Vajgl zavrača trditve Janeza Janše
Poslanec Zares Ivo Vajgl zavrača trditev Janeza Janše o usklajenosti vsebine Blejskega sporazuma z vsemi parlamentarnimi strankami.
Poslanec in predsednik OZP Ivo Vajgl je preveril trditve gospoda Janeza Janše, ki v današnjem Delu trdi, “da je bilo stališče, ki ga je zastopal na Bledu, nekaj dni prej usklajeno na sestanku predsednikov vseh parlamentarnih strank” (Delo, 25. 02. 2009, str. 3).
Vajgl meni, da iz spodaj navedenih razlogov, ta trditev ne drži:
-Nekatere parlamentarne stranke takšno usklajevanje izrecno zanikajo.
-Preveril sem tudi to, da vsebina blejskega dogovora ni bila obravnavana na Odboru za zunanjo politiko pri Državnem zboru RS, kjer bi glede na težo te odločitve, gotovo morala dobiti svojo potrditev, ali vsaj predhodno soglasje.
-V času blejskega sporazuma sem bil svetovalec za zunanje zadeve predsednika Janeza Drnovška. Natančno vem, da o vsebini dogovora ni bil seznanjen in bil presenečen nad dejstvom, da je slovenska stran zavrgla parafirani sporazum Drnovšek – Račan. Ta sporazum je v vsaki obliki reševanja obmejnega spora, pa naj si bo to arbitraža, mediacija, ad hoc arbitraža ali kaj drugega, zelo tehten argument in dokaz o konstruktivnem sodelovanju vlad Slovenije in Hrvaške v tistem času.
Vajgla je potrebno malo obrusiti. Pričel je nadlegovati novinarje. Laže nekoliko boljše kot Rupel ampak še vedno je diplomat samo po potnem listu, manir pa se še vedno ni naučil!
Imel je priložnost protestirati, pa je bil modro tiho.. naj to počne še naprej.
Pa lep dan,
Sperans
ps Pahor je danes prenehal piti. To bi sicer lahko storil 100 dni prej, vas pa kot vaš podpornik prosim, da mu ne nalivate več !
Tudi, če bi predsedniki političnih strank “požegnali” Janšev Blejski dogovor, bi to bilo samo politično dejanje, delovni dogovor. V Sloveniji imamo parlamentarno demokracijo, parlament, parlamentarne odbore, vlado in predsednika vlade. V ustavi jasno piše, da je parlament tisti, ki določa temelje zunanje politike države. Predsedniki političnih strank pa res nimajo nobenih ustavnih pristojnosti za določanje zunanje politike.
Odgovoren je predsednik vlade za dejanja, ki jih stori ali pa upostil in je ne more prelagati na druge, pa če tudi bi mo predhodno prikimali. Tudi, če bi predsedniki političnih strank predlagali Janši vsebino dogovora (tega ni bilo), ki ga je sprejel na Bledu s Sanadarjem je odgovornost še vedno njegova. Pa saj predsednik vlade vendar ni poštar.
Za Blejski dogovor bi moral predsednik vlade iskati soglasje v parlamentu. Tega ni storil, ker bi bilo to ponižanje za velikega vodjo in je upostitev dejanja njegova odgovornost. Tega ne more prelagati na predsednike političnih strank. V sili pač vrag muhe žre.
Sperans! Predlagaš, da se manir učijo(mo) pri tebi?
Gospod Ivo Vajgl;
Pravilno ste storili in seveda veliko nas je, ki vas v vaših prizadevanjih, konkretno pri reševanju mejnega spora s hrvaško podpiramo.
Prav na straneh te, nekoč moje stranke, je vrsta prepotentnih mlečnozobcev, katerim so slovenski nacionalni interesi deveta briga.
Večina Slovencev vas podpira in s simpatijami spremlja vaša naporna prizadevanja za pravično rešitev mejnega spora in izogibanju pastem, ki sta jih družno nastavila tandem JJ-Sanader.
Hrvaška je v prednosti kar se novinarjev tiče zagotovo, tam vsi govorijo isti jezik, na hrvaškem ne boste doživeli, da bi novinarji brili norce iz sanaderja tako kot se to dogaja na naši medijski provinci, zato so tam z javnim mnenjem bistveno bolj uglašeni, kot na slovenski strani, kjer je nekaterim hobi, pljuvanje, omaloževanje in diskreditacija, naj si gre za NOB, veterane iz leta 1991 in ne nazadnje trenutni spor s Hrvati.
Takim ne smemo pustiti dihati, ne glede na njihovo politično lokacijo, ki tu ne igra nobene vloge. Narodovi oz. nacionalni interesi so pred vsemi.
