Petek 11. maja ob meji
V petek pozno popoldne sem skočila v Gorico. Obstrukcija v parlamentu ni bila dopust, zato sem morala zanemariti goriške četrtkove pogovore in seminar o “nasprotjih in pajdaštvih v obmejnih področjih”, kot tudi filmski večer o “resničnih in namišljenih zidovih”, ki naj bi jih zgradila meja. Slednje špricanje sicer nisem obžalovala, saj sem – šele letos končno odkriti film Maka Sajka (Kje je železna zavesa? iz leta 1961) izbrskala v hladnosti nekih kleti že pred mnogimi leti. Nihče – razen določenih komisij, seveda – ni vedel, da se je Mako Sajko iz tako seriozne teme, kot je nepretočnost meje med državama, znal tudi cinično pozabavati. Namesto o železni zavesi, je govoril o koprivi in robidi, ki je rasla na tej in oni strani meje neodvisno od volje političnih sistemov.
In govoril je o naših puncah, ki so se prav rade volje spogledovale, prav pogosto pa tudi poročile s fanti iz one strani. Da o tistih, ki so s kakšno kilo mesa v nedrjih, korakali mimo carinikov, uzrtih v njihove nedolžne torbice, niti ne govorim.Tudi filme Nadje Velušček o naši hollywoodarki Nori Gregor, o famoznem planskem projektu izgradnje Nove Gorice, rojene na poltergeistovskem pokopališču založenih kosti že poznam, čeprav vseh tistih dva tisoč filmskih naslovov, v katerih nastopa v glavni vlogi meja in jih zna našteti tržaški univerzitetni profesor, najbrž ne bom videla nikoli.
Preskočila sem tudi petkov dopoldanski, bolj protokolarni dialog o Gorici in Novi Gorici in njuni politiki svobodne meje, pa četudi mi je spomin na Darka Bratino, iniciatorja vsega filmskega in intelektualnega vrtenja, iskreno drag. Po več kot desetih letih njegove odsotnosti, so fantje in dekleta iz Kinoateljeja pognali njegove sanje in besede v realnost.
Torej ujamem rep in zadnje dejanje goriške seanse na temo Bitke za ozemlje – prostori sobivanja. Filmsko društvo Sergio Amidei, Videmska univerza s filmsko sekcijo (ja, oni jo imajo!), Kinoatelje, Transmedia in Goriška pokrajina so namreč napovedali predstavitev novega zakona za film Dežele Furlanije Julijske krajine in novega deželnega sklada za avdiovizualne medije (ja, oni ga imajo! Tako sklad, kot zakon!).
Med občinstvom nas je bilo približno toliko kot udeležencev predstavitve. Ljubljano to seveda ni zanimalo.
Ljubljana je pred enim letom vrgla na zaprto mizo nek osnutek zakona o filmskem inštitutu, ki naj bi se pokomentiral v štirinajstih dnevih. In to le na način amandmajev, ki naj bi na Ministrstvo za kulturo prišli po mailu. Brez javne diskusije in brez vprašajev kompetentnim inštitucijam. Ko je Filmski sklad, ki se ga je zakon še kako dotikal, saj ga je predlog uokviril v povsem novo inštitucijo dvomljivih ustrojev, vseeno organiziral javno tribuno na to temo, je direktorica letela iz službe. Da ne grem v grde podrobnosti: zakona danes ni nikjer in nihče ne ve prav dobro, kaj se z njim dogaja. Še huje: ni umanjkal le zakon, umanjkali so tudi filmi, ki naj bi se letos snemali.
Če greste na spletno stran Filmskega sklada, ki ga že mesece vodi vršilec dolžnosti, boste videli, da se ta dolžnost prav nič ne vrši, saj ni ne duha ne sluha o kakršnemkoli programu za letošnje leto. Pred meseci so napolnili časopise z velikopotezno obljubo o osemnajstih filmskih projektih, seveda pod pogojem, če bodo producenti pridni.
Med vrsticami pa se vseskozi sporoča, da sploh niso pridni. Da ne znajo ne z denarjem, ne s filmi. Da niso znali nikoli, za kar pa je kriva tudi bivša oblast. Producenti in avtorji so tiho in previdno molčijo. Kako ne bi, ko pa jim je bilo nekaj vrženo v obljubo – če bodo seveda primerno sklestili svoje predračune in poiskali dobrovoljne koproducente, ne glede na to, da nimajo nikakršne garancije, da bodo potem tudi zares snemali. Ne stopijo v skupno vrsto, ne zamislijo se nad nategom, v katerega so padli in ne otepajo se etiket o zapravljivih sanjačih, ki ne poznajo ne odgovornosti in računov. Državi dajo mir, ker jim je na samem začetku povrgla nekaj povišice in z lepimi besedami gladila njihov ego, s tihimi pa kalila njihov (ne)profesionalni izgled.
Tovrstnega katastrofalnega stanja v slovenski kinematografiji ne pomnimo že od uničujočih začetnih let naše samostojnosti. Razlika je le v tem, da so bile takrat karte odkrite, danes pa je ministrstvo polno svetilniških in svetniških obljub, kamere pa stojijo.
Dežela Furlanija Julijska krajina pa je v petek popoldne mirno, zbrano, soglasno in zadovoljno kramljala o zakonu, ki bo še bolj utrdil filmsko moč in prodornost filmskega oziroma avdiovizualnega prostora. Zadovoljni so, da imajo še en filmski sklad in da so brez trenj in naporov zapisali pravila igre, ki jim bodo tudi na normativni ravni oživljala filmske podobe. Vsi razlogi za zadovoljstvo. Če se zna, se tudi da.