave in dobre stvari, pri njih vztrajati za vsako ceno, torej gre za neprecenljive stvari, gre za načela.
S tem ima moralna večina težave. Zakaj? Ker je med etiko in moralo velikanska razlika. To se pogosto meša, vendar je razlika temeljna, pogosto pa gre celo za nasprotje. Zakaj rečemo “moralna večina”, nikoli pa še niste slišali za izraz “etična večina”? Zanimivo. Zato ker je morala stvar oportunizma, prilagajanja mnenja mnenjskim anketam, stvar udobja in ugodja, stvar linije najmanjšega odpora, stvar popularnosti. Etika pa je nasprotje temu, je vedno v manjšini. Ni naključje, da protagonisti moraličnega zgražanja v tej zadevi: dr. Virant, dr. Lahovnik na primer, imajo takšna stališča, kot jih imajo npr. o izbrisanih, o družinskem zakoniku, da so toliko svoje energije in časa posvetili znamenitim psom. To je njihova dimenzija, dimenzija morale, o kateri sem prej govoril. O etiki ne vedo nič.
Nekaj o dejstvi. Kaj pomeni etika na delu? To so dejstva. Jaz sem v politiki iz treh razlogov, bil in ostajam: zaradi vsebine programa nalog (katere so te vsebine, programi, naloge, o tem ste kolikor-tolikor obveščeni, jaz sem imel priložnost kot resorni minister v tem mandatu priložnost o tem govoriti samo trikrat: v intervjuju za časnik Večer, na TV SLO3 dvajset minut nedolgo tega in v Sobotni prilogi nedavno tega). Motiv temu novemu valu daje deloma tudi to, da so njegovi protagonisti videli, da je vsebina še kako zaresna in resna, in da nastavlja zrcala njihovi konceptualni praznini in moralistični izpraznjenosti. Sem tudi zato, ker so drugi razlog ljudje, ki so mi zaupali in tudi tej stranki (verjemite mi, tudi taki še obstajajo). Im sem zaradi odgovornosti do obojega, ki sem jih naštel.”
3. del
“Čas, ko opravljam javno funkcijo je, ko pogledate podrobno, prava šola samoomejevanja. Ko bo kdo s časovne distance in brez moralističnega mandata pogledal dejstva, bo temu lahko samo pritrdil. V tem času je, kar zadeva konflikt interesov in zakonodajo, ki ureja področje konflikta interesov in samoomejevanja in omejevanja javnih funkcionarjev, sta za to področje veljala dva zakona; eden je povedal, da je prepovedano poslovanje funkcionarjev s podjetji, v katerih ima funkcionar več kot 20-odstotni delež s tistimi državnimi organi, katerih predstojnik je ta funkcionar. Zakon je sprva predvideval prepoved celotnega s katerimkoli državnim organom oziroma zavezancem za javna naročila, vendar je Ustavno sodišče leta 2004 oziroma 2005, na pobudo enega od občinskih svetnikov, ki ga je zakon omejeval, razveljavilo natančno tiste določbe, ki jih v svojem pismu pogreša Matej Lahovnik. Določbe, ki bi dale zakonsko podlago, da se izločijo podjetja, v katerih ima nek javni funkcionar kvalificiran delež, ali je to 20 ali 5 odstotkov, o tem v nadaljevanju, in ki ti državni organi in institucije ne sodijo pod njegovo jurisdikcijo. V mojem primeru torej ne sodijo v delokrog, definicijo področja ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Od 6. Junija letos velja novela zakona o integriteti, ki teh 20 odstotkov aplicira na isto dimenzijo še vedno upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča, postavlja omejitev, prepoved takšnega poslovanja, za takšna podjetja, od 6. junija letos, za poslovanje z organi v sestavi ali ustanovo, ki jo vodi tak minister, ki je solastnik. To velja od 6. junija letos. To je pravni okvir, v katerem sem kot funkcionar deloval.
