O poročilu varuhinje človekovih pravic
Na današnjem nadaljevanju 21. seje je Državni zbor (magnetogram) obravnaval 15. redno letno poročilo varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2009. Stališče poslanske skupine Zares je predstavil Vito Rožej.
VITO ROŽEJ:
Dovolite mi, da se za razliko od predhodnice v imenu svoje Poslanske skupine izjasnim o poročilu varuhinje človekovih pravic za leto 2009, kar je tema dnevnega reda. Obljubim, da pri tem ne bom uporabljal sovražnega govora, kakor smo ga lahko slišali malo pred tem v zvezi z istospolnimi in izbrisanimi. Lahko pa pri tem ugotovim, da je sovražni govor stalnica poročil varuhinje človekovih pravic in glede na izkušnjo, ki smo jo imeli prej, bo žal ta stalnica tudi ostala v poročilu za naslednje leto.
Tisto, o čemer se s predhodnico, predgovornico strinjava je, da danes obravnavamo 15. redno poročilo varuha človekovih pravic za leto 2009 in da varuhinja osrednji poudarek namenja predvsem vprašanju, ali je Slovenije še socialna in pravna država. Ta poudarek, ali je socialna država je v obdobju gospodarske krize, logičen. Problemi na tem področju se zaostrujejo, izpostavljenih je veliko problemov s področja socialnega varstva, nezadostna skrb za invalide, neustrezna stanovanjska politika države, socialne stiske mladih družin, ljudi z nizkimi dohodki, kršitve delovno-pravne zakonodaje domačim in tujim delavcem, na kar varuh opozarja že vrsto let, kar se tiče seveda neplačevanja.
V Poslanski skupini Zares, Nova politika ugotavljamo, da je pristojno Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve v zadnjih letih pripravilo precej ukrepov, recimo, Zakon o subvencioniranju polnega delovnega časa, pa o delnem nadomestilu za čas čakanja na delo, Zakon o urejanju trga dela, o posebnem dodatku za socialno ogrožene, o socialno varstvenih prejemkih. V proceduri imamo Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Družinski zakonik.
V tem tednu smo obravnavali recimo zakon o izenačevanju možnosti invalidov. Čas je seveda, da se tega področja, področja invalidov lotimo na drugačnih izhodiščih, na predpostavki neprilagojenosti in nedostopnosti okolja, ki je razlog za postavljanje invalidov v neenakopraven položaj, ne pa na neprilagojenost invalida do okolja, za kar bo treba sprejeti tudi zakon o osebni asistenci, za katerega upam, da bo kmalu v proceduri.
Zakonske rešitve, ki jih predvideva pokojninska reforma oziroma novi zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, rešuje tudi vprašanje neplačevanja socialnih prispevkov s strani delodajalca, tako da je jasno, da so plače, da so prispevki del plače delavca, ki je neodtujljiv je neplačevanje prispevkov kraja. Ta izigravanja predpisov s strani določenih delodajalcev so seveda sramotna in kličejo po hitrih in ustreznih reakcijah. Tožilstvo bi lahko, vsaj po tolmačenju Ministrstva za pravosodje že doslej tukaj ukrepalo odločneje, pa žal ni. Najbrž da generalna državna tožilka ve zakaj je temu tako.
Ne nazadnje smo tudi na tej seji Državnega zbora na pobudo naše poslanske skupine zakonsko uredili in izboljšali status družinskih pomočnikov. Tako, da nekatere stvari, ki jih, kot zakonodajna veja oblasti lahko storimo, smo na tem področju socialne varnosti storili. Ali je izvedba vedno prava, ni nujno samo stvar nas, ki soustvarjamo zakone.
Posebno področje, ki bi ga želel izpostaviti na področju socialne politike so stanovanjske razmere. Varuhinja izpostavlja da so na tem področju potrebne kompleksne spremembe. Angažiranje države je bilo do zdaj minimalistično, tako z vidika socialnih ciljev, kot z vidika odpravljanja tržnih motenj in optimalnega delovanja stanovanjskega trga. Z ukrepi na stanovanjskem področju moramo v prihodnje vsem, predvsem pa mladim olajšati vstop na stanovanjski trg, na katerem je premalo različnih ponudnikov raznovrstnih tipov stanovanj. To se kaže predvsem v pomanjkanju najemnih stanovanj. Strokovnjaki ocenjujejo, da naša država potrebuje vsaj 30% najemnih stanovanj, da bi mladi lahko nemoteno vstopali na stanovanjski trg in si posledično uredili samostojno življenje. Manjka tudi več ponudbe specifičnih organizacijskih oblik stanovanjskih storitev, kot so zadruge, neprofitni zasebni stanodajalci in podobno. Zato nas ne sme čuditi, da sodi Slovenija med tri evropske države z najvišjim odstotkom mladih, ki živijo s starši. Višji odstotki so zgolj na Malti in v Italiji. Mladi Slovenci do 35 leta, kar polovično ostajajo doma pri starših, na Švedskem je takšnih 10%. Eden od pomembnih dejavnikov, ki vplivajo na to je prav gotovo velikost najemnega stanovanjskega sklada. Na drugi strani mlade za vstop na stanovanjski trg ovira tudi dostop do posojila. Kredit je pogosto sen, ker sredstev za lastno udeležbo ni, garancije v zaposlitvi za nedoločen čas pa prav tako ne. Od tod seveda lahko izhajajo kasneje tudi bolj zaostreni primeri, s katerimi se v končni fazi ukvarja tudi Urad varuha človekovih pravic. Zato pozdravljamo opozorila varuhinje na tem področju in pozivamo pristojno ministrstvo, da se teh vprašanj v novem programu stanovanjske politike loti izredno resno. Pristojno ministrstvo, torej okoljsko, je tudi tisto na katero leti in bo bržčas z leti letelo še več pritožb, pripomb in se na njihovo delo nanašalo tudi vse več priporočil varuhinje človekovih pravic, ker je zavest o pravici do zdravega okolja prisotna vse bolj, skrb za zdravo okolje pa žal tej zavesti za enkrat še ne sledi.
