Za ureditev področja nevropsihološke rehabilitacije
Področje nevropsihološke rehabilitacije z nacionalnega vidika v Sloveniji ni urejeno, pristojni prelagajo odgovornost drug na drugega, pacientom pa so pri tem kršene njihove temeljne pravice. Slovenija bi morala, tako kot ostale evropske države, razpolagati z rehabilitacijsko mrežo, in sicer na način, da bi imeli v vseh bolnišnicah po državi usposobljene rehabilitacijske ekipe (in ne le fizioterapevte), poleg tega pa bi kot regionalni rehabilitacijski centri služili tudi regionalni zdravstveni domovi, sta na novinarski konferenci opozorili poslanka ZARES Cveta Zalokar Oražem in predsednica Društva sodnih izvedencev psihologov dr. Alenka Sever.
Poslanska skupina Zares – z namenom opozarjanja na omenjeni problem in iskanja ustreznih rešitev – zahteva sklic nujne seje parlamentarnega odbora za zdravstvo, na kateri bi razpravljali o stanju nevropsihološke rehabilitacije v Sloveniji.
Kot je poudarila Severjeva, je nujno potrebno zagotoviti racionalnejšo porazdelitev denarja, racionalnejšo organiziranost zdravstvenega varstva, odpravo blokade zaposlovanja psihologov in logopedov ter sprejeti ustrezne ukrepe za skrajšanje čakalnih dob na področju ambulantnega nevropsihološkega pregleda in ambulantne nevropsihološke rehabilitacije.
V Sloveniji možganska kap letno prizadene okrog 4500 ljudi, pri čemer obolevnost v zadnjih letih narašča. Možgansko kap preživi približno 80% ljudi, pri čemer večina nato potrebuje kompleksno rehabilitacijo. Poleg teh bolnikov je zelo veliko tudi pacientov z različnimi drugimi možganskimi poškodbami oziroma boleznimi (npr. multiplaskleroza, demenca, živčna mišična bolezen, infekcijska bolezen možganov, različne internistične bolezni ipd.).
Edina prava pot, ki lahko bolnikom s poškodbo ali boleznijo možganov, zagotovi povratek v človeka dostojno življenje, je nevropsihološka rehabilitacija. Zdravljenje pa je lahko uspešno le, če se začne že v času hospitalizacije in nadaljuje tudi po odpustu iz bolnišnice. Vendar pa to v veliki večini primerov žal ni mogoče, saj v Sloveniji za takšno rehabilitacijo primanjkuje ustrezno usposobljenih kadrov. Le redki bolniki so v času hospitalizacije zato lahko ustrezno obravnavani. Čakalna doba na področju nevropsihološke rehabilitacije je kar poldrugo leto, pri čemer je potrebno opozoriti, da se v tem času zdravstveno stanje pacientov poslabša.
Na Nevrološki kliniki Kliničnega centra v Ljubljani sta zaposleni le dve specialistki klinične psihologije, ki delata tako na področju hospitaliziranih bolnikov kot tudi v ambulantni oskrbi. Ob dejstvu, da je nevrološka služba na tem nivoju v Sloveniji organizirana zgolj na Nevrološki kliniki, je pritok bolnikov še toliko večji in ga služba s sedanjo kadrovsko zasedbo ni sposobna obvladati. Ostale klinike Kliničnega centra, kjer se zdravijo tovrstni bolniki, so brez ustrezne tovrstne rehabilitacije, prav tako KC Maribor, ostale regionalne bolnišnice in regionalni zdravstveni domovi.
V Sloveniji je trenutna čakalna doba na ambulantni nevropsihološki pregled in ambulantno nevropsihološko rehabilitacijo 14 – 15 mesecev, kar je povsem nesprejemljivo, saj zavlačuje celoten proces diagnostične obravnave zavarovanca in po nepotrebnem podaljšuje čas, ko dobi zavarovanec ustrezno zdravljenje ali obravnavo, po nepotrebnem podaljšuje bolniški stalež, ki je v Sloveniji med daljšimi v Evropi, sekundarno pa tak dolg bolniški stalež prispeva k izgubljanju stika z delovno organizacijo, izgubljanju delovnega tempa in omogoča razraščanje sekundarno emocionalno pogojenih motenj, delodajalcu pa omogoča odpuščanje zaposlenih. Pri zavarovancih, ki so v procesu ocene delazmožnosti, je taka čakalna doba nedopustna, saj neupravičeno podaljšuje postopek in povzroča neupravičene stroške plačniku dejavnosti.