Egalitarnost ali elitnost?
II. del Westminster in Harvard
Visoko šolstvo in znanost v Sloveniji ob koncu leta 2007 sta »evropska, evropska v slabem pomenu besede, v najslabšem pomenu besede«, piše dr. Boštjan Žekš, predsednik SAZU in predsednik Komisije za sistem visokega šolstva Sveta RS za visoko šolstvo.
Kot problem evropske scene izpostavi tudi pretirano in na podmeni enakosti napačno tolmačeno egalitarnost, pomanjkanje spodbujanja izjemnosti in zavedanja, da za svoj razvoj potrebujemo elite.
Premik k »modelu odličnosti« je razbrati v marsikateri od slovenskih in evropskih razprav, da niti ne omenjam strateških dokumentov Evropske unije. Prav »elita« naj bi bila tista, ki daje dodano vrednost, tisto bistveno razliko družbi, ki želi postati inovativno, konkurenčno gospodarstvo. Moram kar povedati, da me razprave o »knowledge economy«, ki se naslanjajo na celo vrsto domnev ne prepričujejo povsem. Zadrega med egalitarnostjo in elitnostjo v šolstvu pa kar kliče po razmisleku o tem kakšna »na znanju temelječa družba« želimo postati in biti: ali je bolj pomembno, da se osredotočimo na »vse« v družbi tako, da bi vsakdo pridobil enako kakovostno izobrazbo ali pa bi morali dati prednost skrbi za izjemne talente in razvoj elite? Iz tega sledi, vsaj po mojem mnenju, najpomembnejše vprašanje: smo voljni narediti oboje?
Dokumentarec v seriji The Changing World (radio BBC), na katerega me je pred kratkim opozoril korespondenčni znanec, se loteva prav te dileme. In to tam, kjer ji gre pravo mesto: na eni strani Finska in na drugi strani Velika Britanija in ZDA.
Finska zgodba uspeha v ustvarjanju visoko kakovostne egalitarne družbe znanja je splošno znana. Finci dosegajo zelo dobre rezultate na svetovnih testih kot so PISA (Programme for International Student Assessment), TIMSS (Trends in International Mathematics and Science Study) in IALS (International Adult Literacy Survey). Ocenjuje se, da ima Finska najboljši izobraževalni sistem na svetu. Vse šole imajo dobre rezultate, učitelji so visoko izobraženi in usposobljeni. Otroci se začno formalno šolati pri sedmih letih, ko že komaj čakajo, da bodo šli v šolo in že imajo, kot pravi ena od učiteljic v oddaji, razvit občutek lastne vrednosti in samozaupanja! Na kratko, gre za izobraževanje za vse in vsak otrok je pomemben.
Velika Britanija in ZDA nista primera konsistentno visoke kakovosti šolstva. V mednarodnih primerjavah zaostajata za večino severnoevropskih in azijskih držav (kakor kažejo številke in tabele in očitno opozarja sporočilo Kraljevskega društva za kemijo). Hkrati pa nekatere ameriške in britanske univerze stalno zasedajo svetovni vrh na lestvicah rangiranja, pa naj gre za akademski Shanghai ali pa denimo Times Higher Education oziroma THES – QS .
Medtem ko v celotnem sistemu Finska pride najvišje, britanski sistem privatnih šol dosega enega najboljših rezultatov v posameznih kategorijah »centrov odličnosti«. Dokumentarec nas popelje na obisk dveh vodilnih šol sveta, na angleško Westminster School in Harvard University v ZDA. Obe sta elitni, dragi šoli z dolgoletno tradicijo. Westminster neprekinjeno deluje že od 14. stoletja. Letno šolanje stane okrog 36.000 dolarjev in kakšna polovica dijakov nadaljuje študij na vodilnih britanskih univerzah (Oxford in Cambridge). V Bostonu, na drugi strani Atlantika, pa se Harvardski diplomanti že vidijo kot bodoči voditelji Amerike in sveta.
Ah, boste rekli, gre za primerjavo jabolk in hrušk. Izločiti posamezne, privatne šole in jih primerjati s celotnim državnim sistemom šolstva pač ne gre. A vendarle, dokumentarec dobro ponazori dilemo med egalitarnostjo in elitnostjo.
Egalitarni sistem
Oče finskega egalitarnega sistema, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja dobil priložnost uresničiti svoje študentske sanje o reformi šolskega sistema, kratko pove: Tako majhen narod smo, da morajo vsi naši otroci imeti enako dobro šolo… da ne bomo razdeljeni, da bomo vsi izobraženi, da bomo lahko vsi prispevali svoj del.
In Finski to uspeva. Razlike med najboljšimi in najslabšimi šolami so minimalne, ne glede na to, v kateri regiji so ali kdo so njihovi učenci. Še posebno se izkažejo prav tam, kjer so razmere najtežje. V neki helsinški četrti na primer, kjer je kar polovica otrok priseljencev in velik delež tistih, katerih starši so brezposelni. Probleme začno reševati takoj, ko se pojavijo,»neformalno« in skupaj s socialnimi delavci in starši. Na vprašanje, ali jih starši ne zavrnejo, češ ne vtikajte se, učiteljica odgovori: Zaupajo nam, zaupajo našemu sistemu.
Seveda govoriti o Finski skorajda ne gre brez Nokie. Direktor za človeške vire raziskovalnega oddelka, ki šteje kakih 800 ljudi, pove, da finski izobraževalni sistem zelo dobro podpira njihove potrebe, ni pa dovolj kreativen. Sam bi se verjetno napotil v Silicon Valley, vendar ne bi vedel, kateri sistem “producira” najbolj kreativne ljudi. Meni, da je kreativnost v veliki meri odvisna od vzgoje, predvsem od načina našega izražanja. Finci so znani kot iskreni, a sramežljivi ljudje. Toda, ko so časi zahtevni, kreativnost raste. To ponazarja tudi resnost Sibeliusove Finlandie, ki zvoni iz številnih mobilnih telefonov.
