»Kavkaški krog s kredo« po slovensko
»Kavkaški krog s kredo« sem pomislil, hiteč proti sobi v kateri sem na hitro sklical neformalni posvet vodij poslanskih skupin, ko je vodja poslanske skupine SDS, Tanko, tik pred glasovanjem o ratifikaciji pristopnega protokola Albanije k NATU, z nekoliko trepetajočim se glasom napovedal obstrukcijo vseh glasovanj v DZ, če jim ne bo ugodeno in Državni zbor ne bo potrdil zaključnega računa državnega proračuna za leto 2007. Motiv Kavkaškega kroga s kredo, v različnih variantah, je dobro poznan, v naši civilizaciji še najbolj kot Sodba kralja Salomona iz Knjige kraljev. V Brechtovi priredbi gre za to, da se dve materi – prava in namišljena – prepirata kateri pripada otrok. Modri sodnik je zarisal krog, vanjo položil otroka in materi pozval naj ga vzame prava mati. Ženski sta zgrabili otroka in ko sta ga že skoraj raztrgali, je ena vendarle popustila in ga prepustila drugi. Sodnik je zmagovalki otroka vzel in ga potisnil v naročje poraženki. Prava mati je tista mati, ki ji življenje otroka pomeni več, kot pa da je pri njej.
V nedavni slovenski verziji v krogu ni bil otrok, pač pa, recimo temu, vitalni zunanjepolitični in varnostni interesi Slovenije ter mednarodne zaveze v zvezi s članstvom Albanije in Hrvaške v NATU. Te interese in mednarodne zaveze je bila SDS pripravljena raztrgati in pomendrati samo zaradi tega, ker ni bila zadovoljna z izidom razmeroma malo pomembnega glasovanja o zaključnem računu za leto 2007. Zato se ne smemo čuditi, da je koalicija v šoku, ali je kaj takšnega sploh mogoče, tako kot prava mati v kavkaškem krogu, je popustila izsiljevanju, saj ni bila pripravljena tvegati dosti bolj pomembnih vrednot in zavez, ki jih je bila SDS pripravljena brezobzirno poteptati, navkljub temu, da je vseskozi obljubljala drugače.
Če kdaj, smo se morali ob takšnem ravnanju SDS in njenega vodje v Državnem zboru še enkrat zavedati, da v slovenski politiki živimo skupaj s stranko, ki je načela političnega brutalizma, se pravi izsiljevanja, prelamljanja obljub ter zavez, varanja in podobnih nečednosti, postavila za maksimo svojega delovanja. Pri čemer gre celo tako daleč, da s tem hote sesuva lastno opravljeno delo in odločitve, ki jih je sama sprejemala, ko je še bila vladna stranka. Janševa vlada je sodelovala v vseh postopkih in fazah vključevanja Albanije in Hrvaške v zvezo NATO, novi vladi je preostalo samo še to, da pošlje oba ratifikacijska dokumenta v parlament. In tu naletimo na paradoks, ki ga je težko razumeti. V obrambi dosežkov prejšnje vlade, ki naj bi jih bojda izkazoval zaključni račun za leto 2007, je bila pripravljena zavreči vse to, kar je naredila za vključevanje obeh omenjenih držav v NATO in zaigrati mednarodno kredibilnost Slovenije. Nekaj, kar se upira racionalnemu pojasnjevanju. Ampak, saj takšno ravnanje ni racionalno.
Treba se je zavedati, da je glasovanje o zaključnih računih običajno glasovanje o »lanskem snegu«. Če tega ne naroči Računsko sodišče, vlada, še manj pa parlament, tega dokumenta ne moreta spreminjati. Vsaj za parlament pa velja, da ga lahko obravnava šele potem, ko dobi tudi revizijsko poročilo Računskega sodišča in v bistvu sprejme oba dokumenta. Ker zaključni račun za leto 2007 ni bil potrjen, bi ga vlada morala v vsakem primeru še enkrat prinesti v Državni zbor in zaprositi za potrditev, vsaj če v zvezi s proračunom želi imeti »pospravljene predale«. Zaključni račun je pravzaprav izkaz o bilancah državnega proračuna na nek določen dan in v bistvu zelo malo govori bodisi o dosežkih ali spodrsljajih vlade, ki ga je sprejela. Že dan pred tem ali dan po tem, je lahko zelo drugače. Resnici na ljubo, na podlagi zaključnega računa ne moremo niti hvaliti, niti kritizirati vlade, lahko pa seveda ugotovimo, da je določene postavke knjižila drugače, kot to zahteva Računsko sodišče. Tudi to v bistvu potrjujemo z zaključnim računom.
Gnev SDS ob zavrnitvi zaključnega računa bi še lahko razumeli, če bi poslanci, njeni poslanci, ko so bili še na oblasti, ravnali drugače. Rezultati glasovanja o zaključnem računu za leto 2004, torej bivše »Ropove vlade« z dne 30.11. 2005 so pokazali, da niti eden od poslank in poslancev tedaj vladajočih SDS in NSi ni glasoval za sprejem zaključnega računa! Rezultat glasovanja je bil 22 ZA in 21 PROTI, torej je bil zaključni račun tako rekoč naključno sprejet, kot je bil prejšnji četrtek naključno zavrnjen. Morala te zgodbe je seveda v tem, da SDS tako kot že tolikokrat doslej, od drugih zahteva drugačno ravnanje, kot ga uveljavlja sama!
In mislim, da moramo ta izziv sprejeti, da moramo ravnati drugače, kot ravna SDS v parlamentu in sicer v slovenskem javnem in političnem prostoru. Ne smemo jim biti podobni in ne smemo slediti njihovim zgledom. Mogoče bo prav zato, otrok iz slovenskega kroga s kredo, izšel nepoškodovan.