Mnenje, izbrano izrazoslovje in argumentacija BojanaK niso biser liberalnosti in urbane kulture. Takšna podpora ni g.Vajglu v čast. Še manj Zaresu.
@4. Mladen pravi :
Vsebina je pomembna pri Bojanu, ne pa biser njegovega izraslovja, ki mu ne nazadnje, nekajkrat sem ga nalašč prebrala, preprosto nimam kaj očitati. Večina, nas davkoplačevalskega po sili in zavestnega po prepričanju Slovenstva, žal to s tesnobo v srcu povem, razumemo in hočeš nočeš prisluhnemo Bojanu in mnogim drugim podobnim, ne vem pa, kam bi umestili tebe ali tebi podobne zgubljenčke,vsaj po standardih slovenske zavesti ne najdem primernega kalupa. Zgodovina se ponavlja,tvoj kratek stavek razumem, da 5. kolona na slovenskem še ni zamrla, to pa je ne samo nevarno, lahko je tudi pogubno.
Gospodu Vajglu, predsedniku vlade Pahorju in zunanjem ministru Žbogarju, pogumno naprej, večina zavednega slovenstva je pri isknaju ustrezne rešitve mejnega spora s Hrvati, z vami.
Antonio Kacco- Tone Kača je podaril skoraj ves Savudrijski polotok občini Piran. Upam, da vam je to vsem jasno in da je nesporno ozemlje RS danes okupirano in zasedeno iz strani R Hrvaške.
SEM ZA TO,DA SE HRVATOM DA VETO NA NATO!!!!!!!!! IN EU.
Tem Janičarjem nebi popustil niti za tisočinko milimetra.
SMRT FAŠIZMU SVOBODA NARODU I TEBI SINKO
Ivane, tist grof je bil Antonio Caccia, švicarski Italijan. O Savudriji in njeni zgodovini si očitno bolj švoh. Nikoli ni bila Savudrija del Slovenije, niti za 1 sekundo ne. Pa tudi narodnostna sestava je bila za nas Slovence vedno neugodna, saj so tam zdaleč prednjačili Italijani. Slovenija je v Istro, prvič v zgodovini, prišla šele leta 1954, po koncu Cone B. In je lahko vesela,in Titu hvaležna, da sploh ima tistih 46 km morja. No, pa zdaj celo kit grbavec v njem plava!
Če se g.Vajgl in Zares veselita podpor a la BojanK in Janja, je s slovenskim liberalizmom res nekaj narobe.
5. kolona?
Janez Janša je na Bledu resnično storil neumnost, škodljivo za Slovenijo, njegovo samovoljno dejanje, za katero bo placevala cela Slovenija, pa je bila sprejeta brez predhodnega posveta s predstavniki vseh parlamentarnih strank.
Predsednica LDS Katarina Kresal je potrdila, da se z njimi ni posvetoval, enako pa trdijo v SNS. Druge parlamentarne stranke naj bi se z nekaj pomisleki načeloma strinjale z možnostmi reševanja vprašanja tudi s pomočjo tretjega – mednarodnega sodišča, vendar le z upoštevanjem pogojev zgodovinskih in geografskih okoliščin, stanja na dan 25. 6. 1991 in načela pravičnosti.
Ivo Sanader na vse tri pogoje ni pristal in zato tudi ni prišlo do podpisa formalne skupne izjave Janše in Sanaderja – toda Janez Janša je kljub temu v svečanem ozračju ob mednarodni konferenci na Bledu sporočil veselo novico o dogovoru med njim in Sanaderjem, da se bo obmejni spor reševal pred Meddržavnim sodiščem v Haagu.
Morda na srečanju res ni bila sprejeta z Janševe strani načrtovana izjava, vendar ni mogoče reči, da ni prišlo do dogovora, če je Janša razglasil soglasje, ki ga je “na tej ravni”, torej na ravni predsednikov vlad, dosegel z Ivom Sanaderjem. Zato ni nenavadno, da Hrvaška “blejsko izjavo” izjavo razume popolnoma drugače – da je bila odločitev o reševanju spora v Haagu sprejeta, pravni strokovnjaki pa bi morali zgolj določiti vse potrebno za reševanje tega spora pred tem sodiščem.
Blejska izjava je bila torej sprejeta brez soglasja slovenske politike in zapovrh v zameno hrvaska ni pristala na nobeno koncesijo Sloveniji. S pristankom na to, da Slovenija spor rešuje na Meddržavnem sodišču v Haagu, bo Slovenija skoraj zagotovo izgubila tako zaželeni izhod na odprto morje. Res dobro izpogajano.
