Uredba o svetlobnem onesnaževanju
Tokrat nam stališče društva Temno nebo Slovenije o svetlobnem onesnaževanju predstavljajo Herman Mikuž, predsednik društva, Gregor Vertačnik in Andrej Mohar.
Prvotno stališče o uredbi o svetlobnem onesnaževanju pa nam je predstavil as. dr. Matej B. Kobav u.d.i.e.
As. dr. Matej B. Kobav u.d.i.e., Univerza v Ljubljani, Fakulteta za elektrotehniko, Laboratorij za razsvetljavo in fotometrijo – LRF; generalni sekretar Slovenskega društva za razsvetljavo (SDR)
(magnetogram video posnetka)
Leta 2007 je bila sprejeta uredba o svetlobnem onesnaženju oziroma o mejnih vrednostih svetlobnega onesnaženja, ki je bila izdana pod okriljem ministrstva za okolje in prostor. Uredba je prinesla na področju razsvetljave kar precej zahtev. Veliko jih ni bilo znanih do zadnjega časa, ko so se občine srečale s finančnimi posledicami te uredbe. Občine so se srečale s tem šele pred kratkim, ko so se iztekli roki za zamenjavo svetil in prve zahteve iz uredbe, ko naj bi že v letu 2009 občine poslale na ministrstvo za okolje in prostor prva poročila o javni razsvetljavi.
V uredbi je zapisano, da naj bi načrt javne razsvetljave oddajali na elektronski način, na obrazcu, ki naj bi bil objavljen na ministrstvu za okolje in prostor. Čeprav je od tega roka minilo že več kot leto in pol ministrstvo tega spletnega obrazca še ni izdelalo in ga, po naših informacijah, tudi nikoli ne bo izdelalo.
To pomeni, da je kar nekaj občin brez smisla vlagalo denar v izdelavo načrtov in so te načrte tudi pošiljale na ministrstvo za okolje in prostor. Žal tam ni osebe, ki bi bila pristojna za pregledovanje načrtov in ti načrti sedaj tam nekje »ležijo«.
Glavna posledica pa je, da je treba do leta 2016 zamenjati veliko razsvetljave. Ocenjujemo, da je v Sloveniji treba zamenjati približno 80 do 90 odstotkov svetilk – to je približno 200.000 svetilk. Vrednosti zamenjav so različne – v manjših občinah bi to stalo kakih 50 tisoč evrov, v večjih občinah, kot je Ljubljana, pa tudi milijon in več.
Zahteve uredbe so zelo restriktivne. V zadnjih letih je bila denimo zamenjana kompletna razsvetljava na področju občine Celje. Njihova nova razsvetljava je najbolj sodobna, z najboljšim svetlobnim izkoristkom, dosegli so dobre svetlobno-tehnične pogoje in lastnosti – a na žalost niti ena svetilka v celi občini ni skladna z uredbo. Ne glede na to, da ima razsvetljava življenjsko dobo dvajset ali več let, bo treba do leta 2016 vse tiste svetilke zamenjati.
Postavlja se vprašanje, ali je zamenjava in demontaža svetilk, nameščenih v zadnjih petih letih, zares smiselna? Je to okolju prijazno? Koliko bomo s tem privarčevali?
Privarčevali ne bomo nič, saj bomo demontirali povsem ustrezne svetilke, ki pa niso skladne z uredbo.
Glavna lastnost te uredbe je namreč, da zahteva svetilke, ki imajo ravno steklo. Če ga nimajo, morajo imeti nameščene senčnike, ki preprečujejo, da bi del svetlobnega toka uhajal proti nebu. Če bi z uredbo ali spremembo dovolili, da je dovoljeno, da majhen del svetlobe gre proti nebu, denimo eden ali dva odstotka, bi privarčevali marsikaj – poraba električne energije se zmanjšuje, če so svetilke nekoliko bolj odprte. Če uporabljamo svetilke, ki jih zahteva uredba, je poraba električne energije večja.
Kot strokovnjaki, ki delujemo v Slovenskem društvu za razsvetljavo in na fakulteti, smo bili primorani poslati pripombe na uredbo. Ta je edina v Evropi in v širšem svetu, ki je tako neživljenjska. Od nas zahteva tako stroga merila, da jih težko uresničimo.
Ena najhujših težav je, da so merila enaka za zelo naravna področja – naravne rezervate, krajinske parke, Triglavski narodni park –, enaka merila pa veljajo tudi za mesta, kot sta Ljubljana in Maribor. V uredbi ni distinkcije med enim in drugim področjem. Kot strokovnjaki zagovarjamo, enako kot CIE, svetovna komisija za razsvetljavo, da se področja razdelijo na štiri območja – nekje naj bodo zahteve strožje, nekje manj stroge. Vsekakor se strinjamo, da je svetlobnega onesnaženja preveč in ga je treba omejiti, vendar pa so razlike pri tem, ali omejujemo svetlobno onesnaženje v Ljubljani, ki je bolj urbano območje in bi lahko tu dovolili nekoliko več stresanja svetlobe, kot pa za krajinske parke, narodne parke in okoljske parke, kjer se strinjamo, da je treba vso streseno svetlobo zastreti.
Evropa je v direktivi marca 2009 predvidela odstotek svetlobnega toka, ki je lahko izsevan v zgornjo poloblo. Ti toki so določeni glede na svetlobni tok samega vira – najstrožje zahteve zahtevajo omejitev svetlobnega toka, ki seva navzgor, na en odstotek, za najbolj pereča področja, kot je denimo Triglavski narodni park. Celotna Slovenija oziroma uredba v Sloveniji pa zahteva 0 odstotkov – torej je tudi Ljubljana obravnavana kot najbolj pereče področje.
