Zalokar – Oražmova o varnosti v cestnem prometu
V nadaljevanju objavljamo stališče poslanske skupine ZARES, ki ga je na zadnji, decembrski seji državnega zbora ob predlogu novele Zakona o varnosti v cestnem prometu predstavila poslanka Zares Cveta Zalokar Oražem.Vsi se strinjamo, da je varnost v cestnem prometu nezadovoljiva. In dejstvo je, da postaja cestni promet najbolj nevarna oblika transporta. Kljub temu pa se število vozil in voznikov stalno povečuje. Ob tem pa se v večini urejenih družb z številnimi ukrepi in akcijami spopadamo s tem, da bi kljub povečani motorizaciji zmanjšali število žrtev. Pri tem nedvoumno v Sloveniji v zadnjem obdobju nismo uspešni, še več, smo med tistimi v Evropi, ki imamo največ smrtnih žrtev v prometu. Smo na slabem 21. mestu med 27 državami.
Ob koncu leta 2006 smo sprejeli Nacionalni program varnosti v cestnem prometu in očitno je ostal mrtva črka na papirju. Vsaj glede cilja, da bi do leta 2011 prepolovili število žrtev na cestah- kar bi pomenilo na letni ravni 124 smrtnih žrtev. Pri nas se letos dogaja prav nasprotno – število žrtev se povečuje glede na preteklo leto in je od leta 2005 žal spet v porastu (l. 2005 257, l. 2006 262, letos imamo že 282 žrtev).
Na slovenskih cestah vladajo anarhija in agresija, prisotna je neverjetna lahkomiselnost, primitivna nasilnost in brezobzirno izsiljevanje. To nam govorijo tujci, ki nas opazujejo, to vemo sami, če vozimo po tujih cestah in ugotavljamo, da tam ni prisotna takšna naglica in hitenje. Iz sprememb zakona, ki so pred nami, je videti, da odgovorni iščejo edino možnost za zmanjšanje števila žrtev in povečanje prometne varnosti v zviševanju kazni.
S tem se v poslanski skupini ZARES ne strinjamo in teh rešitev ne bomo podprli. Želimo pa odgovorne, ministra za notranje zadeve Mateja, policijo in ministrstvo za promet ter vse ostale opozoriti, da je problem precej bolj kompleksen in zapleten, da bi ga lahko reševali le z represivnimi ukrepi zviševanja kazni.
V Zares želimo izpostaviti zlasti dejstvo, da se je v zadnjih letih načrtno spremenilo ravnanje in ukrepanje policije. Pri tem je zanimivo posebej izpostaviti mnenje oziroma napoved iz leta 2005, ki jo je izrekel državni sekretar Vinko Gorenak o tem, da se bo nova vlada zavzemala za zmanjšanje ukrepov prometne policije. Enako je z obtožbo prevelikega represivnega ukrepanja v preteklih časih, drugačno delo policije napovedal tudi minister Mate: njegova usmeritev je bila: zmanjšanje kaznovanja ob povečanju prometne varnosti. Žal očitno tega drugega cilja – to je povečanja prometne varnosti – ob zmanjšanju policijskega ukrepanja nismo dosegli.
Naša ocena je, da se je to v praksi pokazalo predvsem z umikom in neprisotnostjo prometne policije na naših cestah. Res je, da policija ni edina odgovorna za to, kar se dogaja v prometu, je pa zelo pomembna. Pri tem se sprašujemo: ali je takšna paradigma pravilna in ustrezna ali pa bi bilo potrebno na mesto povečanja kazni bolj razmišljati o tem, da bi morala policija povečati svojo prisotnost na cestah, povečati aktivnost v zvezi s preverjanjem alkoholiziranosti in prevelike hitrosti, kot dveh najpogostejših vzrokov za nesreče s smrtnim izidom.
Samo en zastrašujoč primer: porast močno alkoholiziranih povzročiteljev nesreč v letu 2006 je 6% glede na leto 2005 (z 2316 v letu 2005 na 2458 v letu 2006); za kar 16 % pa se je povečala alkoholiziranost med kršitelji cestnoprometnih predpisov.
Pri tem v poslanski skupini ZARES menimo, da je bolj kot samo kaznovanje in visoke kazni, pomemben občutek in vedenje voznikov, da obstaja velika verjetnost, da boš ujet pri prekršku. O tem psihološkem učinku so bile v tujini tudi opravljene strokovne analize in študije. Pravna teorija, ki se je že neštetokrat potrdila v praksi, torej pravi, da zgolj višje zagrožene kazni ne zmanjšajo delinkventnosti. Višina kazni je tako rekoč drugotnega pomena.
Zdaj pa še o nekaterih opažanjih v zvezi s prometno varnostjo. Ko pregledujemo, kje se zgodi največ nesreč, ugotavljamo, da je to na lokalnih cestah zunaj naseljenih krajev. Pri tem moramo ponovno izraziti nezadovoljstvo in ne strinjanje z rešitvami, ki jih je prinesel zakon o občinskem redarstvu – saj je skrb za promet na lokalni cestni mreži prenesen na slabo opremljene, kadrovsko šibke, neizkušene občinske redarske službe. Te službe se bodo šele oblikovale, redarji se šele izobražujejo… Stanje pa je prav na lokalnih cestah najbolj nevzdržno.
Ne moremo tudi mimo vprašanja ustreznosti in primernosti podzakonskih aktov in pravilnikov, ki urejajo cestno prometno signalizacijo – tako na splošno, kjer je zlasti opazno pretirano postavljanje prometnih znakov, njihova daleč prevelika gostota, ki vozniku povzroča težave, saj ob množici različnih znakov, tabel in obvestil ob cesti težko loči manj od bolj pomembnega. Prav tako je potrebo preučiti tudi ustreznost signalizacije ob popravilih in zaporah na cestah, na kar nas opozarjajo tudi slabe ocene tujih opazovalcev. Poseben problem pa predstavljajo vzroki za napake voznikov pri vožnjah po napačnem pasu, ki se večinoma končajo na najbolj tragične načine. To je potrebno posebej precizno raziskati in ugotoviti, zakaj je tega iz dneva v dan več.
