Moč – končna kategorija!
Pred šestimi meseci tega prispevka ne bi mogel napisati, tako kot ga pišem danes. Če bi me pred šestimi meseci vprašali, kaj je tisto v politiki, kar je novo po zadnjih državnozborskih volitvah in kar je drugačno, bi odgovoril, da je to vprašanje moči in vpliva v družbi in politiki. Še nikoli po letu 1990 en sam človek ni imel toliko moči in vpliva, kot je to sedanji predsednik Janez Janša.
Zdelo se je, da je njegova moč neomejena in vpliv vseobsežen. Z opozicijo, kadar se je pojavil v parlementu ob poslanskih vprašanjih je ponavadi “opravil” z nekaj ciničnimi opazkami in jasno, s poskusom diskreditacije tistega, ki mu je zastavil poslansko vprašanje. Govori ob raznih prilikah so bili skopi, pogosto jih je prebral s precejšnjim nezanimanjem, iz parlamenta pa jo je odkuril, takoj ko je bilo mogoče. Nesporno je bil najmočnejši človek v gospodarstvu. Preko svojih posrednikov oz. “vmesnikov”, kot sta bila že zamenjana Andrijana Kosem Starina in še aktualni Franc Zagožen ter še nekateri, je brezkopromisno obvladoval in politično nadzoroval vse gospodarske akterje v katerih je država še imela in še ima kakršen koli vpliv. Oblikovala se je strukura politično pripadnih menagerjev, ki so ga sicer sledili na njegovi poti k politični oblasti in, ki v ozadju pletejo niti medsebojnega političnega in gospodarskega povezovanja. Vzpostavil se je režim, ki je temelji na razlikovanju med formalnimi strukurami vladanja, ki so poosebljene v vladi, takšni kot je, in neformalnimi strukurami odločanja in vplivanja, ki jo sestavljajo “hobotnice” povezanih politično-gospodarskih funkcionarjev, mimo katerih ne more nobena kolikor toliko pomembna odločitev. Veliko tega je bilo razkritega v znamenitem pismu AKS. Prodaja Mercatorja, da bi dosegel vpliv v Delu, javno naročanje, še posebej primer “davčnega svetovanja” v zvezi z pediatrično kliniko, neformalni vpliv posameznih regionalnih baronov “Klima Petek” in podobnih razkrivajo način njegovega vladanja. Podobno je v kulturi, zdravstvu, šolstvu. Zdelo se je, da so horizonti njegove moči tako kot vesolje, ki se vseskozi širi…
Ko sem v zadnjih dveh letih opzoval vse to, sem se dejansko počutil soodgovornega za takšno stanje. V vseh teh letih vladavine nekdanje LDS, se je zdelo, da gospodarstva le nismo toliko odmaknili od politike, da bi bilo takšno prepletanje gospodarske in politične moči omejeno, če že ne onemogočeno. Da bi tisto, kar se je za časa LDS dogajalo kot eksces ne postalo pravilo gospdoarskega in političnega ravnanja.
Mogoče pa sem se le zmotil. Danes podoba predsednika valde ne kaže več podobe neomejenega vladarja. Gopodarski akterji so vendarle bolj samostojni, kot se je na prvi pogled zdelo in vlada vendarle nima tolikšne moči, da bi vsak konflikt zatrla v kali in odstranila njegove nosilce. Zdi se, da je bilo politično kooperiranje ob posameznih projektih bolj taktične narave in ni imelo značaj strateškega zavezništva, če seveda odšetejemo managerje, ki so mu osebno privrženi in podložni in izhajajo iz ekipe, ki se formirala po Depali vasi in so nekašni “bratje v orožju”. Očitno je bilo razločevanje med politiko in gospdoarstvom vendarle bolj vzpostavljeno kot se je na prvi pogled zdelo, da torej gospdarski akterji, vsemu navkljub, le razpolagajo z avonomnimi viri moči in ravnajo “racionalno” s politiko se povezujejo tedaj in tako kot, je potrebno za realizacijo njihovih cilev.
Od neosporavanega politično gospodarskega vladarja pa do prevarane politične figure je torej le majhen korak. In razmere, vsaj po mojem, res spominjajo na konec osemdesetil let. Tudi tedaj je bila partija vsemogočna, imela je vse formalne vzvode moči v svojih rokah, vednar ni mogla preprečiti demokratičnega prehoda, bila je močna, toda moč in vpliv nista bila legtimna. Zgodovina se torej vendarle ponavlja, čeprav res na komičen način: vladar, ki se obnaša, kot da bi imel vpliv na vse pomembne stvari in je hkrati nemočen, ko se stvari dogajajo mimo njega. Da ne bo nesporazuma, sedanji predsednik vlade je še vedno zelo močan, kajti njegovo moči ne tvorijo formalni in zakoniti vzvodi vladanja, pač pa neformalna omrežja, ki jih je razpredel in če se dogaja ta degradacija moči, se dogaja, ker mu ta omrežja tu in tam trgajo in razkrivajo naravo njegove moči. Vse to pa ga, jasno, delegitmizira v očeh javnosti, kar se kaže tudi v rezultatih javno mnenjskih raziskav. Pogumen obet za prihodnost.
Pavel Gantar