Petelinji zajtrk
Včeraj sem skočila v Portorož kjer se je začel festival slovenskega filma. Firbcal me je Naberšnikov Petelinji zajtrk. Pred projekcijo domačega filma me je vedno presneto strah kaj da bo – in kaj bo, če ne bo…
Pa je bilo v redu, teklo je suvereno, pravzaprav mnogo bolje kot pri dosedanjih Lainščkovih ekranizacijah. Brez spotikanja, zgovornost tudi v tišini, polnost igre, dobra paralela med iluzijo in realnostjo ljubezenskega odnosa, senzibilno tkanje emocij….skratka, film se je peljal z menoj še po projekciji in vmes mu nisem odrekla simpatij.
Po sobotnem rojstvu stranke sem bila kar nekam votla. Nek drzni in nabit tek, ki nas je poganjal dobre pol leta in, ki se je začel z trdim, a prav nič lahkim in dvomečim rezom, je v soboto obstal. Namreč, ko se pričakovanja udejanijo, se zgodi tudi neka zadrega pred novo realnostjo, ki ni težavna zato, ker bi prinašala kakšne dvome in strahove, ampak prav zato, ker je izpraznjena teh dvomov in strahov. Ni sicer res, da sedaj odmišljam zaresna pričakovanja v prihodnosti, toda prav nič obremenjena s tem – kot je dejal Sokrat svojim tožnikom, da si je treba domišljati več modrosti, kot jo včasih posedujemo.
Skratka Petelinji zajtrk izpelje prodorno nostalgijo nekega preteklega ex-yu časa, ki ga – uf, res izjemno! – uteleša Pišti Gajaš (Vlado Novak), mehanik, ki se mu je nekoč klanjala cela juga in ga je nekje v Sarajevu do te mere opazila in oplazila neka pjevačica, da mu je zgolj s poljubom osmislila življenje. Danes, ko z enako dobrotnostjo – a z manj časti – posluje v svoji marginalni mehanični ropotarnici in se ob taroku družabi z zablodenimi sokrajani, se zalepi na novodobno pjevačico, ki mu po naključju vstopi v življenje. Severina naj bi ga tako povrnila v spomine in hkrati ponudila več kot zgolj poljub. A njegovi fantje mu namesto Severine podtaknejo neko gospodično iz bližnjega bordela in s tem razbijejo vse njegove iluzije. A hkrati se udejanijo želje njegovega vajenca in prav nič srečno poročene lokalne uničevalke avtomobilov, ki sta ljubezen izkusila bistveno bolj meseno kot dobri človek Pišti.
Pomembno se mi zdi, da je film prišel v trenutku, ko je potreben zagovor na nespodobno obtožbo, ki se zadnje čase meče pod noge našim filmskim ustvarjalcem – in to na nepravi in ne(s)pametni način. Češ, da slovenskih filmarjev takorekoč ne rabimo, da naj ne zajedajo, naj se oprimejo česa bolj koristnega in naj dajo že enkrat mir.
Pomembno se mi zdi tudi, da je režiser Marko Naberšnik iz odra in ne le iz filmskega platna sporočil spodaj sedečemu ministru, da to ni res. In še mnogo tega zraven.
Tudi to, da je njegov film štartal v času, ko so o tem odločali ljudje, ki so morali na cesto zato, da so na njihova mesta prišli ljudje, ki so zmetali filmarje na cesto.
S tem sporočilom se je zame končal glasni (u)govor o usodnem zaničevanju in uničevanju slovenskega filma. Dokončno je bila obtožena ne-modrost kulturnih politikov. Mogoče se mnogim zdijo modri – a na žalost še najbolj sami sebi (prosto po sobotnem Ternovšku).
Krsta s svečko pred kinodvorano kjer se je zavrtel Petelinji zajtrk je peteline namreč težko pustila hladne.
