Rojstvo demokracije
»Vrniti se bo treba h koreninam demokracije«, je padlo v enem Zaresnem pogovoru, ki je vrtel vrednote nove politike. Kolegi so najbrž mislili, da je bil moj nasmešek ob tej pripombi ciničen, češ kaj bi sedaj kar nekaj o nečem, kar je vsem kar dost jasno.
Pa ni bil ciničen, temveč topel. Ja, ko mi pade kakšen spomin, se hitro otoplim, sploh, če je spomin filmski.
»Rojstvo demokracije je treba iskati pri Ateni«, pravi Pier Paolo Pasolini v offu dokumentarca o Ajshilovi Oresteji. Korenine demokracije pripiše namreč Ateni, saj »je božjo voljo dala v roke ljudstvu«. V zapletenem primeru odločanja ali je Orest kriv, ker je ubil mater (ki je ubila svojega moža in njegovega očeta), ni zaupala naravnim in božjim silam, temveč ljudstvu. Ustanovila je sodišče in odgovornost prenesla na njih.
Pasolini je načrtoval, da bo Ajshilovo Orestejo posnel v Afriki in jo tam adaptiral v sodobnem času. S kamero je šel v tretji svet in z njo delal zapiske o tem, kako naj bi izgledal bodoči film. Dokumentarec, ki je nastal na ta račun (Poema o tretjem svetu: Notice za afriško Orestejo, 1969), je v bistvu s kamero zapisan scenarij grške tragedije. Briljanten projekt, ki se kasneje sicer ni razvil v igrano celovečerno formo. Tudi ni bilo treba, saj je bil scenarij izdelan s kamero in njegovim offom, povsem zadosten.
V grobem: Orest(es), Agamemnonov in Klitamnestrin sin, ubije mater potem, ko izve, da je mati s pomočjo ljubimca (in kasneje kralja) Aigista ubila moža Agamemnona. Četudi ji je ljudstvo to oprostilo, sin maščuje očetovo smrt, toda s tem si nakoplje krivdo zločina. Preganjajo ga Erinije, »naravne maščevalke«, grozne hčere noči, ki zasledujejo in kaznujejo vsakogar, ki se je pregrešil proti nenapisanim moralnim zakonom. Vzbujajo mu vest in krivdo, zato želi svoje dejanje razčistiti. Odide po nasvet v tempelj, kjer se Apolon sprašuje, »da je žena le brazda, v katero moški meče seme; očeta, ki pa je bil vendarle darovalec njegovega imena in semena, pa je vredno maščevati«.
V to ambivalentno situacijo »za in proti« vstopi Atena, ki meni, da presoja bogov ni dovolj in da naj stvar vzame v roke ljudstvo. Primer zaupa smrtnikom, češ, da je preveč zapleten. A vendarle, zadnjo besedo pridrži zase. Ljudsko sodišče odloča s kamenčki, toda črnih pade enako kot belih. Zato na koncu razsodi sama. Atena prepozna Oresta za nedolžnega, češ, da ni umoril matere, temveč morilko svojega očeta.
Erinije so sicer jezne, ker jim je odvzela moč, toda Atena jih potolaži tako, da ohrani njihov učinek vesti.
Pasolinija je Atenina odločitev, da je oblast v rokah ljudstva navdušila. Je pa res, da ni posebej razglabljal o zadnjem kamenčku, ki ga je v bistvu vrgla prav ona.
V kolikor bi tu nadaljeval, bi nauk o izvorih demokracije moral zaključiti z dodatkom: tudi v vladavini ljudstva obstaja zadnja beseda. Ta pa je lahko le v rokah modrosti. Atena je bila na tem polju pač avtoriteta, saj se je rodila iz Zevsove glave. In demokracija je zanj prav to: prehod iz (arhaičnega) moralnega kaosa k vladavini razuma.
Ampak moja beseda je želela teči o dokumentarcu P. P. Pasolinija. Moram vam ga opisati, saj je težko dosegljiv, poleg tega je primer priročne formule kako posneti film, ne da bi do pravega filma tudi prišli. PPP je namreč s kamero pisal scenarij za film. Slovenski filmarji, ki danes lahko pišejo samo še scenarije, se bodo te formule mogoče oprijeli…
Pasolinijeva kamera se sprehaja po afriškem ljudstvu: »To bi bil lahko Agamemnon«, pravi, ko gledamo posnetek utrujenega Afričana. »Najtežje je danes dobiti Elektro, kajti današnja afriška dekleta niso več jezna«, komentira medtem, ko mu kamera ujame vesele afričanke, ki »ne vedo več za grozljive spore med plemeni, za revščino, za razslojevanje…« Vmes se preseli med afriške študente v Rimu in jih sprašuje o njihovi identiteti. Ko se vrne v Afriko, se loti zasedbe Erinij. »Ne«, pravi. »Erinij ne more zasesti telo, igrala jih bo narava, igrala jih bodo stara, trdna in v vetru razžarjena drevesa savan.. z levi pod njimi…«
Ko zasede vloge, najdene s potopisno kamero čutečega antropologa, se loti dramaturgije. Trojansko vojno sestavi iz arhivskih posnetkov vojne v Biafri. Ob teh posnetkih ostane PPP brez komentarja. Smrt upornika iz arhivskih posnetkov je grozljiva. Kratki film o ubijanju.
Oresteja bo peta, pravi in nas postavi pred osamljene inštrumente, ki kmalu dobijo svoje lastnike. Črne in bele. Vodi jih Gato Barbieri, Kasandra in Agamemnon vadita uvodne speve. Jam-session z Ajshilovim besedilom. In s tretjo silo sveta, ki jo je PPP šel iskati na drugi kontinent, ko je bil nad svojim razočaran.
Apolonov tempelj je za Pasolinija univerza. Grški tempelj v Delfih postavi v glavno mesto Konga. Moderna stavba je zgrajena s pomočjo kitajskega denarja, komentira in že kroži po knjižnici s tujimi knjigami.
Ko PPP razpreda o Atenini odločitvi, da mora o Orestovi kazni in nedolžnosti soditi ljudstvo – ko izloči bogove, skratka – se s kamero sprehaja po bankah!
»Usoda je v rokah ljudstva!« zaključi Pasolini.
»Problemi so neskončni, a ti se ne rešujejo, ti se živijo. Prihodnost je v tesnobi pred prihodnostjo!«
In konča zgodbo o demokraciji, Afriki in Evropi hkrati. No, konča je ne, jo pa pripre.