Maja, se je pa z Janšo, glede Bleda, strinjal Borut Pahor. Sicer ne razumem fobije pred Haagom. Res je, da je mediacija za nas nekoliko boljša in morda nekoliko bolj ugodna. V obeh primerih (mediacije ali sodišča) je pričakovati, da bo rešitev kompromisna. Napačno je apriori misliti, da bo mediacija za nas zelo zelo ugodna. Tudi Ahtisaari in Badinter bosta obema državama svetovala upoštevanje mednarodnega prava (EU se ne more oddajiti od načel, ki vodijo tudi Haaško nedržavno sodišče ZN!). Svetovala bosta tudi iskanje vzajemno koristnega kompromisa. To bi se zgodilo tudi v Haagu, kjer so bile sodbe o mejah vedno kompromisne.
Maja, nobeno sodišče ne more nobene države postaviti v ekonomsko slabši položaj v korist druge brez razloga.
Sredinska črta, ki je logična delitev nekega zaliva med dve državi, lahko velja samo v primeru, če to eni ne zapre stika z mednarodnim morjem.
Če v ustreznem mednarodnem zakonu tako dobesedno ne piše, ker takšnega primera v zgodovini še ni bilo, se bo Janša pač potrudil, da se tak člen vnese.
Če ne drugače, z evropskim referendumom.
Sploh ne vem več, kako bi ob vseh teh “variacijah o pripravi na pripravljalni del pogovorov o meji” sploh še razmišljal.
Po moje bo največji uspeh naše zunanje politike tisti trenutek, ko bodo naši vrli politiki ugotovili, da se je potrebno za mejo dogovoriti s sodedi Hrvati in ne med sabo.
Sploh pa čas teče zaenkrat naprej in ne nazaj.
Še enkrat: Problem, ki ga je potrebno rešiti je meja !!
“Po moje bo največji uspeh naše zunanje politike tisti trenutek, ko bodo naši vrli politiki ugotovili, da se je potrebno za mejo dogovoriti s sodedi Hrvati in ne med sabo.”
Bolje, kot praviš, se ne da povedati.
Pri Haagu smo nekako v slabšem položaju, ker so odločitve Haaga zavezujoče.
Vprašljivo je, ali bi Haaško sodišče resnično upoštevalo načelo pravičnosti.
Dejstvo je, da je Slovenija majhna državica ter so njeni interesi z vidika sveta manj pomembni kot interesi hrvaške. Po drugi strani pa Amerika, ki ima apetite po Hrvaškem morju ji še manj diši, da bi Slovenija imela dostop do odprtega morja, ter švercala ter vohlajala mimo vednosti Amerike.
Ne glede na omenjeno, pa drži da je pritisk interesnih skupin na Haag vse prej kot zanemarljiv, predvsem pa neugoden za Slovenijo. Enako velja za Mediacijo.
Za meje se moramo boriti, ker nobeni tuji državi ni mar če sploh obstajamo, razen Vatikanu, ki nas je prvi priznal.
Matija, če tako misliš, izvedi plebiscit s sledečim vprašanjem.
Ali ste za to, da se uveljavijo meje z RH po sklepu DZ z vsemi sredstvi, tudi s policijo in vojsko?
DA NE
Če že mora biti, mora biti vojna napoved kolektivna odgovornost vseh državljanov, ne le nekega bolnega politika.
Jaz menim, da mora biti katerakoli odločitev (mediacije, arbitraže ali sodišča) ZAVEZUJOČA. Če ne bomo spet na začetku začaranega kroga tega slaboumnega spora. Ne razumem pa dobro Vajglova gorečega nasprotovanja Haagu. Navsezadnje je to najvišje sodišče ZN, ga ni smiselno obravnavati kot nekakšno kriminalno druščino. Danes so v TV Utripu Vajglu pripisali dolivanje olja na ogenj. Ali je to dobro za Zares? Mislim, da ni.
Seveda je dogovor, sklenjen v mediaciji, enako zavezujoč, kot sodna odločba, če sta pogajalca že v naprej brezpogojno pooblaščena za sklenitev.
Najbrž pa ta pogajalca nima smisla imenovati ad hoc, pač pa bi to morala biti predsednika obeh držav, saj sta edina direktno izvoljena posameznika.
