Franci Slak
Pomlad v zelenem. Najeta hiša na deželi, čisto blizu Ljubljane, vedno polna ljudi. Med regratovimi lučkami gugalnica in kamera na njej. Franci jo je gugal, superosmička s Kodakom je snemala.
Potem jo je vzel v roke in smo si jo podajali. Menda sem tiste valovite zbrise trave in neba kasneje videla na mali eksperimentalni Puli.
Bilo je pred Kriznim obdobjem in takoj zatem, ko se je vrnil iz študija v Lodzu. Tako kot je tista kamera povsem igrivo sekala po zraku in lovila to, kar je pač bilo okrog nje, tako je kasneje v Kriznem obdobju povsem realno hodila za študentom psihologije, ki v osebni krizi in v nevedenju kaj bi sam s seboj, anketira narod o tem kako so mu kaj všeč televizijski programi.
Njegovo Krizno obdobje iz začetka osemdesetih let je prelomilo slovenski film in ga odprlo »kameri na gugalnici«: prostoru pripovedovanja brez zadreg o zadregah sodobnega časa.
Ne vem ob kakšni priložnosti – mogoče se je že spet selil, toda enkrat mi je tisto kamero dal. Zdelo se mi je imenitno in mogoče sem prav zato z njo najprej posnela hči, ko je še tacala. Kamera je imela ročni zoom, bila je nerodna in brez tona. Toda imela je zrno, tisto toplo gnezdo mehkih jedrc, zaradi katerih mi je bila vsaka naslednja kamera, ki jo je poganjala elektronika, vedno tako grozno hladna.
Ni dolgo od tega, ko sem ga spraševala, ali sploh še kje razvijajo superosmičke, da bi tisto kamero privlekla iz predalov. V starinarnici sem namreč našla projektor zanjo, v katerem se mi je sicer trak zafecljal…a vsak dan je manj tistih, ki bi ga znali odfecljati ….
Bilo je pred Evo in Butnskalo, ko nas je vzel s seboj v Locarno. Grozno nam je dišalo po filmu, a nismo niti prav dobro vedeli zakaj in kaj bi z njim sploh počeli. Z razliko od njega seveda, ki je vedno vedel kaj hoče.
V Locarnu je bil takrat še zelo off in zato tudi za nas zelo in festival. Franci ga seveda ni izpustil in se je namestil pri Marcu, ki je imel ob jezeru prijatelja z razkošno vilo. Nedavno od tega sem mu razlagala, da si danes sploh ne bi upala vseliti v neko tujo hišo, brez prebite pare in s celo četo ljudi, ki smo se v spalnih vrečah podnevi vlekli po vseh vogalih, ponoči pa zbirali pod zvezdnatim platnom. »Ha!« je rekel strumno in odrezavo, kot je pač vedno govoril Franci: «Zakaj pa ne? Če gre za film in za stvar, ni prostora za zadrege!«
Čeprav je Butnskala nastala kar nekaj let po razvpiti radijski igri Emila Filipčiča, ki se je rolala na Radiu Študent, je bilo logično, da jo lahko vzame v roke le Franci. Te fantastično-groteskne komedije o boju za oblast sem se lani, ko je kandidiral za ljubljanskega župana, rada spomnila še posebej zato, ker je to svojo ljubljansko župansko vlogo zajemal tudi sam dokaj fantastično. Ne da bi jo jemal s cinizmom ali pa, da bi jo podcenjeval – sploh ne! »Dost mam!«, je večkrat rekel, »hočem obračati in spreminjati, to pa lahko počnem le, če sem zraven…ne bom gledal, kako gre vse v maloro!« je trdil, ko je padala beseda o stanju stvari v današnji družbi.
