Spoštovani gospod minister, dragi kolega …
V tem blogu objavljam še “odgovor na odgovor” ministra za razvoj Žige Turka, ki sem ga kot komentar objavil na njegovi spletni strani. Gre seveda za vprašanje kako popularizirati znanost s pomočjo prirejenih javnih razpisov.
Spoštovani gospod minister in kolega, saj res zakaj pa ne, zakaj ne na blogu? Konec koncev bodo tudi drugi imeli kaj od najinega dopisovanja, že objavljeni komentarji so zelo zanimivi in o njih nekaj več pozneje. Zdaj pa najprej k mojemu pismu in vašemu odgovoru.
Zanimiva okoliščina v zvezi s pismom je ta, da je le kakšne pol ure pozneje, ko je bilo pismo že oddano, minister Zupan sam razveljavil sporni razpis za popularizacijo znanosti. S tem je vsem nam prihranil razpravo o razpisu, saj je notorično jasno, da je tudi sam ugotovil, da je krompir, ki ga drži v roki postal prevroč. Seveda je razveljavitev razpisa argumentiral z nedolžnim obrazom in bojda presplošnimi razpisnimi pogoji, ki so omogočali prijavo med seboj neprimerljivih projektov itd..
Dobro, od ministra ne pričakujemo, da se bo samoinkriminiral in priznal, da so ga mediji in opozicijski politiki zasačili pri nespodobnem dejanju, čeprav bi to bilo v skladu z etičnim kodeksom, ki ga je podpisal.
Zdaj pa k odgovoru ministra Turka. Minister pravi, da njegova služba poskuša po “najboljših močeh spremljati dokumente v vladni proceduri…” in vplivati na njihovo razvojno naravnanost. Verjamem, saj navsezadnje poznam kar nekaj ljudi v njegovi službi, z nekaterimi sem celo sodeloval in vem, da so motivirani in usposobljeni. Problem pa je v tem, da gre samo za vladno službo z manjšimi kompetencami, kot jih imajo ministrstva. Tako se mora nekaj uslužbencev službe bosti z utečenimi mehanizmi na ministrstvih in množico uslužbencev, ki takšno službo vidijo kot samo še dodatno motnjo. Zato seveda ni naključje, da spornega razpisa ni odkrila služba, ampak mediji in opozicijska politika.
Sistem ocenjevanja na MVŠZT in ARRS minister pozna verjetno bolje od mene, ampak ta tako ali tako ni bil predmet mojega poziva k ukrepanju. Zanimivo pa je, da je bil razpis voden kar iz kabineta ministra in ni dvakrat za reči, da minister Zupan teh sredstev ni obravnaval kot nekakšne “žepnine”, ki jo lahko razdeli med “svoje”, razpis pa je služil samo za formalno pravno pokritje pred nepridipravi iz Računskega sodišča.
Minister Turk zagotavlja, da obstaja ostra meja med ocenjevanjem projektov in financiranjem. Tega sicer ne razumem najbolje, ampak upam, da financiranje vendarle sledi ocenam projektov in verjamem, da v nadaljevanju, ko pravi, da politiki ne morejo popravljati ocen, misli prav to.
Sicer pa minister misli, da ni razloga za ukrepanje. Verjetno res ne, saj je minister Zupan pač razpis razveljavil. Vseeno pa mislim, da zgodba ni osamljen eksces, tako kot upa minister Turk. Teh “ekscesov” je vse več in več, v zadnji Mladini smo se srečali še z enim – tokrat na MO. Prav danes mi je eden od kolegov razlagal, da so mu na nekem ministrstvu povedali, da bi imel verjetno večje možnosti za neko uporabniško raziskavo, če bi v ekipo dal tudi “desnega” znanstvenika – sugerirali so mu celo ime. Vljudno je zavrnil idejo in upa, da bo vseeno prišel skozi, zato imena prijavitelja in ministrstva ne objavljam. Skratka, “ekscesi” so že tendenca, mogoče še najmanj na znanosti, kjer je velik medsebojni nadzor konkurirajočih raziskovalnih skupin, hkrati pa obstaja dolga tradicija razpisov. Na drugih področjih je dosti huje.
Sicer pa je bila moja poanta v pismu zelo enostavna: nič ne pomaga, da spodbujamo ustvarjalnost, inovativnost, drznost, zastavljanje najbolj nenavadnih vprašanj, če se v realnem svetu izkaže, da k uspehu vodijo predvsem klientelistične politične povezave.
Zdaj pa še nekaj opazk k že objavljenim komentarjem:
- ervinatorjev poziv, da naj se še učim, hvaležno sprejemam in ga poskušam čim bolj upoštevati. Asistenta nimam, pač pa predmet izvajava dva visokošolska učitelja. Kolega bom opozoril, upam, da me ne bo zasovražil.
- H komentarju Franca nimam kaj dodati, te stvari pozna bolje od mene.
- In še Jgy: se popolnoma strinjam z njim. To kar me skrbi je, da ima minister, ki je pristojen za internet takšno stališče o tem mediju. Jaz imam ravno nasprotno izkušnjo z internetom. Ko kaj delam in zato brskam po internetu, šele ugotovim, kako veliko bi ob nekem tekstu še moral narediti. Internet je vendarle neka totalna neskončnost.
Mogoče ne bi bilo narobe, če bi pristojnost za informacijsko družbo in direktorat za elektronske komunikacije (vključno s skrbjo za Telekom), ki je na MG, prenesli na službo za razvoj in jo dvignili na raven ministrstva – recimo “Ministrstva za prihodnost”.
Imam pa še eno boljšo rešitev, ampak o tej kdaj drugič