Nespodobnost v parlamentu
Ker boga ni, je dovoljeno vse. To za Dostojevskim ponavlja Janez Janša. Ob neki drugi priložnosti, ko se je razpravljalo o moji razrešitvi z mesta predsednika Državnega zbora, sem opozoril, da velja prav obratno: prav zato, ker (ali »če« za agnostike) boga ni, tudi ni vse dovoljeno. Da ne razpredam preveč – ni neke zunanje moralne avtoritete, ki bi vodila moja dejanja, zato moram toliko bolj sam prevzeti odgovornost za posledice mojega ravnanja in ravnati po načelu »kar želiš, da drugi ne storijo tebi, ti ne stori njim«, itd… V luči takšne argumentacije velja – ker bog je, je dovoljeno vse, so dovoljena nespodobna ravnanja in projiciranje odgovornosti zanje v zunanjo avtoriteto, pa naj bo to bog, partija, ali katerikoli politični cilji. Sklicevanje na zunanjo avtoriteto, ne pa na lastna etična načela, utemeljuje katerokoli vojno ali pogrom zoper kogarkoli. Zanimivo je opazovati, kako se je pri Janezu Janši tako sprevrženo načelo spremenilo tudi v načelo delovanja. Za dosego svojih ciljev je v imenu teh ciljev dovoljeno vse. Tudi uporaba in zloraba drugih ljudi.
Naj navedem dva primera. Prvi je seveda iz ustavne obtožbe zoper predsednika Republike. Ob koncu mučne razprave, ko so vsi argumenti za razrešitev nekako zvodeneli in ko je bilo treba dokazati predsednikovo odgovornost za »odlikovanje zločina«, je Janša na dan spravil dokazovanje o morebitni vednosti ali celo vpletenosti predsednika za bombni atentat v Velikovcu. Da bi dokazal svoje že na prvi pogled obskurne obtožbe, so v poslanski skupini SDS v nasprotju s poslovnikom Državnega zbora razdelili materiale nekdanje SDV v upanju, da bo že sama prisotnost teh materialov dokazovala njegove navedbe, čeprav jih sama vsebina ne potrjuje in še bolj poudarja absurdnost argumentov. Pri temu Janeza Janše ni prav nič brigalo dejstvo, da je z javnim izpostavljanjem teh dokumentov prizadel druge ljudi. Predvsem pa Dr. Grilca in dr. Dumpelnika, ki jima dokumenti pripisujejo odgovornost za nekatere atentate na slovenskem Koroškem v sedemdesetih letih. To je seveda med koroškimi nemškimi nacionalisti sprožilo novo gonjo zoper obe ugledni osebi in zoper Narodni svet koroških Slovencev ter za nazaj ideološko opravičilo odrekanje kolektivnih in individualnih pravic pripadnikom slovenske skupnosti na avstrijskem Koroškem. Če kdo, potem bi moral Janez Janša vedeti, da dokumenti nekdanje Udbe niso sami po sebi »čista resnica«, marsikateri, posebej če gre za razne zapisnike, so prirejeni za določene cilje, mogoče tudi za diskreditacije in javna objava »kar tako«, brez kritične zgodovinske valorizacije, pomeni dejansko nadaljevanje Udbinih metod in prakse. Udba je mrtva, ampak še deluje. Njena mentaliteta pa se je paradoksalno preselila v glave tistih, ki imajo največ povedati zoper njo. Ampak nauk je pri tej zgodbi jasen: za dosego svojih političnih ciljev vse je dovoljeno, če bog je ali pa če ga ni, med drugim tudi diskreditacja nič hudega slutečih drugih ljudi. V tem primeru dr. Grilca in dr. Dumpelnika, ki sta šele od Janeza Janše zvedela, kaj vse sta zminirala na slovenskem Koroškem.
Drugi primer se seveda nanaša na zadnjo izredno sejo in na razpravo o »novih dejstvih« v zvezi z arbitražnim sporazumom. Znova so akterji eni in isti. V uvodnem nastopu je Janez Janša kot »novo dejstvo« predstavil javno sprejet in objavljen zakon o ratifikaciji arbitražnega sporazuma, ki ga je na javni seji sprejel Hrvaški Sabor. Bolj javno to »novo dejstvo«, ki je staro več kot šest mesecev, niti ne bi moglo biti. In iz tega je potegnil naslednjo trditev: »Da ni hrvaška vlada slovenski obljubila in zagotovila ob dogovarjanju za ta sporazum, da ima Slovenija nesporen teritorialni stik oziroma izhod v mednarodne vode, ampak je Slovenija pristala na to, da lahko Hrvaška s svojim stališčem in s svojo izjavo informira tako švedsko predsedstvo Evropske unije kot tudi Združene države Amerike.« Tako rekoč še preden je Janša končal svoj uvodni nastop sta ga že demantirala veleposlanica Kraljevine Švedske v Sloveniji in predstavnik Ambasade Združenih držav Amerike. Ampak zopet nič: kot da ima predsednik SDS »licenco za laž« in mu je dovoljeno govoriti neresnice, ne da bi kdorkoli pisnil. Če bi bil to kdo drugi, bi ga mediji »ubili«. Za resnico, kot jo razume Janez Janša, je dovolj, da preprosto ne priznaš laži. Torej, če ne lažeta Švedska in ZDA, ki naj bi bili priči, da Slovenija soglaša z enostransko izjavo Hrvaške, če torej ne laže tudi Pahor, potem laže Hrvaška. Če je temu tako, zakaj ne gre in skliče izredno sejo hrvaškega Sabora in prenese zunanjepolitični škandal, ki ga je zakuhal v slovenskem parlamentu, vsaj v hrvaškega, in naj se izkaže kot pravi domoljub!
Oba navedena primera kažeta na pogubnost načela »da je vse dovoljeno« – z bogom ali brez – predvsem pa parlament degradirata na neke vrste tribunal, ki lahko sodi o vsem in na kakršni koli način. Slovenija se mora upreti tej pogubni politični praksi in politični kulturi preoblečenega udbaštva, ki so mu najbolj podlegli prav tisti, ki se najbolj deklarirajo zoper njega, saj izenačuje videz in realnost, prevaro in odkritost, resnico in laž. To je več kot le nespodobnost.
Dr. Pavel Gantar