Pohujšanje v dolini Šentflorjanski
Kolektivna psihoza, ki je zajela Slovenijo v preteklih dneh, je bolj rezultat nesposobnosti naših medijev, da bi kritično ovrednotili realnost in reflektirali sami sebe, kot prizadevanja političnih akterjev in posameznih gospodarskih oškodovancev naših protitajkunskih prizadevanj, da bi spodnesli Gregorja Golobiča, destablizirali vlado ali se maščevali za izgubljene, prek kaselcev nagrabljene deleže v naših največjih podjetjih. Druga afera Ultra je res združila nekdanje sovražnike, ki so bili nekoč prej že prijatelji, res je, da je nastala zaradi njihovih pritlehnih interesov, a v krvavi pogon (krvavi zato, ker ga hrani žeja po krvi) je prerasla zaradi medijskega stampeda, ki je v zadnjih dveh dneh prerastel v navadno – oprostite izrazu – zajebavanje. Ekipa, ki je na Zares v zadnjih dneh sedela ob računalnikih in telefonih, zbirala medijske nebuloze in nanje odgovarjala, je včeraj dokončno odnehala. Ne nad zadevo samo, ravno nasprotno, vse več je pokazaeljev, da so ljudje ta odvratni stampedo spregledali in se jim začenja gravžati. Obupali smo nad tem, da lahko s kakršnimkoli podatkom, s kakršnimkoli pojasnilom preglasimo ta samoužitek, ki so si ga organizirale posamezne medijske hiše. Ne smemo namreč pozabiti – dirka v čredi, moč, ki jo ta topotajoča čreda daje, je užitek.
Mediji so seveda del tega užitka privoščili tudi bralcem, poslušalcem in gledalcem tega šova. Igrali so na užitek tistih, ki radi pripadajo moralni večini. Ponudili so jim priliko, da se solidarizirajo z zaničevalci laži in častilci resnice. V tej igri za odjemalce njihove storitve, so si dovolili veliko. Najprej so bile le netočne informacije (danes bi temu rekli laž), sledila je blokada nasprotnih dejstev, na kocu pa je prišlo – kot sem že rekel – zajebavanje, v katerem so bile naše izjave predmet različnih manipulacij in ponarejanja. Sam imam s tem izkušnjo, ki ste jo mnogi lahko videli. Na novinarski konferenci vodstva stranke, sem obsežno pojasnil etično dimenzijo Gregorjeve dileme iz l. 2008 in dejal, da bi sam ravnal kot on. Iz vsega, kar sem povedal je bilo jasno, da se to nanaša na zaščito Ultre pred novim političnim pogromom. Na POP TV so to preoblikovali v »tudi Biščak bi lagal«, na A kanalu pa celo »celotno vodstvo Zares bi lagalo«. Že to, da so mojo izjavo izločili iz vsega konteksta, je bilo zavajajoče, to da so jo opremili s komentarjem, ki ji je dal pomen, ki ga sam sploh nisem imel v mislih, pa je v nasprotju z vsako novinarsko etiko. Odmevi, v katerih nam popolni davčni in pravni analfabet Boštjan M.Turk razklada o davkih in kaznivih dejanjih skupaj z urednikom konkurenčne TV, Travnom, ki s tresočo roko maha s papirji iz Nizozemske, ki razkrivajo le to, kar so iz Ultre sporočili že tri dni prej in voditeljem oddaje, Bratožem, ki pri njunih nebulozah voljno sodeluje, pa sodijo že v poglavje o Butalcih.
Ko sem v četrtek gledal soočenje EU kandidatov na POP TV, sem se spomnil na Cankarjevo Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Bil je tam župnik (Uroš Slak), ki je skrbel, da je pohujšanje ves čas predmet opredeljevanja, bila je moralna večina (vsi kandidati, razen Iva Vajgla), ki je družno udrihala po pohujšanju in bilo je pohujšanje (sicer ne fizično prisotno, a vendarle v mislih vseh). Kandidatom je bila dana priložnost, da se zgražajo in hvaležno so jo sprejeli. Lepota te priložnosti – in to ne velja le za kandidate – je v tem, da ko javno ubijajo pohujšanje, obenem govorijo »poglejte mene, jaz sem drugačen!« Zlaganost tega kamenjanja je seveda ta, da to preprosto ni res. Poznam vse tiste zgražajoče se kandidate in vem, da ima vsak od njih več razlogov za opravičilo, kot Gregor Golobič.
V Cankarjevi dolini Šentflorjanski seveda ni šlo za obračunavanje s pohujšanjem, obračunalo se je z dvema mladima človekoma, ki tega pohujšanja nista skrivala. In v primeru Gregorja Golobiča ne gre za obračunavanje z lažjo, ampak s priznanjem te laži. Vsi vemo za primere političnih laži, razlika od našega primera je le v tem, da je Gregor to priznal (mimogrede – vsi komentarji, da je bil v to prisiljen in medijska samopripenjanja medalj, da so ga v to prisilili, so navadna laž – mediji so bili ta, sicer javni podatek o njegovem solastništvu, nesposobni odkriti dve leti in če bi tega ne povedal direktor Ultre na novinarski konferenci, bi bilo tako še danes). In moralna večina išče lastno očiščenje v tem, da ga za to kaznuje, ker je priznanje in ne laž tisto, ki moti ustaljeni red. To očiščenje pa je možno le, če se vprašanje laži in resnice poenostavlja do bebavosti.
Vprašanje, ali je laž zmeraj slaba in resnica zmeraj vrlina, je staro filozofsko vprašanje. Veliki misleci so se z njim veliko ukvarjali (moralna večina, o kateri govorim zgoraj, vključno z večino novinarjev, se s takimi vprašanji ne muči) in v glavnem pristali na stališču, da obstajajo situacije, ko je laž potrebna, resnica pa nemoralna (največkrat se navaja primer, ko tolpa lovi neoboroženega posameznika, ta se skrije, naključnega mimoidočega, ki ga je videl pa tolpa vpraša, kam se je skril). Ne želim trditi, da gre v Gregorjevem slučaju za tak skrajen primer, želim le povedati, da se odgovoren posameznik ne more izogniti presoji, ali je v konkretnem primeru bolj etično lagati, ali govoriti resnico (ali odkloniti odgovor).
Več novinarjev me je v teh dneh vprašalo ali je v politiki dovoljeno lagati (kot da v politiki veljajo neki višji kriteriji moralnosti) in v dvomih utihnilo, ko sem jim navedel kak primer, ko je naravnost nujno, da zamolčijo resnico, če že ne lažejo (utihnili so zato, ker so se s tem strinjali). Na koncu sem jim predlagal, naj preberejo esej ameriške politične teoretičarke in filozofinje Hannah Arendt Resnica in laž v politiki, a se bojim, da tovrstnega »kompliciranja« – kot se zdi – preprostih vprašanj, ne marajo preveč.
Sam imam glede izrekanja laži in resnice nekaj enostavnih kriterijev. Laž ni dopustna, če je namenjena pridobivanju neke lastne koristi ali če škoduje nekomu tretjemu. In še, laž je sprejemljiva, če služi zaščiti legitimnih in legalnih interesov šibkejšega. Tudi ob takih kriterijih seveda pridem v dileme in takrat jih rešujem po svojem najboljšem znanju in ne zmeraj najboljše. Ena od takih mejnih situacij bi me doletela, če bi se znašel v Gregorjevem položaju iz l. 2008 in kdor zna tako situacijo rešiti z lahkoto, je nemoralen.
Aja, še en kriterij imam glede laži in resnice. Ne maram ljudi, ki trdijo, da nikoli ne lažejo.