Kultura, bleda mati

Predvolilni programi prihajajočih koalicijskih strank na področju kulture so bili dokaj bledi in bedni. O njih sem v preteklosti večkrat govorila in upala, da bo to zaskrbelo še koga drugega. Najbrž je prav upanje, da ne bomo deležni koalicije, ki se je spletla na način kot se je, kot tudi upanje, da bodo za kulturo zastavili glas sami kulturniki – puščalo pot prostemu toku dogajanja, ki ga je končno spotaknila peticija evropske prestolnice kulture proti ukinitvi oziroma krčenju ministrskega resorja za kulturo. Nedvomno je to najbolj naravni in verodostojni projekt EPK-ja.

Dokaj konsezualno razvite zgodbe o t.i. vitki vladi, ki bi imela manj ministrstev kot jih je sedaj, so bile pred volitvami sprejete brez večjih pomislekov kaj šele analiz. Večina je kimala oženju ministrskih resorjev saj je vitkost napeljevala k všečnemu špar programu in k razumevajočemu kaznovanju, kjer so se razlogi za (ne)obvladovanje javnih financ poenostavljeno enačili s številom funkcionarjev ne pa z njihovo učinkovitostjo. Malokdo je pogledal čez planke in preverjal položaj ministrstev za kulturo v drugih evropskih državah kjer kultura večinoma ohranja avtonomen status, največkrat kombiniran zgolj z mediji ali skrbstvom za mladino.
Toda gre res za shujševalno dieto, če neko področje prevzame nekdo, ki o njemu ne ve kaj dosti, če zanj nima strokovnega vedenja, emocionalne zavezanosti in potrebne strasti? Bo npr. kultura bolje zastopana, če ji načeluje nekdo, ki je specialist za vrtce? Bo izobraževanje bolje videno in vodeno, če ga politično usmerja nekdo, ki je blizu ljubiteljski kulturi? Bo znanost imela večjo težo, če jo zastopa nekdo, ki se spozna na šolsko prehrano? Bo informacijska družba bolj suverena, če jo vodi nekdo, ki je doma na področju hrambe rokopisov? Bo šport bolje razumljen, če nad njim bdi nekdo, ki prisega predvsem na kulturo duha?

Res je, vsa ta prizadevanja po na ta način razumljeni vitkosti bodo proizvedla anoreksijo. Predvsem pa nekredibilnost področji, ki v veliki meri potrebujejo tudi simbolno
identifikacijo.

Stvarnost je banalna in vam jo lahko serviram iz izkušene roke: za obvladovanje – ne nujno tudi obvladanje – vseh problemov na področju kulture je bilo zame 24h pretesnih. Premalo. Brez spanca.

Če ti je površnost in ignoranca tuja, če je temeljitost in odgovornost nuja, če ti je teamskost načelo in dialoškost pravilo, potem je delo ministra/ministrice nujno celostno, vseobsegajoče in izčrpno. Team je seveda v pomoč, a odgovornost ni nikoli povsem njegova.
Pozivi o ukinitvi ministrstva za kulturo, ki so včasih prihajali tudi iz ust liberalcev, češ, da se kultura itak pretaka po žilah vseh resorjev, so zagotovo skrajno bedni.
Še bolj bedno je dejstvo, da prihajajoča oblast kulturo razume kot prvo popolnoma pogrešljivo žrtev dietne politike. Kdo bo dejansko shiral v španoviji kulture, šolstva, visokega šolstva, znanosti, športa, informacijske družbe, če se dejansko realizira kratkovidna politika napovedane koalicijske druščine, ki se ji po novem reče gasilci za izhod iz krize!? Zagotovo kultura, ki je za špar program najbolj prikladna! Večjo simbolno težo bodo imeli celo Slovenci v zamejstvu in svetu, ki so – po mojem videnju (in tudi po predlogu Pozitivne Slovenije) samoumeven del kulturne in zunanje politike.
V tem kontekstu se bo po proračunu ministrstva za kulturo, ki je bil v tem mandatu – navkljub ekonomski krizi – najvišji po osamosvojitvi, zagotovo lahko le kolcalo.

Sicer pa: preberite koalicijsko pogodbo s področja kulture. Poleg občih načel, ki povzdigujejo kulturo so tudi konkretni koraki. Npr. ureditev spominskih znamenj žrtvam vojnih in povojnih pobojev. Da ne govorim o predlogih, ki so že zakonsko veljavni, a jih kar pet strank (!) ne pozna in jih izumlja na novo.
Sploh pa je smešno, da prihajajoča oblast, ki se zavzema za brisanje kulture, v koalicijsko pogodbo zapiše nekaj, kar pohodi prej preden izreče:

»Zavzemali se bomo za priznanje posebnega družbenega statusa kulture, ker je nosilka nacionalnega interesa in vrednot ter smiselna pot posameznikovega in narodnega samouresničevanja in ustvarjanja. Kultura ima v slovenski zgodovini izjemen nacionalno afirmativen in ohranitveni pomen, ki je rasel iz jezika, se aktivno politično povzpel v taborskem gibanju in se obdržal do slovenske osamosvojitve v samostojno državo. Temelji za slovensko državo so tako zgodovinsko postavljeni na slovensko kulturo«