Naslednje vprašanje, ki si ga je varuhinja postavila, je torej vprašanje Ali je Slovenija še vedno pravna država. Stalnice so priporočila, ki se nanašajo na delovanje Ministrstva za notranje zadeve, Ministrstva za pravosodje in tudi za javno upravo, tudi odzivno poročilo vlade nam daje nekaj upanja, da se na tem področju stvari spreminjajo. Seveda, velik del tako odgovornosti, kot pristojnosti pri tem nosi tudi sodna veja oblasti, se pravi ne naša zakonodajna, tako da bi najbrž da bilo težko zgolj z našega vidika ocenjevati in odgovarjati za nepravilnosti na tem področju. Dejstvo je, da se v teoriji stvari spreminjajo hitreje kot se v praksi, se pa, verjamem, da stvari spreminjajo in da določeno zaupanje v slovenski pravni sistem nudijo tudi nedavna dejstva, da smo pred zakonom vsi enaki nam kaže primer našega kolega poslanca, ki je bil pravnomočno obsojen, enega drugega kolega poslanca čaka obtožni predlog, imunitete svojim kolegom za stvari, ki so jih zagrešili ali domnevno zagrešili, ne podeljujemo in stvar sodnega sistema je, da se te stvari sprocesirajo. Zanimivo pri vsem skupaj je, da tako pri tem, ki je bil obsojen kot pri tem, ki ga čaka obtožni predlog, gre za kolege, ki so prvi med tistimi, ki tulijo “ujemite tatu”.
Nadalje bi se želel dotakniti tudi področja, ki so ga tudi že predgovorniki omenili in se tiče otrokovih pravic, varuhinja ponovno opozarja na medijsko izpostavljanje in senzacionalistično poročanje o družinskih tragedijah v katerih so prizadeti predvsem otroci. Tudi Odbor za kulturo, šolstvo, šport in mladino je v enem od svojih priporočil predlagal Ministrstvu za kulturo, da se v Zakonu o medijih zagotovi ta večja zaščita otroka pred razširjenjem vsebin, ki bi škodil njihovemu telesnemu, duševnemu in moralnemu razvoju in osnutek Zakona o medijih, ki je bil v javni obravnavi to vprašanje ustrezno rešuje. Seveda pa je pri tem treba apelirati tudi na profesionalizem in etični kodeks novinarjev, ki bi ga morali spoštovati, pa ga v praksi žal ne in če hočete tukaj gre spet za novo tako imenovano četrto vejo oblasti. Področje otrokovih pravic je tudi na par primerih boleče izpostavljanje v letošnjem poročilu na področju zdravstva, imamo primere mater z otroci, doječe matere, ki se jim stik z otrokom, ki je v svoji rani mladosti že v zdravniški oskrbi omejuje, otežuje in treba je priznati, da tudi naša nova pediatrična klinika, kolikor smo vsi vseli, da jo imamo ni na vseh področjih urejena tako kot bi lahko bila, samo vem, da na oddelku za neokirurgijo, kamor se zna zgoditi, da pridejo mamice, ki so rodile s carskim rezom z novorojenčki starimi teden ali pa deset dni, da se za njihovo nastanitev tam ne skrbi tako kot bi se glede na to, da gre za rekonvalescentke moralo. Ni slučaj, da psihologi trdijo, da otroci do šestih mesecev mame ne dojamejo kot drugega ampak kot del sebe in mislim, da bi to morali upoštevati tudi pri vseh obravnavah tako mladih otrok v zdravstvenem sistemu in mislim, da smo imeli en problem tudi v pravosodnem sistemu, ko se doječi mami, ki je morala iti na prestajanje kazni, ni dovolilo stika z otrokom. Mislim, da je to nedopustno ne glede na dejstvo, da gre za obsojenko.
Na tej točki bi zaključil, da bom pustil še kaj časa tudi svojim kolegom. Rekel bi, da v Poslanski skupini Zares-Nova politika izrekamo zahvalo in pohvalo varuhinji za to pregledno in dosledno poročilo in se bomo po svojih močeh trudili, da bomo čim več priporočil iz tega poročila, ki jih bomo potrdili, v praksi udejanjili tudi sami. Hvala.