Zakaj govorim, da je to obdobje šola samoomejevanja? Ker je nek cinizem, prvovrstna nesramnost, da se meni in tem podjetjem očita karkoli spornega, pri čemer to podjetje v nobenem primeru, v vsem tem obdobju, ne v okviru mojega ministrstva, ne v okviru katerekoli druge državne ustanove ali ministrstva, ni pridobilo niti enega evra državne pomoči ali posla v vrednosti enega evra. To velja tudi za podjetja v državni lasti. Si je to mogoče predstavljati? Kako je mogoče, da obstajajo takšni očitki ob faktičnih dejstvih, da jaz, kot človek z domnevno enormnim vplivom, nagnjen k zlorabam, nisem uspel, na mnogih razpisih, na različnih ministrstvih in državnih podjetjih, javnih naročilih, poslih, temu podjetju zagotoviti niti enega evra. Kako je to mogoče? Ker je to tako v nebo kričeč nesmisel je bil na koncu proizveden očitek, da se ta podjetja ne bi smela niti prijaviti na razpise. Ampak če se ne bi prijavila, se jaz ne bi mogel samoomejevati – dobro, da so se prijavila! Poleg tega ni bilo nobene zakonske ovire, da se ne bi smela, kajti na nobeno javno naročilo nobenega državnega organa, ministrstva, se to podjetje ni prijavilo po 5. juniju letos. Včeraj ste prejeli njihovo pismo, ki sem ga omenil – tam sem to prebral in potem tudi preveril. In sploh ne v letu 2010 – v celem letošnjem letu. So se prijavili na nekaj razpisov, neuspešno, v prejšnjem letu, ko so tako kot mnoga druga podjetja zašli v težave in je država razvila vrsto mehanizmov za pomoč tem podjetjem. Sam sem preko instrumentov na mojem ministrstvu takšno pomoč omogočil več kot 700 podjetjem. Mikro, majhnim, srednjim in velikim podjetjem – več kot 700. Med njimi ni nobenega, ki bi ga lahko kakorkoli povezali z menoj ali s temi podjetji, ki se jih inkriminira. Pa so se prijavili tudi na razpise mojega ministrstva – a niso uspeli, vendar niso uspeli. Nisem niti vedel, da so se prijavili, kar je irelevantno, če verjamete ali ne, a dejstvo je, da niso uspeli – ne v konzorcijih, ne samostojno. Naknadno sem videl tudi, da so bili v enem konzorciju Univerze v Mariboru za center odličnosti, a niso bili izbrani. Prijavili so se tudi na razpise drugega ministrstva in tudi tam niso bili uspešni.
Tu sem dolžan pravzaprav pojasniti cel kontekst, s katerim je Matej Lahovnik seznanjen in s katerim je seznanjen tudi predsednik vlade, in se ga neresnično interpretira s strani samega Mateja Lahovnika. Namreč, v razpisu RIP, razvojni investicijski projekti, na katerega se je lansko leto prijavilo, ne vem natančno katero izmed podjetij te skupine, kjer me je v resnici on poklical in mi povedal, da podjetje, kljub temu, da je bilo že izbrano s strani razpisne komisije, bo on preprečil, da bi podjetje dobilo ta sredstva in želi, da jaz pozovem podjetje, naj umakne svojo vlogo, preden bo on moral ukrepati – pač po svoje, nezakonito, ampak po svoje.”
4. del
“Seveda na podjetje nisem vplival ne v smislu prijave in ne morem vplivati ne v smislu odjave. Da je on dolžan ravnati po zakonu in svoji vesti. Da pa, kolikor sam ni pripravljen, poklicati največjega lastnika Ultre, Miloša Urbanijo, s katerim sta dobra znanca, da lahko to, kar mi je povedal, prenesem naprej, in se bodo odločili sami. To sem storil – oni so se odločili sami in so umaknili vlogo, ker so želeli ministru prihraniti pravzaprav nek nezakonit poseg v postopek, ki se je začel.
Kar je pri tej zadevi najbolj umazano, je – če odmislimo to, da je moja vloga spet samoomejevalna – da sem poskrbel za to, da je to podjetje, morebiti izbrano na tem razpisu, da se je prijavilo, obvestil ministra Lahovnika jaz. To je zatajil, to ve. Jaz sem v tem razpisu po izbruhu te afere opozoril državno sekretarko na ministrstvu za gospodarstvo, ji izročil seznam, dokument, ki je bil na tiskovni konferenci podjetja Ultra predstavljen, s spiskom imen vseh podjetij v tej skupini, in jo prosil, naj bo pozorna, če se katerokoli od teh podjetij, ker jaz namreč nisem vedel, katero se je, če se je, prijavilo, pojavi v tem razpisu, da o tem obvesti ministra. Da ne bi podpisal morebitne odločbe, pozitivne, negativne, kakršnekoli, ne da bi to vedel. In ona je to storila. Ona ga je na to opozorila in po tem je on poklical mene – po tem, ko je pri sebi sprejel sklepe, kakršne je sprejel in do kakršnih načeloma ima pravico. Nima pa pravice molčati o tem – sam sem pa na v najinem razgovoru marca letos eksplicitno opozoril. Da sem bil jaz tisti, ki je v tistem razpisu vplival na to, da je on lahko pravzaprav zaznal tisto, kar se mu zdi, da je bila težava njegovega ministrovanja in kar mu je povzročalo probleme. Kaj je bolj samoomejevalnega od česa takega?
