Vključevanje delavcev v upravljanje podjetij in zavodov

http://www.vest.si/2009/11/24/vkljucevanje-delavcev-v-upravljanje-podjetij-in-zavodov/

3 x komentirano

• 1.  Silvester pravi :
  25. november 2009 ob 9:52    

  Pojem delavec še vedno zbuja vtis tistega iz začetka industrializacije, ki kuri parni stroj, koplje s krampom premog v jami ali stoji za statvami v tovarni.
  Sam nimam ideje za boljši izraz, ki bi povedal, da je delavec danes nekdo povsem drug človek. Človek z znanjem, inovatovnostjo in razumom, ki pa je edini, ki ustvarja novo vrednost v teh časih.
  Neopazno se je v človeškidruži že zgodil en velik preobrat. Danes so uspešna podjetja v katerih je znanje najelo denar in izpeljalo novo poslovno idejo. Ni podjetje, ki bi bil uvrščen med Gazele, kjer bi bil kapital nosilec razvoja, da bi kapital najel ljudi in izpeljal poslovno idejo, ki je kapital sploh nima.
  To jasno kaže, da je razvoj družbe mogoč le na odnosu, ko je denar v službi človeka in ne obratno, kot je bilo in nas je to pripeljalo v krizo.
  Zato, ko govorimo o soupravljanju, bog ne daj, da bi zakonsko postavljali neke forme sodelovanja znanja in kapitala v upravljanju. Znanju (morda je to boljši izras kot delo), znanje mora imeti le svobodno polje, da vpliva na odločitve uprav podjetij, da te s svojimi odločitvami spoštujejo znanje in ustvarjalnost, kot temelj ustvarjanja nove vrednosti in razvoja, predvsem pa tudi varnosti kapitalu.
  Kapitalu ne more zagotavljati varnost zniževanje stroškov dela, plač, pač pa prav nasprotno.

• 2.  Peter Hartman pravi :
  25. november 2009 ob 12:27    

  Silvester.
  Menim, da izraz delavec, še zdaleč ni slab in še najmanj pomeni kakršnokoli degradacijo posameznih slojev, glede na njihovo izoblikobano samopodobo in nek priznan ali včasih celo namišljen status. Kajti definicija dela je dokaj široka in se vanjo pravzaprav sploh nebi spuščali. Res je klasičnega fizičnega dela veliko manj in tudi zavest in predvsem ta samopodoba na bistveno višjem nivoju.Predvsem pa je kompleksnost ter pestrost posameznih medseboj soodvisnih zmeraj bolj specializiranih strokovnih del skorajda nepregledna in kostantno narašča, kar pomeni še večjo soodvisnost ter zahtevnost in sposobnost upravljanja teh procesov. A vse to nas niti najmanj ne oddaljuje tako ne od definicije dela, kot tudi ne pojma delavec, kar nekje primarno pomeni najemni odnos le tega v razmerju do lastnikov kapitala. In v tem smo vsi.
  Od fizičnih delavcev v neposredni proizvodnji dobrin do najvišjih državnih uradnikov, akademikov in menegerjev, pa čeprav imajo nekateri tudi formalno nekoliko drugačen položaj a le navidez.
  Sam kapitalizem, je že zdavnaj prešel v fazo zavedanja da fizična prisila in tudi zgolj klasično razmerje izkoriščanja ne vodita do končnih ciljev na nobeni sferi družbenega življenja. Še nejmanj v sami proizvodnji. Kapital potrebuje po eni strani Znanje in sposobnosti, po drugi strani pa zavednega lojalnega delavca z občutkom pripadnosti, potrebnosti, koristnosti, ki v ciljih kapitala sledi hkrati tudi lastnim ciljem in se z njimi poistoveti. To morata v sedanjam času dojeti ter dejansko izvajati oba. To velja tako v proizvodnji dobrin, delitvi in vse do nivoja upravljanja države po aktivnih državljanih.
  To soupravljanje mora biti sestavni del naše zavesti. Zavesti nas vseh. Saj smo medseboj soodvisni in delimo isto usodo. Torej naši cilji morajo biti vsaj zelo sorodni. V tem se skriva tudi družbena odgovornost v najširšem smislu, samozavedanje in samoomejevanje itd.
  Potrošniška družba in prostovoljno pristajanje v prisilo (večkrat celo nezavedno) in odvisnost, ki bistveno presega normalno povprečno soodvisnost nas nebo pripeljala nikaor, pa če postavljamo in oblikujemo, še tako dobre formalne okvirje.
  Največje spremembe moramo izvesti sami v sebi in se zavedat, kaj so dejansko tiste nujne in nam ter našim zanamcem dejasko potrebne dobrine in kakšna kvaliteta življenja, ter katere vrednote in vmesni cilji nas dejnsko v pogojih medsebojne soodvisnosti vodijo k uresničitvi temeljnega cilja Živeti in preživeti, čimkvalitetnjeje glede na dosegljive in dane možnosti v omejenem okolju sebe svojo družino in druge asociacije predvsem pa tudi naši potomci, za katere danes ne delamo.
  Ko bomo to sami, predvsem pa motorji, ki koncentrirajo kapital in družbeno moč to dojeli in bo le ta enakomerneje porazdeljena bomo sposobni začeti reševati tako posledice recesije z vzpostavitvijo novih perspektivnih mehanizmov, ki bodo temeljili predvsem na znanju in sposobnostih ter zavedanju medsebojne soodvisnosti. In družbena odgovornost, soupravljanje na vseh segmentih bo le takrat samoumevna in na poti da prične postajati dejanska. In tudi demokracija bo šele takrat dobila možnosti, da se tudi pri nas, kjer še zmeraj številni nimajo popolnoma razjasnjenih temeljnih pojmov, kot zgolj npr. kako kapital vpliva na družbenoekonomske in nsaploh medčloveške odnose, pričenja graditi na novih korigiranih temeljih.

