Skica za ogledalo
Naslov ni moj. Tako je namreč poimenoval svoj nagovor oblikovalec in letošnji dobitnik velike Prešernove nagrade Miljenko Licul. Izhajal je iz domene, da ogroženost okolja postaja središče strahov, skrbi ter zanimanja vseh nas in da se svet – čeprav pozno, a vendarle odziva na ta problem, se ga zaveda in išče rešitve zanj.
Toda, ali se enako glasno zavedamo tudi duhovnega onesnaževanja? Bi bilo preveč pogumno trditi, da je onesnaževanje duha mati vseh onesnaževanj, se je nato vprašal.
Tem besedam, ki so iz odra mariborskega gledališča odzvanjale času primerno – resda so bile izrečene razredčenemu občinstvu – je mogoče pritrditi na vsakem vogalu.
Da ne? O, pa ja!
Ravnokar se je iztekla špica sobotnega Utripa. Tik pred koncem je Vodušek vendarle stisnil en švenk iz prešernove proslave. Ni ga bilo več kot za pet sekund. Hitro ga je namreč povozilo bistveno daljše poročilo iz Eme. Lanskoletna izvajalka je imela izjavo, Rebeka je zapela in bilo je kup tega dogajanja. Še prej pa gor in dol po političnem tednu s tendenciozno izbranimi in našemljenimi povzetki interpelacijske seje, afere MZZ etc.
Jasno, Licula ni bilo mogoče citirati, ko pa je govoril o brisanju mej med kakovostjo in funkcijo medijskih informacij v ozračju novo nastalega turbo vzdušja.
Ni ga bilo mogoče citirati tudi zato, ker je nagrajenec raven javne televizije spravil na podobo gospodinje, ki doživlja vrhunsko srečo ob lesku straniščne školjke. Saj poznate tisto reklamo za ne vem kakšno WC čistilo, kjer ženska leze v straniščno luknjo in se ob tem orgastično reži!
Nagrajenec je govoril o vizualni kulturi, ki je vse bolj ogrožena v imenu svobode trženja in izražanja. Ja, do kje gre lahko ta svoboda trženja? Lahko ob tem žrtvuje dostojanstvo duha in kulturno podobo narave?
To sem se vprašala včeraj, ko sem slišala, da je v cirkus, ki so ga na kulturni dan priredili v Postojnski jami prišlo deset tisoč obiskovalcev. Največji kulturni dogodek osmega februarja je bil cirkus; postavljen ob človeški ribici, ki – uboga revica – ne prenese niti rahle svetlobe, ki seva izpod leče kakšnega biologa.
Mimogrede, spomnim se Felixa, najbolj nesrečnega in še danes ne videnega slovenskega filma pokojnega Boža Šprajca, ki se začne s kadrom zemljevida Jugoslavije po katerem potuje povečevalno steklo in poudarja poti (scenaristu Dušanu Jovanoviču je ta detajl res uspel – če hočeš najti Slovenijo, se jo moraš lotiti z lupo!).
Znanstvenik v Felixu je na zemljevidu namreč iskal Postojnsko jamo s svetovno znano človeško ribico, ki jo je nameraval prepeljati drugam, a se je revica zaradi blokade ob osamosvojitveni vojni nekoliko otoplila, saj se je led v skrinji stopil.
Ne glede na to – Postojnska jama je bila center znanstvenega zanimanja. Osmo čudo sveta, skratka.
Tako pač je; kapnikom in dostojanstvu časa ne gre delati sile z »zajlami« in z vsem inštalaterstvom, ki ga narekuje tržni cirkuški spektakel.
Dovolj »spektakla« so tam uprizorili Nemci.
Še Bergerjeva gledališka predstava o Freudovih Interpretacijah sanj je komaj preživela silo nad naravo – a vendarle smo si njegovo inscenacijo sredi podzemne kristalne dvorane ogledali v dobro preštetih odmerkih. Bolj skromno kot jaslice.
Ja, kaj pa bi rekel na cirkus v kraški jami Freud?
Leta 1898, ko je z vlakom potoval iz Trsta na Dunaj, so se – kot je bilo takrat običajno – potniki ustavili v Divači, da bi tam prespali. Vaški posebnež Gregor Žiberna – Tentava (dal ga je menda rad na zob) in drzni raziskovalec jam jih je peljal s kočijo nekoliko naokrog. Tudi Freuda. Peljal jih je v bližnjo kraško jamo, ki jo je celo sam odkril.
Sigmund Freud je bil fasciniran. Jama je sicer majhna in ne tako impozantna kot Škocjanska ali Postojnska jama, a vendarle je Freudu tako ugajala, da je to potovanje opisal svojemu dunajskemu prijatelju Wilhelmu Fliessu.
V pismu, ki ga je pred leti našel Mladen Dolar je Freud opisoval jamo kako je »napolnjena z raznovrstnimi redkimi kapniškimi tvorbami, stolpičastimi kolači, čekani, zavesami, koruznimi storži, težko nagubanimi šotori, gnjatjo in perutmi, visečimi do stropa…«
A zanimivih opisov ni bila deležna le jama, temveč tudi vodnik Tentava, ki ga je Freud opisal: “…omamljen od pijače, vendar precej zanesljiv in poln humorja…propadel genij, ki je nenehno govoril o svoji smrti, o svojih sporih z duhovščino in o svojih dosežkih v tem podzemeljskem bogastvu…spoznal sem, da je nevrotik in da so njegova osvajanja jam njegov erotični ekvivalent…«
Ja, tako je to z jamami. In Slovenci. Dober vzorec Slovenca je dobil Freud, a ne?
Na prelomu tisočletja sem v to jamo spravila dva fanta: Slavoja Žižka in Mladena Dolarja, ki sta govorila o tretjemu: Sigmundu Freudu.
Oba vrvohodca sta bila cirkuška v toliko, da jima je pridno kapljalo iz kapnikov za vrat, oba pa sta se delala, kot da sta pod jasnim nebom. V bistvu sta bila na Sorboni.
V tisti jami ni bilo kamer. Tudi deset tisoč obiskovalcev ni bilo. Tista peščica, ki je poslušala pa ne bo pozabila. Ne narave in tudi družbe ne.