O poštenosti, dobrodelnosti in spoštovanju
Mojim študentom se včasih na izpitu zatakne pri vprašanju o imperativih uporabne etike. Navzven zapleteno vprašanje, samo v sebi pa zelo preprosto; sprašuje namreč, kaj so temeljna vodila vsake profesije. Za moje (in verjetno tudi njihovo) zadovoljstvo je treba našteti tri stvari: poštenost, dobrodelnost in spoštovanje. Z vsakim od njih sem se pretekli teden srečal na čisto oseben način. Z zelo univerzalnim sporočilom, se mi zdi.
V nakupovalnem centru sem na debelo zapravljal za sinov rojstni dan. Tako kot vsake stvari sem se tudi tega lotil malo prepozno. Nakupljeno sem zbasal v avtomobil in ko smo doma jedeli kosilo, je zazvonil telefon. »Dober dan, Andrej pri telefonu, doma sem blizu Vojnika in našel sem vašo denarnico«. Mojo denarnico; ne, jaz sem svojo denarnico …. pustil na strehi avtomobila in se odpeljal domov jesti. Denarnica je nekaj časa surfala na pločevini, potem pa odskočila na asfalt. Z vsemi bančnimi karticami, kartico zdravstvenega zavarovanja, prometnim in vozniškim dovoljenjem, nekaj denarja in kupi malih, meni ljubih, spominov. Ko sem se vozil k njim, sem videl poplavljena polja, uničeno vrtnarijo, ljudje so čistili kleti in garaže. Andrej in njegova žena sta mojih let, z novo hišico, postavljeno čisto blizu potoka, ki je nekaj dni prej poplavljal. Ko sem jima dal steklenico vina in čokolado, sta rekla, da ne bi bilo treba. Saj ni bilo mišljeno kot zahvala, da mi ni bilo treba preklicevati vseh kartic, saj ni bilo zato, ker je bil notri ves denar in sem dobil nazaj vse moje male spomine. Bilo je zato, ker sta mi okrepila upanje v poštenost. Bilo bi namreč tako lahko dobiti nekaj dodatnih evrov, ki vedno pridejo prav, a njuno vedenje ju je izdajalo, da tudi pomislila nista na to. Poštenost. Lepo je, čeprav samo za trenutek, spoznati ljudi z integriteto.
Žalosten teden je za nami, za marsikoga tudi tragičen. Voda je ponorela in podirala pred sabo dolgoletno delo in jemala življenja. Vlada je (ob majhnem »prijateljskem« prepričevanju) razglasila dan žalovanja, ljudje so se zdramili in začeli pomagati. Rdeči križ, Karitas, skavti, taborniki, slehernik. Ko sem se v petek boril s solzami in poskušal priklicati nacionalno televizijo, mi je telefon sporočal »omrežje zasedeno«, ko pa sem se že prebil skozi, so bili vsi operaterji zasedeni. Nisem bil jezen, na HP Zares so vsi potrebni podatki, elektronsko bančništvo mi bo pomagalo. Kljub žalosti sem videl, da zmoremo dobrodelnost. Delati dobro za druge. To smo prebivalci Slovenije dokazali že mnogokrat, tudi tokrat. Zato bi bilo potrebno ponovno premisliti, ali je res naš narodni značaj, da smo skopi. Niti ne, samo (pre)močne vzpodbude rabimo za svojo dobrodelnost. Želim si, da bi bila dobrodelnost naš vsakdanji spremljevalec, nevsiljiva skrb za sočloveka pa nekaj vsakdanjega.
Na netu sem pobrskal, kaj je zapisano o nekom, ki je na Zares HPju kar enajstkrat (do takrat, ko sem bral) bralcem razlagal svojo vizijo v zvezi s sovražnim govorom. Ker sem hotel bolje razumeti njegove misli, ki mi niso bile všeč. Pristal sem na strani, ki se oglašuje kot večerno branje za politično pismene. V četrtek, dober dan po povodnji, je bilo zapisano, da dan žalovanja ovira dejavnost proizvodnje zabave. Da dneva žalovanja ne rabimo, ker bodo žrtve že same žalovale. Ostali pa bomo, v skladu z našo neomejeno individualnostjo, ki jo nič skupnostnega ne vrže iz tirov suverenega delovanja, šli na kakšen koncert… Odpor, ki sem ga občutil tisti trenutek, je bil čisto fizičen. Od vseh omenjenih vodil pri vsakdanjem življenju je prav spoštovanje soljudi in drugačnosti glavna težava našega vsakdana. Tako levih kot desnih, krščansko ponižnih kot libertalno neodvisnih. Se nimam za preveč omejenega, ampak tega poziva nisem in nočem razumeti. Sem se spomnil nekega sestanka, na katerem sem pristal bolj po (njihovi) pomoti kot načrtno; v Zares smo razpravljali o vrednotah nove politike in vse skupine so po skupinskem delu omenile spoštovanje kot vrednoto. Le Gregor G. je rekel, da mu je bližja malo drugačna, bolj urbano namerjena, vrednota: respect. Se bojim, da je spoštovanje (drugačnosti) bolj redka ptica v deželi kranjski; na žalost jo srečujem redkeje kot poštenje, zato ni nič narobe, če bi bila iskreno vodilo nove politike.
Naivno verjamem, da bi bilo dobro, da si vsakdo med nami, med umivanjem zob, enkrat do dvakrat ponovi vsa tri vodila: poštenje, dobrodelnost in spoštovanje. Če že ne vse tri skupaj in naenkrat, pa vsaj respect. Ko bi mantra držala vseh 12 ur, vsaj toliko časa, kot nas pred zobnimi zagatami brani oglaševana zobna krema.