Novice.Dnevnik.si Debate/Kolumne
Slovenija je postala Srbija iz osemdesetih
Kolumne – sobota, 28.02.2009
Tekst: Boris Dežulović
Nekoč davno, tega je že dvajset let, je bila Slovenija resna in moderna država, prostor svobode pod Julijskimi Alpami pa za nas na Balkanu nedosegljiv in težko razumljiv. Spominjam se polemik v redakciji splitske Omladinske iskre o Neue Slowenische Kunst, znamenitem plakatu za Dan mladosti leta 1987 ali pa prvih Laibachovih albumov in koncertov, ko je bilo tudi nekatere pametne ljudi na tej strani zelo težko prepričati, da ne gre za povampirjeni nacizem.
Spominjam se tudi polemik v redakciji o legendarni osmrtnici za Slobodanom Miloševićem v Mladini. Večina ni razumela, za kaj gre in kaj Slovenci pravzaprav hočejo, mi ostali pa smo bili včasih prav hudo nevoščljivi.
Pankrti, Radio Študent, Katedra, Tribuna, Mladina, Nova revija, Neue Slowenische Kunst, Irwin, Laibach, Mladinsko gledališče, DKC, ŠKUC, Žižek, Mastnak, Močnik, Predin, Kreslin, Lovšin, civilna družba, večstrankarska demokracija, svobodni trg, Evropa zdaj! – za nas, mulce z Bližnjega vzhoda, so bila to gesla za izhod iz zatohlega, sivega, birokratskega in politokratskega močvirja, v katerem smo v osemdesetih obtičali, ko smo se brezglavo plazili po trohnobnem labirintu iz cenenih kartonskih kulis za komunistične kongrese, slavne revolucionarne obletnice in glasbene komedije Lepe Brene.
Slovenija je bila konec osemdesetih vznemirljiv oder novosti: Mladina je takrat objavila strogo varovano državno tajno, afera JBTZ je stresla ves Balkanski polotok, štirideset tisoč ljudi je demonstriralo v središču Ljubljane, Bavčarjev Odbor za zaščito človekovih pravic je zbral sto tisoče podpisov v podporo “četverici”, njeno sestavo – Janša, Borštner, Tasić, Zavrl – pa smo recitirali kot šampionsko moštvo Hajduka. Tisti čas pred dvajsetimi leti, v začetku leta 1989, je Janša (so)ustanovil Slovensko demokratsko zvezo, pripravljal se je na odhod v zapor in na referendum o neodvisnosti Slovenije. Ko se bo vrnil iz zapora, nič več ne bo tako, kot je bilo.
Danes, dvajset let kasneje, ima taista Slovenija namesto slavne “četverice” “trojico”, skupinico marginalnih navijaških nasilnežev, ki ima namesto obtožb za izdajanje vojaških skrivnosti in rušenja ustavnega reda v dosjejih napade na nogometne trenerje in poskus umora. Namesto peticij za človekove pravice in demokratizacijo družbe danes nogometni huligani po Sloveniji zbirajo podpise za razpis referenduma proti vstopu Hrvaške v Nato. Trije povsem neznani in brezzvezni politični pritlikavci, voditelji politične strančice, katerih rezultati se na volitvah računajo v promilih alkohola v krvi, držijo tako vso državo v šahu, medtem ko jim gre slovenski premier ubogljivo k nogi in zardeva pred Evropo.
Nekoč davno, pred dvajsetimi leti, ko je Janez Janša prihajal iz zapora, se je državni politični vrh tresel zaradi referenduma o neodvisnosti Slovenije. Danes se ta Slovenija pogaja z nogometnim huliganom, ki na pogovor s premierjem države prihaja v spremstvu pravosodne policije naravnost iz zapora, kjer prestaja 22 mesecev zaradi poskusa umora, politični vrh pa se trese zaradi njegovih groženj z referendumom proti hrvaškemu vstopu v Nato. Sic transit gloria Sloveniae.
Kaj za vraga se je zgodilo s tisto vznemirljivo Slovenijo, ki je bila za nas mulce iz osemdesetih zavidanja vreden eldorado svoboščin in političnih izzivov?
Nekako tiho in neopazno se je v dvajsetih letih ta Slovenija spremenila v vse tisto, od česar je takrat bežala, in obtičala v zatohlem, sivem, birokratskem in politokratskem močvirju, ko se brezglavo plazi po trohnobnem labirintu iz cenenih kartonskih kulis za strankarske konvencije, slavne državne jubileje, izbore za miss Slovenije in pesem Evrovizije. Patetični državotvorni kič je mobiliziral Slovenijo z istimi stvarmi, s katerimi so komitetni zombiji osemdesetih mobilizirali Jugoslavijo. Zunanji sovražniki, notranji sovražniki, izdajalci domovine, ceneni simboli, zastave, gesla iz stiropora in dosežki slavne zgodovine.