V evropski direktivi piše tudi, da svetilk ne smemo dodatno zastirati, če s tem zmanjšujemo svetlobni izkoristek. Če uporabljamo zastrte svetilke – take z ravnim steklom in senčniki – se svetlobni izkoristek zmanjšuje in se povečuje poraba električne energije. Po domače povedano – če uporabimo svetilko z ravnim steklom bodo morala biti stojna mesta oziroma kandelabri bolj pogosti. Torej bomo morali montirati več svetilk in bomo porabili precej več energije.
Dodatne težave se pojavijo pri številnih objektih, denimo športnih objektih. Lep primer so nogometni stadioni, ki jih niti vrhunski strokovnjaki ne znajo osvetliti v skladu z uredbo. Tudi tu uredba namreč zahteva, da se uporabijo le svetilke, ki ne svetijo proti nebu. Strinjamo se, da za trening ali manj pomembno ligo lahko uporabimo nezadostne asimetrične reflektorje, nikakor pa to ne zadostuje za prenose, kjer je zahtevana večja osvetljenost. Tu se tudi vidi, da pri snovanju uredbe strokovnjaki niso sodelovali – kdorkoli se ukvarja s stroko, ve, kakšne so zahteve FIFE in UEFE, kako morajo biti postavljene kamere in razsvetljava – uredba ne upošteva nič od tega. Dodatna težava so smučišča z nočno smuko – tudi tam ni mogoče uporabljati reflektorjev, ki bi ustrezali. Svetlobni viri morajo namreč biti obrnjeni tako, da smučar vidi, kje smuča.
Uredba zahteva, da so objekti skladni že v sami pripravi. To pomeni, da je gradbeno dovoljenje lahko pridobljeno samo, če je razsvetljava skladna z uredbo. V zadnjem času so začeli graditi kar nekaj objektov, ki so v nasprotju z uredbo. Postavlja se vprašanje, kako so lahko za nek objekt pridobili gradbeno dovoljenje, če razsvetljava ni skladna z uredbo. Naše mnenje je vsekakor, da so bili na upravni enoti oziroma na ministrstvu nekoliko bolj življenjski in se zavedajo problematike te uredbe, ki recimo da ni življenjska, in so ravnali bolj modro ter so izdali dovoljenje. Poleg samih objektov je v Sloveniji trenutno ogromno reklamnih objektov, ki niso skladni z uredbo – te bi že morali urediti, saj je rok potekel že pred več kot letom. Za cestno razsvetljavo, razsvetljavo spomenikov in fasad pa še teče prehodno obdobje – to pomeni, da jih še ni treba urediti, bo pa to potrebno urediti v naslednjih nekaj letih.
Lahko bi rekli, da je velik del razsvetljave v Sloveniji trenutno neskladen z uredbo. Glede na to, da uredba, po našem mnenju, ni življenjska in ni skladna z evropskimi direktivami, bi bilo vsekakor pametno, da bi nekaj naredili v smeri spremembe te uredbe. Vse več klicev dobivamo od izvajalcev in projektantov, saj imajo težave zaradi uredbe. Na ministrstvo pošiljajo pobude za spremembo uredbe. Upamo, da bi se dogovorili z ostalimi akterji, vrgli karte na mizo in pripravili uredbo, ki bi bila skladna s stroko in tudi z željami vpletenih. Vsekakor bi tudi sami, tako društvo kot fakulteta, pomagali pri širjenju zavesti glede svetlobnega onesnaževanja in pri uresničevanju te uredbe.
Zakaj uredba ni življenjska – primeri iz prakse:
Da uredba ni življenjska, pokažejo določeni primeri. Vsi poznamo stilske svetilke, ki so jih izdelovali denimo v Kropi. Nameščene so v mestih – v Ljubljani, na Ptuju … Na žalost te stilske svetilke niso skladne z uredbo. Tudi ljubljanska, ki je razvita iz plinske svetilke, ni skladna z uredbo. To je eden od primerov. Zanimivo je tudi to, da so bile v prvi različici uredbe prepovedane tudi svetilke, ki krasijo plečnikove arhitekturne dosežke – na jakopičevem sprehajališču, na zmajskem mostu, na tromostovju. K sreči so hitro izdali določene popravke. Narediti bi bilo treba še veliko takih popravkov.
Težave imamo tudi pri varnosti. Vsi vemo, da je razsvetljava precej povezana z varnostjo. Kadar je ni, je možnost, da se pojavijo nepridipravi, veliko večja. Konkretno smo za fakulteto za elektrotehniko, ki s parkiriščem in pešpotjo obsega 12.000 kvadratnih metrov, omejeni z močjo razsvetljave, ki jo lahko uporabljamo v nočnem času. Z obstoječo uredbo je dovoljenih le 200 vatov. To pomeni, da lahko za 12.000 kvadratnih metrov v nočnem času vključimo le 2 stovatni žarnici.
Kaj je Spodnji dom?
POVEZAVE:
Uredba evropske komisije št. 245/2009 z dne 18. marca 2009 (glej stran 43, preglednica 25 in podpis pod njo)
Uredba o mejnih vrednostih svetlobnega onesnaževanja
Slovensko društvo za razsvetljavo
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za elektrotehniko, Laboratorij za razsvetljavo in fotometrijo
Seznam svetilk skladnih z Uredbo o mejnih vrednostih svetlobnega onesnaženja okolja (pri SDR)
Svetlobno onesnaževanje (Wikipedia)
TUJE POVEZAVE:
Lightforum – center za informacije s področja razsvetljave
Light pollution (Wikipedia)