Blow-up
Bila je nespodobna nočna ura, ko je zazvonil telefon. »A veš, da je danes umrl Bergman?« me je s šokiranim glasom vprašala hči.
»Vem«, sem rekla.
»Zakaj pa mi nisi povedala?« Zdrznila sem se ob tem očitku in zatajila moje podcenjevanje zgodovinskega spomina mlade generacije.
»Ravnokar gledam Fanny in Aleksander na RAI, sicer so njegovi filmi na skoraj vseh programih« sem raje odgovorila.
»Kaj pa predvaja RTV?« je hotela vedeti.
Nisem razlagala, da so se že davno izklopili.
Naslednji dan, ko je odšel še Antonioni nisem neprizadeto šla mimo plakata njegovega Blow-upa, ki nam visi na hodniku. Staknjen je bil v neki londonski starinarni in mi bil poklonjen za letošnji rojstni dan. Je pač vedela, zakaj mi je Povečava tako blizu.
Tudi to pisanje ima glasbeno opremo iz Povečave. Herbie Hancock me spremlja.
Ni bilo namreč naključje, da so se moji nekdanji televizijski dokumentarci sposodili ime pri ključni filmski enigmi dvajsetega stoletja, Antonijonijevi Povečavi, ki je v eni filmski sekvenci vkleščila to, kar me je vedno in v vsaki situaciji zanimalo: madež. Gre seveda za znani prizor v parku, kjer se pri nekem povsem slučajnem fotografiranju na sliki zgodi madež, ki proizvede truplo. Tega madeža – orožja ali morilca – ne bi nihče nikoli videl, če ne bi fotograf povečal fotografijo do zadnjega zrna.
Fotograf Thomas (David Hemmings) ne bi fotografije nikoli povečal, če ga ne bi motivirala ženska, ki jo je slikal. In ženska ga ne bi nikoli motivirala, če ne bi bila drugačna od vseh tistih manekensko lepih žensk, ki jih je slikal po naročilu. In v parku zaznan madež ga ne bi zanimal, če se ne bi soočal s krizo identitete. In s krizo se ne bi soočal, če ga ne bi prostor in čas porival v praznino.
Skratka, na zunaj vse krasno, za grmovjem pa se ti vedno skriva nek zajec.
Antonjonijev princip je bil točno to: iskati tam, kjer se stvari ne vidijo in kjer se jih ne pričakuje. Vsaj ne na prvi pogled. Ker so (simptomatično) prekrite. Potisnjene. A ne dovolj, da jih ne bi madež odkril.
Zato sem v svojih nekdanjih TV Povečavah odkrivala madeže zgodovine: zabunkerirane filme, zamolčane Tigrovce, umaknjene ženske, pozabljene punkerje, spremenjene spomenike, prekrite študentske upornike, utišane taboriščnike in politične propagandiste.
Govorila sem skoz film in tudi danes mi ni težko skoz film spregovoriti o politiki. Celo skoz Antonijonija, ki se je vedno delal, da mu gre le za stanje stvari in duš v njih.
Monica Vitti v Rdeči puščavi dvomi, čeprav ji ne na zunaj nič manjka. Mogoče majčkeno moževe pozornosti. Krhkost ji ne daje trdnosti, ne ve kje in kaj je moč, kje ni strahu, kje je zadovoljstvo in kje popolnost.
»Nekaj groznega je v stvarnosti in jaz ne vem kaj to je. Nihče mi tega ne pove, niti ti!« pravi svojemu prijatelju (Richard Harris), s katerim bi lahko – če bi imela pogum – z avanturo zapolnila svojo ne-polnost.
»Ti si levičar, ali desničar?« ga vpraša.
»To so težke besede«, pravi Harris. »Kot če bi me vprašala v kaj verjamem…V principu se ne ve točno v kaj se verjame. V človeštvo, malo manj v pravico, malo več v napredek…Verjame se v socializem. Mogoče. Glavno, da v to, kar se misli, da je prav. Da je pravično. Da je vest čista. Moja je. Si to hotela vedeti?«
Zadnja sekvenca Rdeče puščave se konča z dialogom med njo in njenim sinčkom. Sredi lunarične, postindustrijske, ubite, izžete, sive in asketske ravnice (hecno, prvi Antonijonijev barvni film, a dominira sivina) se mali -uzrt v dimnike, edina drevesa tega puščavskega gozda – sprašuje:
«Zakaj je dim rumen?«
»Zato, ker je strupen«, odgovori mati.
