Izjava ob 1. maju – prazniku dela
1. maj, mednarodni praznik dela, tudi pri nas že dolgo ni več namenjen delavskim slavospevom in slikanju svetle prihodnosti, ampak je povod za premislek o vse manjši udeleženosti zaposlenih pri rezultatih napredka oz. gospodarske rasti. Opravka imamo s trdovratnim trendom poslabševanja relativnega položaja delavstva v Evropi in tudi v Sloveniji. Nedvoumni podatki o tem vse bolj postajajo del javnega soočanja mnenj in so zaznamovali tudi nedavno protestno zborovanje evropskih sindikalnih organizacij v Ljubljani. Zaskrbljenost in pozivi k razmisleku o ukrepih, ki naj ta trend zaustavijo, so utemeljeni.
Soglasje ekonomske stroke in politike o potrebi po zaostajanju rasti plač za rastjo produktivnosti se je v preteklih letih prelilo tudi v socialno sporazumevanje, kar je gotovo pomemben prispevek k zagotavljanja konkurenčnosti slovenskega gospodarstva. To dejstvo pa izgublja svoj pozitivni naboj ob spoznanju, da samoumevnega prispevka delavcev k tej konkurenčnosti ne spremlja enako samoumeven prispevek druge strani. Po podatkih UMAR se je namreč delež plač v BDP med leti 2000 in 2007 zmanjšal za 1,3 odstotka, delež dobičkov v BDP pa v istem obdobju povečal za 1,2 odstotka. V Sloveniji je slika še bolj problematična kot v Evropi, saj ima poslabšanje relativnega položaja hujše neposredne posledice. Ni namreč isto, če se poslabšuje položaj delavca v okolju, kjer je strošek dela na uro dobrih 22 evrov (kar je evropsko povprečje), ali pri nas, kjer je polovico nižji.
Če se danes praktično ne uporablja več krilatice o brezsrčnem kapitalizmu, pa trend izplačevanja izjemnih plač, enormnih nagrad, absurdnih odpravnin ipd. – celo v podjetjih, ki jim gre slabo, tako da celo odpuščajo ali ne izplačujejo dogovorjenih minimalnih plač – kar kliče k oceni, da akterji takšnega nerazsodnega kapitalizma izgubljajo glavo.
Menim, da zaradi tega postaja trend izplačevanja visokih kapitalskih dobičkov in visokih nagrad menedžerjev vse manj sprejemljiv v očeh vse večjega dela javnosti. Če se bo to nadaljevalo, se bo začel rušiti eden ključnih stebrov družbenega zaupanje, ki je temeljna predpostavka vsakega, ne le gospodarskega razvoja. Ne le država in politika, ampak v tem kontekstu predvsem lastniki kapitala in menedžerji morajo zato razmisliti o samoomejevanju, o neke vrste kodeksu, ki ga bodo sprejeli bodisi sami bodisi – in še bolje – v dogovoru s sindikati. S tem bodo dali pomembno sporočilo, da so namreč pripravljeni biti skupaj z drugimi zaposlenimi tako v dobrem kot v slabem. Prav tako bomo ob drugih ukrepih usmerjenih k povečanju družbene odgovornosti vseh akterjev, ki vplivajo na blagostanje ljudi, predlagali v ponoven razmislek rešitev, da se položaj delavcev izboljša tudi z dopolnitvijo zakona o udeležbi zaposlenih na dobičku z uvedbo francoskega modela, po katerem je tovrstna delitev dobička obvezna in davčno spodbujena.
Gregor Golobič
predsednik Zares – nova politika