Za oceno ustavnosti Zakona o političnih strankah ter Zakona o volilni in referendumski kampanji
Stranka Zares je 16. aprila 2014 vložila pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 7. in 12. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o političnih strankah ter 6. in 14. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o volilni in referendumski kampanji.
Pobudo za presojo ustavnosti smo vložili, ker se z izpodbijanimi določbami obeh zakonov prepoveduje financiranje političnih strank in volilnih kampanj s strani pravnih oseb. S tem je Državni zbor povzročil dvoje:
a) izjemno otežil ali celo onemogočil izvedbo volilne kampanje vsem, ki kandidirajo na volitvah, pa ne prejemajo proračunskih sredstev za svoje delovanje, s čimer se nedopustno zapira politični prostor;
b) uvedel povsem neutemeljeno razlikovanje v možnostih za izvedbo predvolilne kampanje med kandidati in listami kandidatov, ki prejemajo proračunska sredstva, in tistimi, ki jih ne.
V Zares sicer podpiramo prepoved financiranja političnih strank s strani pravnih oseb, ker jo to financiranje gojišče korupcije. Vendar pa ne na način, kot sta to storila vlada in Državni zbor, ki kandidatnim listam in kandidatom, ki ne prejemajo proračunskih sredstev, nista z ustreznimi zakonskimi rešitvami omogočila možnosti, da kljub temu v predvolilni kampanji izvedejo vsaj osnovno predstavitev svojih programov in kandidatov.
Političnim strankam, kandidatom in kandidatnim listam, ki ne prejemajo proračunskih sredstev, namreč po novem ostane le možnost financiranja iz članarin in prispevkov fizičnih oseb. Iz pregleda podatkov o finaciranju strank je razvidno, da ta sredstva pomenijo le obroben finančni vir (od 0,07% do 15% vseh sredstev oz. od nekaj manj kot 10, do nekaj več kot 44.000 EUR letno). Na drugi strani podatki o volinih kampanjah kažejo, da je najcenejša volilna kampanja, s katero se je na volitvah 2011 politična stranka prebila v državni zbor, vredna 203.000 EUR. Vse to jasno kaže, da se je s tema novelama obeh zakonov praktično zaprl politični prostor in ustvarilo vnaprejšnjo, bistveno prednost vsem tistim, ki prejemajo proračunska sredstva – t.j. strankam, ki so danes v parlamentu.
Takšna ureditev pomeni poseg v pasivno volilno pravico iz 2. odstavka 43. člena Ustave.
V pobudi smo predlagali, da se jo obravnava prednostno in da se zadrži veljavnost obeh novel do končne odločitve sodišča. Če bo sodišče to sprejelo, noveli ne bosta veljali za evropske volitve.
V Zares izražamo pričakovanje, da bo Ustavno sodišče to pobudo obravnavalo enako ekspeditivno, kot je pobudo SDS o razpisu referenduma o arhivih, saj gre za poseg v volilno pravico, predvolilna kampanja za evropske volitve pa se ne bi smela začeti po diskriminatornih pravilih, ki sedaj veljajo.