Tako kot se je pred dvajsetimi leti neki drugi slovenski politični mogočnež, Stane Dolanc, sestajal z nekim drugim vodjem navijačev in obsojenim kriminalcem, rojenim v Sloveniji, vodjem Zvezdinih navijačev Željkom Ražnatovićem Arkanom, se danes Borut Pahor poslušno in pohlevno sestaja z vodjem navijačev Maribora in obsojenim kriminalcem Andrejem Šiškom.
Paradoksalno, vedno drugačna, moderna, avantgardna in nam nerazumljiva Slovenija je morala pobegniti od nas, da bi spregovorila v našem jeziku in nam postala razumljiva, morala je izstopiti iz Jugoslavije in brezglavo pobegniti z Balkana, da bi na koncu vendarle postala mala Jugoslavija pod Julijskim Balkanom. Da bi se nekako tiho, neopazno, dvajset let kasneje, na koncu vendarle spremenila v – Srbijo iz osemdesetih.
Politični vrh sporoča Jošku Jorasu, da “ga nihče ne sme tepsti”, Piranski zaliv je “najbolj dragocena slovenska beseda”, nacionalistični ekstremisti mahajo s srednjeveškimi miti, tiskajo zemljevide Velike Karantanije, mobilizirajo prostovoljce v boj za okupirano Kosovo na drugem bregu Dragonje in pozivajo k bojkotu hrvaških proizvodov in letovišč. Do konca leta, če bo šlo vse po načrtu, bodo v Ljubljani najbrž organizirali tudi veličastni “miting resnice”, pobriti nogometni huligani in odcvetele gospe z lasmi, spetimi na zatilju, in v krznenih jaknah bodo mahali s trobojnicami in transparenti podpore, tako, kakor jim ni uspelo pred dvajsetimi leti, decembra 1989.
Kje so danes Pankrti, kje so Radio Študent, Katedra, Tribuna, Mladina in Nova revija, kje so Neue Slowenische Kunst, Irwin in Laibach, kje so Mladinsko gledališče, DKC in ŠKUC, kje so Žižek, Mastnak in Močnik, kje so Predin, Kreslin in Lovšin?
Ne bodite taki, Slovenci, vrnite mi tisto vznemirljivo, moderno Slovenijo.
Ne potrebujete je samo vi.
DNEVNIK,:ČLANEK: Zaupni sestanek, laži in avdiotrakovi: Janša trdi, da v javnosti ni nikoli citiral nobenega zaupnega podatka
citat:”alansi, komentar pod člankom na dnevnik.si, sobota, 28.02.2009 ob 07:12
Kratka kronologija novega laganja in sprenevedanja:
1. Ivan Janša izjavi, da je imel soglasje vseh strank za dogovor s Sanaderjem za sodišče v Haagu.
2. Katarina Kresal je v Odmevih izjavila, da ni dala soglasja ter povedala stališče, ki ga je zastopala. Ob tem se je sklicevala na *l a s t n e* zapiske.
3. Ivan Janša je po svoji navedbi v Odmevih bral iz magnetograma sestanka *p r e d* srečanjem s Sanadarjem.
4. Posamezni udeleženci sestanka se začudijo ob informaciji, da je bil sestanek sneman.
5. Na spletni strani SDS se kar naenkrat pojavi informacija o tem, da gre v bistvu za sestanek 27.8.2008, kar pa je *p o* srečanju Janša-Sanader.
6. Zapisnika ni v arhivu vlade.
To so do sedaj znana dejstva, ostalo je interpretacija. Obsojanje Kresalove za laž je butasto, saj je zadeva še bolj smešna, če izpustimo točko dve iz zgornje kronologije.” konec citata
Iz tega lahko izluščimo, da sta možna dva scenarija:
1. Janez Janša ima magnetogram prvega sestanka, ki je bil PRED sestankom s Sanaderjem. Ta sestanek se NI snemal, torej je Janšev magnetogram ilegalen.
2. Janez Janša citira iz magnetograma iz drugega sestanka, ki je bil PO sestanku s Sanaderjem. Takrat pa je bilo že prepozno, da bi se voditelji strank dogovorili, kaj bo Janša na sestanku s Sanaderjem povedal, saj se je tisti sestanek že zgodil, in torej Janša ni mogel zastopati interesov vseh slovenskih strank.
V vsakem primeru pa Janša citira iz magnetogramov in zapisnikov, ki so označeni kot ZAUPNO, oziroma jih v arhivu vlade sploh ni (v arhivu vlade namreč ni magnetograma in zapisnika drugega sestanka!). Zakaj jih Janša torej sploh citira, oziroma KAKO JIH JE SPLOH PRIDOBIL?!
… s fotokopiranjem?
- Jure in Gustelj P