O sramoti ustvarjanja
Pred letom dni sta ustvarjalki iz tandema Eclipse izvedli performans, ki ga še vedno preiskuje policija. Po mnenju Slovenske škofovske konference naj bi predstava »V čustvih se zlomimo« sramotila Marijo Zaščitnico s Ptujske gore in žalila vernike. Še več: po mnenju mariborskega nadškofa je sporna in žaljiva tudi objava fotografije s predstave v časopisu Delo; v prijavi policiji, ki jo je podpisal vodja urada za verske skupnosti dr. Drago Čepar pa naj bi šlo za žalitev in razpihovanje verskega sovraštva in nestrpnosti, sporno pa naj bi bilo tudi to, da je predstava potekala prav na dan pomembnega katoliškega praznika Marije pomočnice. Ovadbo novinarke in urednice kulturne redakcije Dela, ki sta odgovorni za informiranje bralcev o predstavi, je okrožno državno tožilstvo sicer zavrglo, a Drago Čepar znova zahteva ukrepanje policije in tožilstva.
In s čim sta ustvarjalki razburili RKC in državo? Znani ikonografski motiv Marije zavetnice s plaščem sta reinterpretirali tako, da sta Marijo slekli, pod njen plašč pa namestili figure – pretežno moškega spola. Vodja načelno versko nevtralnega urada namreč meni, da »postaviti Marijo v takšen kontekst, jo razgaliti in obdati z »uslišanimi« moškimi, pomeni poniževati Marijo, Božje materinstvo in vernike«.(Zanimivo, da se taisti vodja urada ni vznemirjal nad prekrižano džamijo na plakatu v času, ko se je napovedoval referendum o gradnji džamije v Ljubljani in da je kot mestni svetnik v razpravah dvomil v gradnjo islamskega kulturnega centra, pri vsaki stanovanjski gradnji pa lobiral za krščansko duhovno oskrbo).
Predstave Eclipse sicer nisem videla (kot kaže tudi prijavitelji ne, saj jim je bil vir vznemirjenja in prijave zgolj v časopisu objavljena fotografija).
Vprašanje, ali je prekoračila mejo svobodnega izražanja, se mi iz omenjenega konteksta seveda ne zdi problematično.
Ustvarjanje je posebna vrednota, zapisana v konvenciji o človekovih pravicah. Svoboda govora in obveščanja pa v ustavi.
Sploh pa ni potrebno prečesati zgodovine likovne umetnosti in iskati številne razgaljene podobe Marije z Jezusom, ki so še posebej proti koncu srednjega veka rade razkazovale prsi v prizorih dojenja ali tudi kar tako. Marija je v upodabljajoči umetnosti nemalokrat zapeljiva mlada ženska, razgaljena, a ogrnjena v krepost, njen erotični naboj pa ne nujno prevlada nad religioznim. Da bi bil erotični element čimbolj zakrit, so pričale tudi številne »cenzure«, ki jih je prinašal čas. Lep primer so slikarije v cerkvi sv. Primoža in Felicijana nad Kamnikom kjer so bili uničeni ali preslikani prav najzgovornejši segmenti – tudi Marijine prsi. Ena dojka je preprosto izginila pod njeno roko.
Marija z razpetim plaščem iz Ptujske gore je dokaj redek, a zanimiv ikonografski motiv. Plašč, pod katerim so natlačeni verniki, ki jih ščiti pred vsem hudim je bogat, Marija ima krono na glavi, njen obraz je damski, mladosten in koketen. Ta motiv – tako sodobna odkritja – naj bi presenetil mladega Fritza Langa, ki je kot oficir Avstro-Ogrske vojske stikal po naših krajih, kiparil in opazoval groteskne skulpture v bližini Dobrne, Ljutomera in domačije dr. Karola Grossmanna, avtorja prvih metrov slovenskega filma. Te podobe so prišle na dan v Langovih kasnejših filmih, ki jih je posnel v ZDA potem, ko se je umaknil iz Hitlerjeve Nemčije. Pravzaprav je najboljša interpretacija Marije, ki ščiti ljudi pod svojim ogrinjalom, prav v njegovem filmu Metropolis. Mlado dekle, ki se zateče v klet (bazo proletarjata) monstruozne mašinerije kapitalističnega eksploatatorja, spravi pod svoje ogrinjalo otroke in poskrbi, da varno ubežijo izkoriščanju.
Poziv in smisel umetnosti je, da interpretira, reproducira, reflektira.
Prijava vodje urada za verske skupnosti zanika interpretacijo ustvarjalk, ki sta določen motiv zložili v nov kontekst. Hkrati zanika nalogo novinarjev, da poročajo o relevantnih dogodkih, k čemur spada tudi objava fotografij.
Spomnim se peripetij, ki so se mi zgodile pred leti, ko sem iz časopisov izvedela, da v moji pisarni na ministrstvu visi velika slika Marije s podgano v naročju, ki je bila znana iz primera Strelnikof. »Pravi« časopisi so se močno razpisali, meni pa ni šlo v glavo zakaj – tudi zato, ker je v pisarni visel le modri Andraž Šalamun.Domnevni »sodobni udbovec«, ki me je prijavil medijem je očitno v pisarni – v kateri ni bil nikoli istočasno kot jaz – videl revijo Lesbos, ki je na zadnji strani objavila reinterpretirano brezjansko Marijo. Moja etičnost je bila očitno načeta na dveh ravneh: na dejstvu, da je na kulturnem ministrstvu nekdo imel lezbično revijo in na dejstvu, da le ta ni pristala v smeteh, kamor podgane spadajo.
Zgodovina likovnih (in drugih) umetnosti je neizčrpen vir analiz, ki s svojo ikonografijo lahko sprožajo nešteto žlahtnih interpretacij. Toda ne le o naslikanem temveč tudi o tistih, ki naslikano gledajo in jih razlagajo. Tudi policiji, če se jim zdi potrebno.