Iz krize le s spoštovanjem dostojanstva
Poslanec je lahko le v zadregi, ko na TV ekranu zagleda množico delavk in delavcev solidne slovenske firme – denimo Gorenja – ki se v večernih urah zbirajo na ulici in izražajo protest zaradi krivičnega ali, kot pravi vodstvo tiste ugledne družbe, »napačnega« – izplačevanja njihovega dela. Poslancu, ki ima 4 ali 5 tisočakov mesečne bruto plače, je lahko le nerodno, ko zagleda delavke in delavce Mure v Murski Soboti ali MIP-a v Novi Gorici, kako izgubljajo delo, kako izgubljajo tudi tistih 400-500 evrov mesečne mezde, ker je njihovo podjetje doletela »nesreča« stečaja ali likvidacije. Vsaj malo tega nelagodja bi pričakoval od menedžerjev in predsednikov uprav tistih podjetij, ki dobivajo petnajst ali dvajset tisočakov na mesec. Hudo nerodno mi je bilo, kot poslancu, ob sramotnem propadu in zaprtju Mehana v Izoli. Kako naj lahko vedro in neobremenjeno obiščem sejem luksuznih jaht in stisnem toliko tajkunskih rok? Država je zamahnila z roko; tržna ekonomija, pač!
Zato se kot poslanec sprašujem: kaj lahko storim in kaj moram ali smem storiti, da ne bi krivica postala ali ostala sestavni del »zdravljenja« zbolele ekonomije.
Stanje, ki je nastalo delno zaradi svetovne recesije, delno zaradi kratkovidnosti in in družbene neodgovornosti dela tajkunsko navdihnjenega menegementa v netransparentni tranziciji h kapitalizmu je resno. Zelo resno.
Tega se zagotovo zaveda tudi vlada, ki si z intervencijskimi zakoni že celo leto prizadeva omiliti posledice krize in podejtništvu vrniti nekaj kisika.
Država je denimo v ta namen izumila jamstveno shemo in subvencioniranje skrajšanega delovnega urnika. Dogajanje v Gorenju in Muri (jutri verjetno še drugje) nas vendar dramatično opozarja, da nekaj, kljub temu, ne deluje, in da je napočil čas za preverjanje, kaj se s temi ukrepi v resnici dogaja. Omalovaževanje sindikalizma, ki ga uprave, lastniki kapitala in država večkrat obravnavajo kot ostanek preteklosti in »oviro za razvoj«, je že obrodilo strupene sadove. Sindikati so nemočni, ukleščeni med dialogom s »prijateljsko« vlado in realnim nezadovoljstvom delavcev. Slednji pa vzamejo pravico v svoje roke in jo zahtevajo ulici. Mar ne razumemo resnosti sporočila Gorenja in Mure?
Sicer sem zadovoljen , da je bila moja poslanska pobuda o državnem jamstvu za stanovanjska posojila fizičnim osebam, ki zaradi izgube zaposlitve prenehajo biti kreditno sposobne, vsaj delno uresničena v sklopu jamstvene sheme. Manj zadovoljeni pa smo lahko z učinkovitostjo ukrepov, ki so namenjeni podjetjem in delavcem. Zakaj so v Sloveniji bančni krediti za podjetja bistveno dražji, kot so v ostali Evropi? Zakaj pride do zlorab pri subvencijah?
Ne zatiskajmo si oči; stanje v državi in v gospodarstvu ni spodbudno, delavstvo pa plačuje najvišji davek gospodarske krize.
Ne želim biti prerok novih družbenih preobratov, nezadovoljstvo delavcev je vendar na dlani in je vsekakor razumljivo. Naj bo jasno – brez zadovoljnega in motiviranega delavca izhoda iz krize ne bo.
Zato je zamisel o večji udeležbi zaposlenih pri dobičku še kako aktualna in dobrodošla. Sindikati so nedavno predlagali zanimivo ter možno formulo: tretjina dobička naj gre lastnikom, tretjina naložbam oziroma razvoju, tretjina naj gre zaposlenim. Bodimo drzni in prisluhnimo tem predlogom. To ni demagogija, to je pot do soupravljanja in večje motiviranosti delavca. To bi bil korak k učinkovitejši bitki s krizo.
Franco Juri
poslanec Zares-Nova politika