Samoomejevanje in SDS
Morda se vam je v zadnjem času zgodilo, da ste na poštnem okencu izpolnjevali kak obrazec ali pa le oddali pismo na pult, ki je bil pokrit z oglasnim sporočilom SDS? Morda tega niste doživeli, ampak vas je poklical kak znanec ali nekdo, ki ga je ujezilo, da mora še na pošti gledati strankarsko propagando in vas celo poprosil – ker ve, da se ukvarjate s politiko in to v politični stranki, ki je kritična do te vlade – da naredite kaj zoper takšno zlorabo poštnih okenc? To se je zgodilo meni in sem šel ugotavljat, kaj se dogaja.
Prva ugotovitev: zadeva je zakonita. Meni se npr. zdi povsem neprimerno kakršnokoli oglaševanje v državnih podjetjih in ustanovah, še posebej pa politično oglaševanje. Vendar pa zakon tega ne prepoveduje. V času prejšnjih vlad in poštnih uprav takega oglaševanja ni bilo in zato smo samoumevno domnevali, da je to prepovedano. Pa ni! Lepšega primera velike pomembnosti samoomejevanja bi se težko domislili. So vlade in uprave, ki se zavedajo družbene odgovornosti, ki jo s položajem nosijo, in so take, ki se je ne, ki z veseljem izkoristijo vsak prostorček, ki ga ne ureja oz. prepoveduje črka zakona.
Druga ugotovitev: julija so bile delavcem v poštnem marketingu predstavljene tri nove oblike oglaševanja v poštnih prostorih. Med njimi je bilo tudi oglaševanje na poštnih okencih. Takrat – torej preden je kdorkoli zunaj Pošte Slovenije vedel za nove možnosti, so delavcem tudi povedali, da je SDS že rezervirala prostor za oglaševanje.
Tretja ugotovitev: službo za prodajo blaga in oglaševalske medije na Pošti Slovenije vodi Katja Koren Miklavec, kandidatka SDS na letošnjih državnozborskih volitvah.
Četrta ugotovitev: če se kaj jezite, problematizirate ali zgolj vprašate, kaj počne SDS na poštnih okencih, vam zdrdrajo besedilo, ki je očitno z okrožnico šlo na vse izpostave. Tako izveste, da so bile ponudbe poslane vsem strankam, da so vse imele možnost, da pa je ponudbo sprejela le SDS.
Iz navedenih ugotovitev je menda dovolj jasno razviden način favoriziranja največje vladne stranke. Ta je imela možnost sprejeti ponudbo še preden je bila ponudba poslana. Očitno jim je bila možnost dobro predstavljena (ostale stranke – vsaj pri Zares je bilo tako – so dobile zgolj tekst, iz katerega si težko vizualno predstavljaš, kaj z oglaševanjem dobiš), predvsem pa je SDS na ta način lahko po mili volji izbirala lokacije. Ker na istem okencu ni prostora za oglaševanje dveh ali več strank, je bila na ta način zgodba sklenjena. Pravzaprav nič novega pri SDS. Na podoben način so preprečili ustanovitev preiskovalne komisije o prodaji Mercatorja, ali sklic izredne seje s stani opozicije. Brezobzirno izkoriščanje moči jim ne povzroča slabe vesti.
Sicer pa se da najti še kak primer SDS-ovega razumevanja “prave poti”. Tako se na Mobitelovih plakatih (in na Mobitelov strošek, seveda, ki je podjetje v večinski državni lasti) menda pojavlja kandidat SDS na letošnjih volitvah, zunanji minister Rupel pa na komemoraciji bazoviškim žrtvam brezsramno smeši slogan SD in pleteniči o “pravi poti”. Politična kampanja ob spomeniku štirim Tigrovcem je pa res popolna izguba občutka za spodobnost.
Ja, samoomejevanje je zahteven koncept. Za SDS zaenkrat prezahteven.