A vendarle je bilo nekaj butnskalsko grotesknega v tej njegovi politični vnemi po spreminjanju. Za župana je kandidiral namreč takoj zatem, ko je prišel iz bolnišnice, cele noči je snemal film, istočasno pripravljal novega, takorekoč brez kapitala je kupil staro hišo na Krasu, vodil Društvo Kinoteke Silvana Furlana, nadaljeval s profesuro na AGRFT….Običajni, če ne zavezujoči koraki županske kampanije so mu bili tuji, a je kljub temu – na nek drugačen in prav nič stereotipen način znal držati dobrega Asa v rokavu.
Kmalu po volitvah je dokončal snemanje svojega televizijskega filma Kakor v nebesih tako na zemlji . V Rogu, kjer se je med snemanjem (in tudi potem) povsem udomačil, je ekipa ob zadnji klapi pripravila žur. Prav tisti dan je novi župan povabil vse sokandidate na kosilo, Franci pa je na kosilu Jankoviča povabil na večerjo – no ja, na dost veselo žuriranje zadnjega snemalnega dne. Bilo je fajn in Franci je bil kot mulc.
Pred kakšnim mesecem me je klical na pomoč. Ne zaradi sebe, pa čeprav jo je rabil bolj kot drugi, a si tega na žalost nikoli ni jemal. Klical je zaradi stisk Rogovcev, pa četudi ne jaz ne on tem stiskam nisva bila kos…
Ljudi imamo radi mnogokrat zato, ker prepoznavamo pri njih tisto, kar pogrešamo pri sebi. Mene je izzival z odločnostjo in z glasno, čisto in prav nič dvomečo besedo.
Tak s pestjo, je Franci pred mojimi očmi. Kot na njegovem popartističnem filmskem plakatu.
Franci brez slehernih dvomov, ko je šlo za prave stvari. Takorekoč iz postelje je vstal, ko je šel delati intervju z Jano Schneider, ki se je po Štandekerjevi smrti vrnila iz Sarajeva.
Franci z brezkompromisnimi željami in vizijami. Ki so ostajale, četudi so uhajale.
Kako sem upala, da mu bo uspelo posneti Vnuke Louisa Adamiča! Dvakrat sem jih šla brati, ker mi ni šlo od rok, ali je možno tako dobro ekranizirati tako dober tekst. On ni dvomil. Ko je šel prvič v Ameriko na oglede, se je skoraj dogovoril za film, menda je celo dobil partnerje. Iz drugega potovanja je prišel z drugim filmom, Adamič pa je še kar čakal. Pred časom je dejal, da se Vnukom ni odpovedal in dodal to, kar vedno: keš! Ogromen projekt, preogromen za nas. Projekt z vizijo, skratka.
Uf, kako me je jezil enkrat, ko sva padla skupaj v neko radijsko oddajo: jaz vsa vesela, da smo na ministrstvu za kulturo takorekoč prvi dan nadpovprečno dvignili denar za film – neprimerljivo več, kot se z vsemi fanfarami dviguje sedaj. Pa vrže Franci v mikrofon: »Pa kaj, to je malenkost, zagotovo drobiž v luči potreb!« In zavijam z očmi, da je tu še gradnja Vibe, ki štarta po vseh dolgoletnih mečkanjih, pa da ni mogoče čez noč popraviti vseh ubojev, ki so se zgodili v času Capudrovega (in pazi! Prodnikovega) urejanja filma v začetku devetdesetih.
Pred tremi tedni sva se v Portorožu zgrešila. Računala sem, da bom tam lahko videla njegov zadnji film Kakor v nebesih tako na zemlji, ki ga je že davno končal. Že poleti so ga menda čekirali skladovi šefi, da bi odločali, ali ga vržejo na 35mm filmski trak, ali ne. Mačliči, Prodniki & comp. so se očitno odločili, da ne gre v kinematografe. Zagotovo ga je tudi to bolelo.
Pozno je in noč je prazna. Ne zmorem do avta, kjer tiči CD z glasbo iz njegovega filma Ko zaprem oči skladatelja Mitje Vrhovnik – Smrekarja. V avtu imam bolj malo, a bolj izborno muziko. Vrtim si jo v glavi. V odsotni glavi… po odsotni osebi.