Kar zadeva drugega razpisa, ki je omenjen v tem pismu – zanj nisem bil seznanjen do tega pisma. V njem gre za to, da so konkurirali, da niso bili izbrani in da so se, v skladu s pravnim poukom v odločbi, da niso bili izbrani, pritožili, in to naj bi predstavljalo nek problem. Razpis je bil pa, mimogrede, izveden decembra lansko leto, več kot pol leta pred veljavnostjo zakona, ki tudi sam po sebi ne problematizira prijave tega razpisa, saj ne gre za razpis, ki bi sodil v delokrog mojega ministrstva, pač pa ministrstva za gospodarstva, agencije JAPTI. Zaradi vsega, kar se je dogajalo v lanskem letu in kar se seveda še dogaja – in kot ste lahko prebrali iz tega pisma, je podjetje sprejelo vrsto ukrepov, s katerimi se želi v celoti umakniti s slovenskega trga – zato se ni prijavilo v letošnjem letu na nobene razpise, zato ni konkuriralo za nobene posle, zato se tudi na eksplicitna vabila državnih podjetij. V letu 2009 so dobili eksplicitno vabilo Pošte Slovenije, naj se prijavijo na njihov razpis – ni želelo sodelovati na tem razpisu. Zato so toliko bolj podla in brezpredmetna namigovanja iz tega pisma o tem, da, zaradi tega, ker se je v letu 2009, so se neka podjetja, ki plačujejo davke v Sloveniji in zaposlujejo mlade, izobražene ljudi – se iz tega težko izključi, da morda ne bi poskušala dobiti posel tudi v teh državnih podjetjih. To so državna podjetja in minister za gospodarstvo je imel vedno možnost pridobiti podatke, o tem ni rabil ugibati. Ti podatki so »nula«. In ta nula je tisto, o čemer je včeraj nekdo, ki je povzročil slovenskim javnim financam enormne probleme, označil za »haranje«. Ničelno poslovanje je »haranje« – po mnenju doktorja Viranta.
V zadnjih dneh se je imenovalo tudi en drug člen, 37. ali kateri, zakona o integriteti – petintrideset jih govori o tistem, o čemer sem govoril prej – govori o tem, da je pri teh javnih naročilih, če bi kdo imel občutek ali vtis, da je kaj narobe, da je dolžan obvestiti predstojnika in tako naprej. To naj bi predstavljalo to pismo. A tisti, ki je pismo pošiljal, je imel vse vzvode, da bi pridobil več od občutka in vtisa – vse podatke! Kar se tiče občutkov in vtisov – to se mi je zdelo pomembno, da obravnava vlada. Zato bom vztrajal, kljub odhodu ministra Lahovnika, naj vlada obravnava to pismo, tudi svojega pooblaščenca na preiskovalni komisiji sem prosil, naj pridobi to pismo, in tudi brez siren privede ministra Lahovnika, da bo prišel na to komisijo pričati o tem, kar je v tem pismu napisal, o svoji vlogi, o moji vlogi, o vseh vlogah, občutkih in vtisih.
Kakšen je občutek, če na primer odvetnica, ki zastopa ministra, sklepa posle s podjetji, ki jih ta minister razglaša za podjetja njegovega resorja? Je ta občutek v skladu z zakonom o integriteti? Je potrebno o tem obvestiti predstojnika? Kakšen je občutek, če nek minister nalaga vodstvom gospodarskih služb, koga morajo zaposliti in koga ne smejo zaposliti, s katero PR-ovsko svetovalko morajo skleniti pogodbo? Je to ta vtis? Je to ta občutek iz tega zakona?”
5. del
“Kakšen je ta občutek ali vtis, če nekdo, ki je po izteku funkcije leto dni po izteku funkcije prejema ministrsko plačo, istočasno pridobiva, v času, ko je domnevno nezmožen pridobiti službo, služi s svetovanjem v tujih državah – več, kot znaša tista plača? Ali pa, če pravni ekspert svetuje ministrstvu, v katerem je njegova žena generalna sekretarka. To so ti moralični poštenjaki, ki vpijejo te dni in zaradi katerih želim, da vlada obravnava to pismo. In da se – ne za vse – uveljavijo takšna merila, kot se uveljavljajo zame, ker to ni vzdržno in ni mogoče, in tega ne bi želel pričakovati ali vsiljevati nikomur, ampak vsaj tistim, ki jih želijo sami postavljati za druge, pa so sami kilometre daleč od njih.
