Javno pismo Katarini Kresal
V tem pismu bi Vam najprej želel čestitati za uspehe, ki ste jih dosegli kot predsednica stranke in sedaj kot ministrica za notranje zadeve. Še posebej smo zadovoljni nad odločnostjo, s katero ste dokončali agonijo izbrisanih in neomajnostjo, s katero ste izvedli in vzdržali imenovanje generalnega direktorja policije. Želimo si, da bi v slovenski politiki bilo več ljudi, ki bi se znali dobro odločati in stati za svojimi odločitvami.
Želimo pa si tudi bistveno več sodelovanja med strankami, kar ostaja šibka točka slovenske politike. Zares in LDS sta programsko sicer sorodni stranki, vendar pa so med nami pomembne razlike. LDS daje večji poudarek na pravno državo in svobodni trg, Zares pa se zavzema za socialno državo in večjo regulacijo kapitala. Zato tudi dajemo velik poudarek na transparentno in odgovorno korporativno upravljanje.
Prav na točki upravljanja pa je med nami prišlo do razhajanj. Gre za NLB in nesrečno vlogo g. Veselinoviča, ki ste jo znova omenili v zadnjem intervjuju za Žurnal. Doslej smo se vzdržali javnih komentarjev v prid kohezivnosti koalicije, ker pa ste javnosti postregli s svojim pogledom, bi Vas želel spomniti, da obstaja tudi druga plat te zgodbe.
Kot veste, je Zares v volilnem času kritiziral katastrofalno kadrovsko politiko Janšine vlade in napovedal transparentnejše upravljanje podjetij, v katerih ima država lastniški delež. Zato smo že na samem začetku zasnovali Kadrovsko akreditacijski svet (KAS). Imenovanje predsednika uprave NLB naj bi bil preizkusni kamen te nove politike. Želeli smo, da na tem izpostavljenem primeru vlada dokaže, da je odločena prekiniti z arbitrarnim in političnim načinom imenovanja direktorjev najpomembnejših podjetij. A zgodilo se je ravno obratno. Na čelu NLB se je po rokohitrskem manevru znašel g. Veselinovič. Zares ni problematiziral g. Veselinoviča, temveč sam postopek izbire, ki je bil plod tihega lobiranja, ne pa rezultat transparentnega, kompetitivnega izbora. Naj Vas spomnim, da je g. Veselinoviča imenoval nadzorni svet, ki ga je imenovala prejšnja vlada, ki je slabo opravljal svojo funkcijo nadzora, in ki se mu je v nekaj mesecih iztekal mandat. To, da bi novo upravo imenoval nadzorni svet tik pred iztekom svojega mandata, lahko primerjamo s situacijo, ko bi parlament na zadnji seji pred volitvami izbral vlado za naslednjih pet let. Neokusno, neetično, in skrajno nezrelo.
Točka nasprotovanja med Zares in LDS torej ni bil g. Veselinovič sam, temveč nepregleden postopek njegovega imenovanja, ki je spodbijal vse, kar je Zares napovedoval na volitvah. Kasnejši dogodki so samo potrdili nespametnost ihtavega imenovanja g. Veselinoviča na čelo NLB. In sledil je, kot pravite, kažin. G. Veselinovič je priletel v fotelj, kjer so ga čakali stari nadzorni svet in stari člani uprave z dolgo zgodovino vprašljivih transakcij. Vaša trditev, da g. Veselinovič v NLB ni ničesar vodil, je osupljiva, pojasnjuje pa marsikaj. Ne le, da so mu, menda za hrbtom, delali kažin s krediti, škodljivimi za NLB in davkoplačevalce. V banki ni imel niti toliko kontrole, da bi opazil, da so mu iz njegovega računalnika kradli zaupne podatke o posameznih komitentih, zaradi česar bi, mimogrede, moral takoj izgubiti licenco. Kot kaže, mu je ostalo le to, da se je tri mesece ukvarjal s svojo plačo in jo usklajeval z zahtevami vlade. Iz dejstev izhaja, da g. Veselinoviča v NLB ni onemogočal Zares, temveč mučna situacija, v katero se je spravil sam s pomočjo nepremišljenih prijateljev.
