Politika kot sanje
Na spletni strani SDS se uveljavlja, poleg odsotnosti demokratične razprave (ni možnosti komentiranja) in anonimnih blogov (domnevam, da se na ta način ščitijo pred tožbami zaradi pogosto žaljivega in neutemeljenega pisanja) tudi nek slog političnega komentatorstva, ki je marsikdaj pravo fantaziranje. Naša stranka je, takole čez palec, pri vrhu, če ne prav na vrhu tistih, ki so tarča njihove obdelave. V včerajšnjem komentarju (POP TV ali Kos TV?) smo v loncu skupaj s POP TV.
Fantazijskih trditev, to je takšnih, ki so – kot se slikovito reče – izsesane iz mezinca, v njem spet mrgoli. Začne se z brezprizivnim stavkom: »Izrazito pristransko poročanje komercialne televizije POP TV v času lanskoletne predvolilne kampanje in še posebej ob zlorabi afere Patria je sicer znano.« Tudi argument za to najdejo, saj »je vodja predvolilnih oddaj na POP TV Tjaša Slokar nova intimna sopotnica enega glavnih akterjev afere Draga Kosa«. In kako to, da imajo v SDS ta podatek? Iz zelo zanesljivega vira! Prebrali so to v odgovoru, ki ga je vladni Urad za komuniciranje septembra 2008 poslal finski televiziji YLE na njeno oddajo Resnica o Patriji. Pa to, da takorekoč sami sebe jemljejo za referenco, niti ni tako pomembno. Pomembneje je, da spet v politični tekmi zlorabljajo povsem osebne informacije in gradijo svoje analize na povsem instrumentalnem razumevanju ljudi. V stilu: povej mi, s kom si v sorodu, ali s kom si bil na kosilu, jaz pa ti povem, kakšna politična stališča imaš. Oboje jih diskreditira kot kandidate za javne funkcije.
Nadaljujejo s trdno obrambo Branka Mariniča, ki ga menda POP TV napade vsakič, ko »utemeljeno« zahteva kakšne podatke od Draga Kosa (to, da je Marinič sam predmet preiskave protikorupcijske komisije, SDS očitno ne vzbuja nobenih pomislekov o primernosti tega poslanca, da nadzoruje Kosa), nadaljujejo z iskanjem povezav s hrvaško Nova TV, ki ima menda enega lastnika skupnega s POP TV in si je drznila objaviti »izjavo finskega policaja Bjorkvista«, ki je dejal, da so Janeza Janšo zaslišali, ker za to obstajajo utemeljeni razlogi, potem pa pridejo do svoje priljubljene tarče: Zares – nova politika.
Komentator se loti naše vodje poslanske skupine, ki – tam v Domžalah, kjer domuje – snuje ideje za »medijske linče in umore, ki jih sprovajajo preko POP TV in Dnevnika«. Dokaz: pri njej gostuje Drago Kos. V to snovanje sta poleg novega urednika POP TV, kot pravijo Kosu, vključena tudi Igor Šoltes in Nataša Pirc Musar. Dokaz: oba sta kadrovski stvaritvi »nekdanjega generalnega sekretarja LDS« Gregorja Golobiča. Bolj kot to, da dejstva za SDS niso pomembna (Cveta je na enega od poslanskih večerov, na katere sicer vabi zanimive goste, enkrat povabila tudi Draga Kosa; Igorja Šoltesa, Draga Kosa in Natašo Pirc Musar pa je na njihovo funkcijo predlagal bivši predsednik države Janez Drnovšek in ne Gregor Golobič) bode v oči, da se jim ne zdi potrebno ničesar argumentirati. Ker Kos obravnava Mariniča, Šoltes da negativno mnenje na proračun 2007 in 2008, Pirc Musarjeva pa jih oglobi zaradi nespoštovanja zakona, so označeni ne le za politične nasprotnike, ampak za del široke politično-medijske zarote.
Kdor je kdaj bral Freudove teorije sanj, se bo strinjal, da so komentarji na spletni strani SDS strukturirani kot sanje. V obojih je vse povezano z vsem, vsak, še tako nepomemben detajl ima svoj namen in globoko utemeljeno mesto v strukturi in vsak paradoks je paradoks zgolj navidezno.
Gledati na svet skozi takšno, sanjsko strukturo, v politiki ni brez posledic. Vodi v avtoritarnost in celo politično huliganstvo. Če je vse povezano z vsem, potem je namreč tudi absolutni nadzor upravičen. In če je vsak detajl, vsaka posameznikova poteza zgolj del velikega načrta, potem nedolžnih ni in so izločitve iz igre opravičljive. Groba podtikanja in pritiski na medijske hiše tudi. Dokler si v opoziciji, s stalnimi napadi, katerih cilj je, da se mediji začnejo »braniti« z uravnoteževanjem (najlepši primer učinkovanja takih pritiskov se lepo vidi ob zadnjih pritiskih SDS na račun sindikalnih vodstev – ta sedaj dokazujejo svojo nedolžnost z napovedjo stavke pred vlado), ko si v vladi pa s »poslovnimi« dogovori, spremembo zakonodaje in menjavami vodstev.
V mandatu 2004–2008 smo videli vse to: prevzem nadzora v svoje roke(Brezigar, Romšek, poskus nadomestitve Kosa), izločevanje »nasprotnikov« (Korelič, Tomažič, Majzelj, Vončina, Lotrič …) brez vsakega vidnega razloga in poslovne dogovore (Mercator, Primorske novice) v povezavi s spremembo zakonodaje in menjave vodstev medijskih hiš (RTV). Zdi se, da SDS, kljub volilnemu porazu, še zmeraj verjame v takšno politiko. Škoda!