Jaz se takšnega občutka in vtisa nisem mogel znebiti ob soočenju vlade s projektom TEŠ 6. Zato sem to temo dosledno odpiral na sejah vlade, po tem, ko v neposredni komunikaciji s pristojnim ministrom nisem naletel na posluh, ker je rekel, da je bil pač projekt že davno odobren in da se ga lahko samo izpelje. Niti pogodbe pravzaprav ni žele pridobiti in pogledati dolgo časa. Je pa prišel z odločitvami na vlado. Prihajal na vlado, da vlada prevzame odgovornost zanje – ne da bi razpolagala z osnovnimi informacijami. Informacije, ki so po mojem vztrajanju bile pridobljene in vlada bo o njih še ta mesec razpravljala. Ali je to povezano z odhodom ministra Lahovnika ali ne, o tem ne bom špekuliral. Jaz bi si želel, da bi on sedel tam, ko bi se razpravljalo o strašnih nepravilnostih, ki so se dogajale v tem projektu – presegajo vrednost stotih milijonov evrov, nedvoumno; iz študij, ki so bile poslovna skrivnost, do katere smo prišli z muko na vztrajanje mene in ministra Gasparija, to sledi. Tam so bili ti občutki in vtisi prisotni. Ne zato, ker bi minister Lahovnik bil vpleten pri spornem poslu – niti slučajno, tega ne mislim. Vendar da je opuščal dolžna dejanja odgovornega resornega ministra, in to sem mu na seji vlade pred mesecem dni tudi povedal. Predvsem na kolegijih, ker jaz ne pišem pisem … o tretjih.
Ne gre za to, da je nekdo iz Velenja ali iz Šoštanja – tudi jaz sem iz Novega mesta, tudi name mnogi ugledni Novomeščani pritiskajo, da naj uredim projekt novomeške univerze, a moj odgovor je: samo če bodo izpolnjeni strogi pogoji, ki jih še zaostrujemo s spremembami zakonodaje. In gotovo ne v zelo bližnji prihodnosti, vsaj dokler bom jaz resorni minister. Ne gre za to, kdo od kje prihaja –gre za to, da skrbno opravlja svoj posel. Posebej, če gre za največji posel v Republiki Sloveniji.
Če je minister, ali je to Lahovnik ali nekdo drug, iz Velenja, to ni noben problem. Če je direktor investitorja, Holdinga slovenskih elektrarn. ki je bil imenovan na predlog ministra, tudi z mojo podporo, iz Velenja, tudi to se mi ne zdi problem. Če je direktor Termoelektrarne Šoštanj iz Velenja, toliko bolje, nič hudega. Če je predsednik nadzornega sveta Holdinga slovenskih elektrarn, bivši direktor rudnika, iz Velenja, če so drugi člani nadzornega sveta te ustanove investitorja, ki je odgovorna, tako ali drugače iz tega okolja, potem to ni razlog za obtožnico – je pa razlog za dolžno skrb, kajti zbujajo se znameniti občutki in vtisi.
Veste, da je proti enemu ministru, tik preden je odšel, bil vložen obtožni predlog zaradi nevestnega dela. Kolege na vladi sem opozoril, da v zadevi TEŠ6 stopamo zelo globoko v to cono in da se moramo zavedati svoje odgovornosti pri projektu, pri katerem ne razpolagamo z dovolj dobrimi informacijami, ali pa se nesporne informacije ne upoštevajo na način, da bi lahko vedeli, da je ta denar dobro, pametno, transparentno naložen. Pri čemer, da ne bo nesporazuma, v nobenem trenutku nisem na vladi, ne nikjer drugje, izrekel, da mislim, da je tak projekt nepotreben, odveč, apriori za zavreči. Res je bila odločitev sprejeta v prejšnjem mandatu, a res je, da so bile v tem mandatu sprejete tudi nove odločitve, za katere so manjkale pomembne predpostavke, in bo potrebno to čim prej doreči, če naj vlada prevzame odgovornost, kot jo mora prevzeti.
Verjamem, da bo nov minister, ali ministrica za gospodarstvo glede tega znal ravnati skrbno in brez iskanja alibija v tem, da je bil projekt pač nekoč prej odobren.
Ob vsem tem se tudi sam sprašujem, v čem je pravzaprav problem, za koga sem tako moteč. Kaj je tisto, kar moti, da sem v politiki, da sem na čelu stranke Zares, ki je tudi sama stranka moteča?
Morda deloma to izhaja iz tega, da veliko vem o tem, kaj se dogaja in kako se dogaja. Še bolj pa gotovo v tem, da ne podkupujem in nisem podkupljiv – in to v državi, kjer je to tako zelo razpaseno, v politiki in na medijski sceni. Sami to veste bolje od mene. Gotovo to zelo moti.”
Odgovor na novinarsko vprašanje glede poslovanja podjetja Ultra z Mobitelom:
Odgovor na vprašanje novinarja o kandidatih za ministra za gospodarstvo: