O odzivu ZNP glede statuta Dnevnika
V svoji izjavi za javnosti o spremembi statuta Dnevnika, ki ukinja obvezno soglasje novinarjev pri imenovanju odgovornega urednika je Združenje novinarjev in publicistov zapisalo naslednje: ”Zadnji dogodki na Dnevniku kažejo, da stranka Zares ne zaupa več niti novinarjem, ki so bili že doslej bolj naklonjeni levi kot desni politični opciji, in da želi imeti popoln nadzor nad mediji,” so prepričani v združenju. Ob tem pojasnjujejo, da lastnik družbe DZS, ki večinsko obvladuje časopisno družbo Dnevnik, Bojan Petan spada v politični krog Gregorja Golobiča.”
V PS Zares težko razumemo patološke obsedenost ZNP s stranko Zares in Gregorjem Golobičem. ZNP bi moralo vedeti, da stranka Zares nima in ne more imeti nikakršne vloge pri odločanju skupščine delničarjev Dnevnika. V poslanski skupini Zares obžalujemo odločitev, ki prekinja še zadnjo in edino dobro prakso soodločanja novinarjev pri imenovanju odgovornih urednikov, hkrati se zavezujemo, da si bomo prizadevali, v okviru spreminjajoče se medijske zakonodaje, zagotoviti uredništvom in novinarjem primerne oblike soodločanja, ob upoštevanja pobud, ki bodo prihajale od resnih in reprezentativnih stanovskih organizacij in sindikatov novinarjev.
Za poslansko skupino Zares
Franco Juri
Kot mi je poznano je Dnevnik privatna družba. Zato je povsem razumljivo, da bodo lastniki, ki so vložili svoj kapital, tudi sami odločali o uredniški politiki in o urednikih. Če pa hočejo novinarji soodločati si morajo ustanoviti svoj časopis in vložiti svoj lastni kapital. Kdor zagovarja drugačno stališče ne razume ali pa noče sprejeti, da je lastnik edini odgovoren za uspešno funkcioniranje podjetja v katerega je vložil svoj kapital, vsi drugi so le izvajalci lastnikove politike in njegovi nameščenci.
Lavrič, polnilnica mineralne vode je lahko zasebno podjetje, a ne more mimo državne zakonodaje (konkretno zdravstvenih predpisov). Tudi časopisne hiše niso namenje trobljenju, tako da se od novinarjev (ki so za to najbolj kompetentni) pričakuje sodelovanje pri upravljanju in nikakor ne gre le za samoumevno pravico.
O odzivu ZNP glede statuta Dnevnika, ne?
Naj nekdo prosim popravi tipkarsko napako v naslovu. Takšnih šlamparij si tudi tretjerazredna stranka na svoji osrednji spletni strani ne bi smela privoščiti.
Žal je kvalitetna novinarska raziskava, informacija, analiza, komentar vse manj iskano blago širokega kroga bralcev. Dobro se prodajajo tragične zgodbe ljudi, napihnjene in izkrivljene polresnice, škandali in podobno blago. To sili lastnike časopisov, da uredniško politiko prilagajajo tem kupcem. To vodi k temu, da mediji vse bolj izgubljajo moč tretje veje oblasti in postajajo vedno bolj “cukerpekarji”.
Novinarji, ki imajo znanje, razum in trdne hrptenice postajajo odvečno blago, ker prodajajo znanje, cenjeni so tisti z upogljivimi hrptenicami, ki prodajajo dušo, najbolj pa uspevajo tisti, ki prodajajo rumeno barvo, brez znanja, hrptenice in duše.
Zdravje naroda lahko zagotavljajo le prvi in zato bi morala država, kot pravi Igor, enako kot v kmetijstvu in prehrani živil, omejiti nezdravo ponudbo.
Lavrič! Poglej kaj se dogaja s svetom, zadnje tedne v Mehiškem zalivu, vse pod zastavo svobodne podjetniške pobude.
Lavrič, pozabljaš, da je tudi država tihi lastnik vsakega podjetja, tudi časopisnega, na osnovi česar pobira lastniško dividendo z davkom na dobiček.
Če so pa celo novinarji taki slepci, da ne vidijo možnosti, da bi lahko na osnovi 3. člena ustave prisilili parlament, da jih pooblasti za upravljanje tega 20% deleža države po načelu en delavec – en glas, je pa čisto prav, da delajo lastniki Dnevnika z njimi kar hočejo.
Igor, popolnoma isto velja tudi za učitelje, zdravnike, šivilje itd
Silvester, kako je mogoče, da je proletariat z vsemi svojimi sindikalisti vred tako tup?
Potreba po varnosti je ena od primarnih potreb bitij, tudi človeka. Nasprotje varnosti je strah in ta poganja svet, ne znanje in razum.
Druga potreba primarna potreba je potreba po uveljavljanju v družbeni skupini ( biti čim višje na lestvici, zmagovati, biti spoštovan..).
Če to prevedmo na sindikalne vodje to pomeni, da so dosegli pomemben položaj in jih je strah, da bi ga izgubili, delali bodo le to in toliko, da ga ohranijo, pa, da so videnei na TV in prisotni v medijih.
Malo jim je pognalo kri dogajanje v Gorenju, ko so delaci šli mimo njih in zato so te čase bolj odločni.
V bistvu je tudi s proletariatom tako, da dolgo trpi, ker je vsako nasprotovanje nadrejenim, zahtevanje drugačnega položaja in podobno sočasno povzroča strah, da bo sankcija in bo še slabše. Proletariat se gre revolucijo še le takrat, ko so socialne in druge razmere skrajno slabe. To je izkoristil Lenin, pa tudi Tito in sta tako prišla na oblast.
Tudi novinarji Dnevnika se bodo obnašali tako. Izrazili bodo nezadovoljstvo, pa vendar bodo raje ohranjali službo, postali malo bolj upogljivi, kot, da bi se odločno zavzeli za svoj neodvisen položaj. Varnost je pač na prvem mestu.
Ravno v tem je paradoks, da je poleg golega vegetiranja varnost prvi nagon vsakega človeka, ekonomski sistem kapitalizma nikogaršnje države pa je v svojem razvoju dosegel točko, ko ogroža varnost do te mere, ko je ogroženo tudi golo vegetiranje velikega dela človeštva v globalu, znotraj posameznih družb pa velikega dela njihovih pripadnikov.
Situacija ni niti malo podobna Leninovim, Hitlerjevim in Titovim časom, da bi jo lahko kak posameznik izkoristil za revolucijo, preživel in se povpel na oblast.
Situacija se približuje vrelišču, ko bo zmagal razum ali panika, ki bo uničila moderno civilizacijo.