Dejstvo, da je moral Zares kot politična stranka preprečiti, da bi g. Veselinovič, stara uprava NLB in star nadzorni svet reprogramirali €100 mio Šrotovemu Infond holdingu ni pomenilo vpletanja politike v svobodno gospodarsko pobudo, temveč zaščito javnega interesa in preprečevanje očitne škode, ki bi jo sicer utrpela državna banka in davkoplačevalci. Dogodek ni dokazoval Zaresovih apetitov po obvladovanju gospodarstva. Dokazoval je popoln polom LDSove politične intervencije, s katero je g. Veselinoviča vtaknila na čelo NLB. Polom, ker ni znal ali hotel voditi banke v interesu delničarjev, kar bi nekdo moral pogledati tudi skozi optiko kazenskega zakonika. V luči 80 milijonov evrov težke izgube NLB zaradi rezervacij za slabe naložbe je neresno in nezrelo trditi, da bi morali prepustiti odločanje managerski in nadzorniški ekipi, okrašeni z g. Veselinovičem, ki je banko pripeljala na rob sanacije.
Pri tem gre resnično za razlike v pogledih med Zares in LDS glede vmešavanja politike v gospodarstvo. Medtem ko Zares zahteva odgovornost pri upravljanju državnega premoženja in takojšen konec tolerantnosti do nevestnega gospodarjenja, slabega managementa in katastrofalnih poslovnih odločitev na račun davkoplačevalcev, pa LDS, če pogledamo Vaš intervju v Žurnalu, bolj skrbi ideja svobodnega trga, četudi na njem peščica posameznikov javni denar brezsramno prečrpava v zasebne žepe navzlic kreditnem krču, v katerem se je znašlo gospodarstvo.
Zares stoji za načelom, da je avtonomno odločanje podjetij v državni lasti zaželen cilj, ki pa ga je šele potrebno doseči. Prvi pogoj za dosego tega cilja je, da se v teh podjetjih uredi problem upravljanja. Konkretno: ko bodo podjetja dobila neodvisne in kvalitetne nadzornike (v skladu s kodeksom o upravljanju) ter uprave, ki bodo odgovarjale delničarjem (v skladu z zakonom o gospodarskih družbah), ne pa predstavnikom posameznih lobijev, bomo lahko prepričani, da bodo take ekipe sprejemale kvalitetne odločitve v interesu delničarjev. In takrat jim je potrebno dati avtonomijo, ker si jo takrat zaslužijo. Dokler pa so na čelu nekaterih družb dokazano slabe in pristranske ekipe, ki delajo za prijatelje, ne pa za podjetje in njegove lastnike, je vztrajanje na njihovi avtonomiji mogoče razumeti le kot sodelovanje pri ropu državne lastnine.
Zato Zares polaga veliko težo na proces izbora nadzornikov, ki imenujejo upravo. Transparentnost in kredibilnost tega procesa, za katero danes na Zaresov predlog skrbi KAS, bo postala zagotovilo kvalitete in pogoj za avtonomijo državnih podjetij. Prav netransparentno in v meglo zavito imenovanje novega predsednika uprave NLB g. Veselinoviča s strani starega in slabega NS pa je tisto, kar je zaostrilo razlike med Zares in LDS.
Kasnejši dogodki v NLB so potrdili načelno držo Zares. Zares ni imel svojih kandidatov za člane uprave NLB, je pa odbijal vse poskuse manipulacije, od tega da bi se zniževali razpisni kriteriji, do tega, da bi se na mesto predsednika uprave od strani porinili predstavnike lobijev. Rezultat je kompetentna uprava in nadzorni svet, v kateri ni ne Zaresovih, ne LDS-ovih članov, tako da ministri ne morejo nikogar poklicati.
Rezultat vztrajanja na preglednosti in odgovornosti pri upravljanju državne lastnine je dala zagon uveljavljanju načel OECD za dobro upravljanje podjetji v popolni ali delni državni lasti. V politiki in državnih podjetjih je zelo malo tistih, ki se tega veselijo, vendar pa je Zares tematiko zaostril do te mere, da postavljanje transparentih pravil na področju upravljanja sedaj vsi sprejemajo kot nujnost.
Naj v sklepu tega pisma ponovim čestitke za dobro delo na Vašem področju in poudarim podporo za številne iniciative, ki sta jih sprožila s kolegom Zalarjem. Hkrati pa to priložnost izkoriščam, da ponovno opozorim na deficit sodelovanja med koalicijskimi strankami. Pogoj za uspeh danes ni zabijanje golov iz prepovedanega položaja, temveč timska igra, ki ne more temeljiti na soliranju, izigravanju soigralcev in prelaganju lastne odgovornosti na partnerje temveč na zaupanju, ki se razvije iz fer igre in skupnih uspehov.
Raje se primimo za roke, da se ne bomo jutri držali za glavo!
S spoštovanjem,
Andrej Rus
podpredsednik
Zares – nova politika