Top of the class
Westminster in Harvard temeljita na drugačni ideji in sicer selekciji najbolj brihtnih, ki jih nato skušata izzvati in iz njih narediti najboljše.
Westminster selekcijo upravičuje s tem, da je bistvo šole doseganje intelektualne in akademske uspešnosti in v tem smislu homogena kohorta boljše deluje. Ključ uspešnosti je debata. Učitelj daje referenčni okvir, ki izziva ortodoksnost: če samo učim in prenašam znanje, ki sem ga prejel, pa četudi mislim, da sem imel najboljši pouk, bo na naslednji učni uri od tega ostala le sled. Kar si učenci zapomnijo so razprave, debatiranje o kontroverznih vprašanjih, ki izzivajo običajne poglede na svet. Tudi v športu, gledališču, umetnosti in drugih dejavnostih se iščejo in razvijajo talenti, sposobnosti in spretnosti, ki se lahko prenesejo v učilnico.
Ravnatelj pripoveduje, da pritisk na otroke za dosego odličnih uspehov prihaja iz rezultatsko orientirane kulture. Izobraževanje na njihovi šoli teži k dvigu intelektualnih in kulturnih aspiracij, kjer se o izpitnih uspehih ne razmišlja vnaprej – tako ti pridejo kar sami od sebe.
Stres za otroke in starše je največji preden v to šolo sploh pridejo; ko gre za selekcijo sprejema. Konkurenca je namreč velika in vse več otrok prihaja tudi iz tujine. Zaradi tradicije elitne šole, na prvi pogled odmaknjene v »angleško elitno družbo«, ki »podeduje uspeh«, mnogi niti ne vedo, da bi lahko bili sprejeti. Na razpolago so tudi štipendije, ki delno ali povsem pokrivajo stroške šolanja.
Tudi za Harvard, univerzo številka 1, kjer samo knjige stanejo kakih 900 dolarjev letno, ni dovolj biti »priden« študent z dobrimi ocenami. Iščejo tiste, ki mislijo ne pa ponavljajo in imajo energijo ter ambicijo, da se izkažejo. Harvard razvija kulturo, ki ne odgovarja vsakomur in ki se je nekateri izobraževalni sistemi bojijo. Spodbuja interdisciplinarno, fleksibilno izobraževanje in kreativnost, brez vnaprej determinirane specializacije.
Ni lahko biti tam, pripoveduje bivši diplomant, letniki so množični, stiki s profesorji so redki, še posebno v prvih letih študija. Mlada Tiffany – class 2007 sistem opiše kot urjenje rekruta: najprej te duhovno zlomijo, nato šele razviješ samozavest in podjetnost. Pa vendar se otroci (in njihovi starši) po celem svetu naprezajo, da bi pridobili harvardsko diplomo. Tistim, ki to uspe, z njo pridobe odlično odskočno desko za kariero in morda še bolj pomembno – znanstva.
Tudi Harvard nudi štipendije, a obstaja vroča diskusija o tem, da so nekateri manj kvalificirani za sprejem na Harvard in da si ga ne zaslužijo. Čeprav si ga ne morejo »kupiti«, pa vendarle obstaja nekoliko skrivnosten delež študentov »in legacy«, otrok diplomantov in/ali donatorjev.
Vrednote
Ugotovitev dokumentarca je, da konsistentno visoka uspešnost finskih šol ni samo posledica egalitarnega izobraževalnega sistema, temveč tudi stabilnosti nacionalnega konsenza o načelu enakosti celotne družbe. Prav tako razumljena egalitarnost je morda glavni razlog, da je finski (in na splošno skandinavski) šolski sistem težko prenesti v druge družbe. Finska nam tudi pove, kaj politiki oziroma bolje rečeno država in družba lahko naredita v kolikor je izobrazba zares pomembna vrednota.
Glede na raziskave OECD o finančnih virih, ki jih Finska vlaga v šolanje, so ti večji kot v Angliji (in pri nas), a precej manjši kot v Južni Koreji, drugi veliki uspešnici na svetovnih testih. Količina denarja torej ni tako pomembna kot to kako se denar troši.
Na drugi strani pa intelektualne šole moči formirajo elite, ki lahko vodijo podjetja in birokracije v izredno konkurenčnem (anglosaškem) svetu. Kritični mislec se pri tem sprašuje ali tudi izobraževanje vedno bolj postaja potrošno blago oziroma storitev. Če si izobrazbo »kupiš« ali ti jo plačajo starši, ima tisti, ki jo plačuje, nanjo tudi določen vpliv. Univerzitetna izobrazba postaja izredno draga. Visoko šolstvo in univerze so ali delno postajajo del (ameriške) potrošniške družbe. S tem pa izgubljajo občutek za svojo širšo družbeno vlogo in poslanstvo. To je lahko zaskrbljujoče.
Po poslušanju dokumentarca sem še bolj prepričana, da liberalno izobraževanje, ki spodbuja svobodno mišljenje in izbiro, odprtost in kreativnost, interdisciplinarnost in fleksibilnost – poučevanja in učenja – kjerkoli, kadarkoli in na kateri koli ravni daje večje možnosti in priložnosti, da se lahko razvijamo in zaživimo svoje potenciale. Kot družba in posamezniki. Noben talent ne bi smel ostati zanemarjen ali celo zatiran. Izjemen še najmanj. Moramo mu dati možnost, da zablesti. In to ne samo zaradi ekonomskih razlogov ali samo za njih.
Sicer pa, poslušajte in si ustvarite mnenje sami.