Hvala, ampak ne hvala!
Ponudbo »Partnerstvo 2+10 za razvoj ter odgovore na izzive gospodarske krize«, ki jo je, kako paradoksalno, predsednik največje opozicijske stranke SDS Janez Janša naslovil na druge stranke v koaliciji in opoziciji ter na poslanca italijanske in madžarske narodnosti, je potrebno v obliki in vsebini kot je bila posredovana, zavrniti. Pobudo za sodelovanje pri določenih projektih, ki že po naravi stvari prečijo razmejitev med pozicijo in opozicijo, običajno predlaga predsednik največje vladne stranke, ki je tudi predsednik vlade, kajti prav on je odgovoren za načrtovanje in izvajanje politike v državi. Sedanja vlada ni v sedlu niti še tri mesece, ki se tiho štejejo kot nujno obdobje spoznavanja, prilagajanja in snovanja novih političnih usmeritev, zato sedanjemu predsedniku vlade res ne moremo očitati, da ni pohitel s predlogom sporazuma o takšnem ali drugačnem »partnerstvu«. Navsezadnje, če sem nekoliko figurativen je takšno partnerstvo potrebno oblikovati najprej v vladi sami, saj jo sestavljajo različne stranke in ljudje, od katerih nekateri nikoli niso skupaj sodelovali, zato je tudi tu potreben nek čas za medsebojno usklajevanje in prilagajanje.
Nočem biti malenkosten, zato bom zanemaril gornje pomisleke, sprejel bom sklicevanje na gospodarsko krizo, ki jo prejšnja vlada nehote zapustila novi vladi in na potrebo po hitrem in odločnem ukrepanju za soočenje z njo. Zato pride prav vsak predlog, pa naj bo s strani opozicije ali pozicije, da bi v večji meri aktivirali potenciale ter politike in ukrepe za soočanje s krizo. Tudi Janšev, če je tak. Žal ni. Poskušal bom navesti razloge za mojo trditev.
Prvič: v vsebinskem smislu Janšev predlog zajema tako rekoč vsa področja javne politike od konkurenčnosti, družbe znanja, organizacije države, socialne politike in trajnostnega razvoja. Izven partnerstva tako ne ostane pravzaprav nič. Na ta način se ideja partnerstva ali nadstrankarske politike oblikuje kot dominantna oblika korporativne in unitarne politike, ki odpravlja sodoben koncept pluralizma v politiki. V vsebinskem smislu Janšev predlog povzema temeljne vsebinske usmeritve njegove vlade, ki vsaj v delu opozicije, ki je danes na vladi ni dobil podpore. Po štirih letih njegove vlade nam nima smisla govoriti o njegovih predlogih za svobodo gospodarske pobude, odpravljanju vzrokov za slabšo konkurenčnost, povečevanju konkurenčnosti na področju visokega šolstva in podobno. Saj danes že vemo, da je večina njegovih ukrepov – ne pa vsi – dosegla prav nasprotne učinke od tistih, ki so jih napovedali in pričakovali. In ne navsezadnje, njegov program, tako kot so ga dojeli volivci ni doživel podpore na zadnjih volitvah.
Mene osebno je med vrednotami na katerih naj bi slonelo partnerstvo zbodlo njegovo pojmovanje solidarnosti, ki jo dojema kot »solidarnost med bogatimi in revnimi, starimi in mladimi ter med različnimi deli države«. Kot politik, ki je zavezan liberalni politični tradiciji, problem solidarnosti med bogatimi in revnimi ne morem zvesti na vprašanje »usmiljenja« bogatih do revnih, kot vprašanje radodarnosti in altruizma, prav tako kot ga v socialistični perspektivi ne morem zvesti na vprašanje egalitarne redistribucije družbenega bogastva. Postaviti ga moram kot vprašanje kaj se v teku razvoja dogaja s tistimi, ki so v družbi na najslabšem, ali se njihov položaj izboljšuje ali ne, ali jim je dostopnost do javnih dobrin olajšana ali ne? Vendar je to, za optiko Janševega sporazuma že pretežko vprašanje. To, da bi odpravljali revščino, jim ne pride na misel. No, všeč pa mi je, da so med vrednote postavili sicer malo nerodno formulirano maksimo »skrb za naravo in drugo, kar v javnosti nima svojega glasu«. To pa je zelo sodoben koncept.
Tudi sklicevanje na resolucijo o velikih projektih, kot o možnem izhodu iz krize je vsaj zame močno vprašljivo. Prvič zato, ker je način državnega intervencionizma kot ga predlaga ta resolucija že zdavnaj preživet (npr. državno načrtovanje zabaviščnih centrov) in drugič zato, ker nekateri projekti afirmirajo ceneno »razvojno filozofijo« zabave in prostega časa, nekateri pa so celo smešni, kot na primer otok pred Izolo. Vsi pa so brez kakršnekoli ocene družbenih in okoljskih učinkov. Seveda so med njimi tudi dobri in koristni projekti, kot je npr. razvoj neogljikovih tehnologij ali modernizacija železniške infrastrukture. Ampak vsaj za slednjo velja, da ta ni odvisna od resolucije, ampak od »političnih razmer« (kako čudno se to sliši – ampak je res) na Slovenskih železnicah.
Drugič: sporazum je potrebno zavrniti iz proceduralnih razlogov. Janšev predlog srž dogovarjanja in usklajevanja prenaša iz parlamenta na tako imenovani Partnerski svet v katerem sodelujejo predsednik strank podpisnic in o usklajenosti poroča poslanskim skupinam! Vrednote parlamentarizma in vladavino parlamenta kot zakonodajne veje oblasti ter produktivno razmerje med pozicijo in opozicijo dejansko nadomešča vladavina partitokratskega sveta ter zaveza, da bodo poslanske skupine-podpisnice podprle odločitve tega sveta. To je devalvacija demokracije in parlamenta, ki jo vsaj po mojem mnenju v stranki Zares ne moremo podpreti. Namesto tega predlagamo, da vlada sprejme in predlaga Državnemu zboru zakon o posvetovanju in sodelovanju pri sprejemanju odločitev in odpre proces oblikovanja pravnih in drugih aktov tudi za akterje civilne družbe, med drugim tudi za politične stranke, še preden se začne formalni postopek sprejemanja na vladi in v parlamentu. Da vzpostavi pluralno partnerstvo z družbenimi in ne le političnimi akterji!
Seveda imajo politični akterji, ki so zastopani v parlamentu še posebno odgovornost. Tudi to, da se o določenih javnih vprašanjih, ki prečijo politične delitve in imajo posledice, ki segajo daleč čez mandat ene vlade, dogovarjajo ni sporno, vendar morajo to početi javno in na pregleden način. In morajo znati utemeljiti zakaj prav ta in ne kakšna druga vprašanja in zagotoviti, da tega ne počenjajo na račun tretjega, ki pri tem nima besede.
Po mojem mnenju bi sedanja vlada morala z opozicijo vzpostaviti stalen dialog in usklajevanje na treh zelo pomembnih vprašanjih:
• Strategija za odpravljanje gospodarske krize in njenih učinkov;
• Zunanjepolitična in varnostna strategija države;
• Strategija soočanja s podnebnimi spremembami in prehodom na nizkoogljično družbo.
O tem pa kdaj drugič, če bo sploh potrebno in če bomo sploh prišli do tega.