»Se pravi, da mora vsak ptič, ki zleti skozenj, umreti?« vpraša otrok.
»Da«, odgovori Monica »Ampak ptiči to že vedo in ne letajo naokoli.«
Bilo je to pred skoraj pol stoletja. Italija v največjem ekonomskem boomu in hkrati največji praznini.
Ljudje v antonionijevih filmih so tako kot ptiči bitja, ki živijo v uničujočem svetu in imajo zelo malo možnosti, da bi odšli iz te puščave ali ga podredili sebi in svoiji volji. Lahko se nanj navadijo. Lahko opazujejo destrukcijo, kot v sloviti zadnji sekvenci Kota Zabriskie, ki se konča z eksplozijo razkošne vile sredi puščave in v kateri platno preplavijo frižiderji, knjige, omare, stoli, krožniki…
Lahko pa si realno spremenijo v fiktivno, kot je to naredil fotograf v Blow- upu, ko je igral igro, ki je ni bilo, s tenis žogico, ki je nismo videli, če jo ne bi ozvočili in osmislili naši pogledi, ko sledijo žogici, ki je ni nikjer…Ni ga specialnega efekta, ki bi zmogel preseči to igro Blow-upa.
Kaj lahko naredi virtuozna antonijonijeva režija iz enega randija? Alain Delon in Monica Vitti v Mrku pričakujeta neko osmo uro zvečer. Običajen, za ves svet nepomemben zmenek. Krošnja v vetru, kaplja na tleh, izrez obraza v planu, mravlja na deblu,luč na nebu, streha v praznini, otrok v vozičku, košček lesa v vodi, rob hiše v soseski, svetloba v izginjanju. Osem minut trajajoči kader. Rez na rez. Voda teče po lesenem koritu v sod. Skupek najbolj realističnih planov za skupek najbolj možnega občutenja ambivalence. Ne bomo zvedeli ali sta prišla na zmenek, nismo zvedeli niti, ali je potrebno da prideta. Vemo le, da ima ona za seboj usahnjeno strast in pred seboj morebitno novo razmerje. Ne gre za nobeno iskanje smisla, temveč dramatično hrepenenje po nečem, kar nihče ne zna definirat in kar je neulovljivo tudi za gledalca. A to ne pomeni, da ni usodno.
Tudi v Noči se dan kaže kot nekaj banalnega. Med partnerjema se pletejo nepomembni dogodki. Kadri nizajo spoznanje, da pisatelj (Marcello Mastroianni) v enem dnevu izvotli svoje bivanje, njegova žena (Jeanne Monreau) pa poleg tega še njun odnos, saj on ni več podoba tistega, v katerega je nekoč verjela. Madeži na času. Razmerje se lušči kot najbolj pekoča čebula – a ne na ravni stvari, temveč stanj. V enem dnevu, ki se konča z jutrom, se bo izvotlilo desetletno bivanje nekega para.
Se sploh poznamo med seboj, pa četudi živimo skupaj? V Kroniki neke ljubezni bo detektiv tisti, ki bo odkrival ženine madeže namesto, da bi to počel mož sam. Zakaj prav detektiv? Zato, ker bi soprog po sedmih letih rad vedel, s kom se je poročil?
Ingmar Bergman je bil iz drugega testa. Vzgajali so ga v strahu pred grehom in kaznijo.
In zaradi zločinskega greha (posilstvo in umor nedolžno čiste hčerke) in kazni (očetovo nemo in grozovito maščevanje) ne bodo izpred mojih oči nikoli izginile črno-bele podobe iz njegovega Deviškega vrelca. Tudi tu ni specialnega efekta, ki bi lahko povozil ta moj spomin.
Da je vest čista, je zgoraj dejal Harris, a ne?
Ja, vest je treba vedno pucat.
Herbie Hancock je že nehal. Jaz bom tudi, ker me film predaleč odnaša. To se pa za bloge menda ne spodobi. Mrk(ni), bi rekel Bergman!