  LP iz MB

• 3.  stane pravi :
  26. november 2009 ob 0:19    

  Upravljanje podjetja ne pomeni nič drugega, kot odločanje med dvema ponujenima možnostima, kaj storiti, da dosežeš želeni cilj.
  Podjetja upravljajo lastniki kapitala, oziroma njihovi pooblaščenci, zato je odveč vsako filozofiranje, kako delavce vključiti v upravljane.
  Ena možnost je ta, da postanejo delničarji podjetja z nakupom delnic, druga pa, da postanejo pooblaščenci nekega lastnika.
  V prevem primeru bodo udeleženi na dobičku sorazmerno z lastništvom kapitala, v drugem so pa lahko samo plačani za upravljanje s kapitalom lastnika, ki jih je za to pooblastil.
  Da bi se igral in tako pooblastilo dal delavcem privatni lastnik kapitala, je sicer zanimiva zamisel, ki jo vidva v bistvu ponujata, v našem tajkunskem kapitalizmu pa dvomim, da bo hitro realizirana.
  Mnogo raje bodo današnji lastniki dajali plačo delavcem v delnicah, namesto v denarju, na kar hote ali nehote namiguje Bogdan.
  Toda ga ni junaka, ki bi to kvazi delničarstvo bil pripravljen spustiti preko 25%, si mislim.
  Najbrž pa tudi delavci ne bi bili več tako neumni, saj je bila certifikatska izkušnja dovolj zgovorna.
  Kaj torej preostane?
  Samo to, da država pooblasti delavce, da upravljajo z njenim nenominiranim kapitalom v višini davka na dobiček, ki ga ima v vsakem podjetju in jim kot plačilo za to upravljanje nameni del svojega prihodka iz davka na dobiček.
  Kako bi odgovorili, če bi lastnike države, med katerimi pa imajo delavci gotovo največji vpliv, povprašali, če so tako pooblastilo pripravljeni dati delavcem, ali mislijo, da je bolje, da s tem kapitalom še naprej upravljajo politiki na oblasti, pa vidva, Peter in Silvester, povejta.