Vse pogostejša so tudi opozorila, da imamo v Sloveniji premalo strogo urejeno ugotavljanje psihične in fizične sposobnosti za starejše voznike. Ni pravega pretoka informacij, ustrezne kontrole in nadzora. Starejši vozniki pa se vse težje znajdejo v novih pogojih – npr. v krožiščih in ob izjemno hitrem odvijanju prometa. Mnogi samoiniciativno opustijo vožnjo, ker se počutijo ogrožene, številni pa vozijo v neprimernem psihofizičnem stanju, s katerim ogrožajo najprej sebe, pa tudi druge.
Ob vsakodnevni vožnji lahko opazimo, da je pri nas nekaj popolnoma normalnega telefoniranje med vožnjo. In to brez prostoročnih napeljav. Ljudje imajo denar za moderne in najsodobnejše avtomobile, očitno pa jim zmanjka denarja za nakup prostoročne napeljave. Prav gotovo je bilo že kar nekaj hudih nesreč zaradi telefoniranja med vožnjo. Vsekakor tu ni ne prave preventive z opozarjanjem, ne pravega preganjanja te nevarne razvade.
Naprej. Doslej smo vsi vedeli, da je pomemben vzrok za številne nesreče tudi slabo stanje in pomanjkljivo vzdrževanje naših cest. V zadnjem času pa lahko presenečeni ugotavljamo, da je marsikaj narobe tudi z novogradnjami: na AC smo ugotovili , da imamo npr. slab in neprimeren asfalt v predorih. Tudi laik lahko opazi, kakšna razlika je v vožnji ob deževnem vremenu po novozgrajenih cestah v tujini in pri nas.
Dejstvo je, da očitno ne gradimo z najbolj primernim in varnim asfaltom, saj se za vozili vse prši, vidljivost pa je nekajkrat slabša kot vidimo v tujini. Zato odgovorne pozivam, da premislijo, ali smo izbrali najbolj primerno in varno vrsto sestave asfalta.
�
Vse pogostejša so tudi opozorila, da stanje v avtošolah ni dobro. Vsekakor je vse več indicev, da se je kvaliteta šolanja močno zmanjšala, da mnogokrat prevladuje podjetniška miselnost, da se stremi h kvantiteti in ne kvaliteti. V poslanski skupini ZARES predlagamo tudi, da se glede na veliko problematiko alkoholiziranosti voznikov v obvezni program ob pridobivanju vozniškega dovoljenja vključi nekaj ur vzgoje o posledicah alkohola v krvi voznika in preventivi s tega področja.
Po našem mnenju v Sloveniji ne poteka dovolj propagandno-informativnih in vzgojnih akcij, s katerimi bi propagirali spremembe našega obnašanja na cesti, zmanjšanja agresivnosti, nerazumne prehitre vožnje, vožnje pod vplivom alkohola. O tem govorijo strokovnjaki, npr. Bojan Žlender, ki opozarjajo na zmanjševanje sredstev za takšne zadeve, saj jih letno za to namenimo približno toliko, kot znašajo »stroški« ene težje nesreče s smrtnim izidom. Imamo denar pa propagiranje prehranjevanja z mesom, tu pa že dolgo nismo videli česa simpatičnega in inovativnega. Saj je opaziti nekaj volje in želje, domiselnosti, a zdaleč premalo glede na posledice. Kakšen pa je odnos vlade na področju preventivne dejavnosti in prometne vzgoje, pa jasno kaže tudi dejstvo, da je bila ukinjena edina organizacija, ki je delovala na tem področju, kot samostojna vse od leta 1972. Njihove naloge naj bi opravljala sprva načrtovana agencija, vmes pa se je to spet spremenilo in je preneseno na ministrstvo za promet. Torej smo skrb za vzgojo in preventivo prenesli na birokrate, ki delajo skriti nekje v strukturi ogromnega ministrstva. Kot da se minister ne bi zavedal problema prometne varnosti in kot da bi mu ne bilo znano, kaj vse kje Svet naredil v tem obdobju za prometno vzgojo in preventivo. Spet reorganizacija, ki je ukinila dobro…
Pri tem so zaskrbljujoči tudi podatki v zvezi z številom žrtev med otroci. Medtem ko smo v letih 2001 – 2003 na cestah izgubili tri otroke, pa so se številke močno povečale v zadnjem obdobju: v letu 2004 smo imeli 6 žrtev, v letu 2005 9 in leta 2006 7 žrtev.
Stanje močno poslabšuje tudi velik delež tranzitnega tovornega prometa po regionalnih in lokalnih cestah. Kljub nekaterim poskusom bistvenega izboljšanja ni opaziti, tovorna vozila se še naprej izmikajo plačevanju cestnin. In uporabljajo lokalno in regionalno cestno infrastrukturo. Kljub temu, da je pred nami leto 2008, ko je bilo s strani prejšnjega ministra Božiča obljubljeno, da bo uvedeno poskusno elektronsko cestninjenje, tega še ni na vidiku. Zdaj je spet vse prestavljeno za leto dni, pa še to najbrž ni realno. Vinjete, ki bi na tem področju prinesle s pavšalnim zneskom najboljše rezultate, to je obvezno in stimulirano vožnjo tovornih vozil po avtocestah, pa so bile pred dvema letoma s strani ministra Božiča z lažnimi argumenti in obljubami, zavrnjene.