Sobota
Da ne bo šel k Putinu, povedo včeraj. Pa me panika, da so poleg običajnih notranjih izrednih razmer, v državi še kakšne obče, za katere sama ne vem in imajo take razsežnosti, da je bilo Janši treba reči: oprosti Putin, se vidiva drugič, danes sem zaseden, doma je frka! A ni bilo neviht in plazov, zdravje je tudi cvetelo, saj smo ga v polni kondiciji videli na zboru njegove stranke v Podčetrtku. Sobota je, sem si rekla, morebiti pa gre za oltar – to pa bi Putin zagotovo razumel! Pa ne, tudi, Urška ni bila kriva, saj je iz Podčetrtka zavil še v Logatec na odpiranje centra vojnih veteranov. Uravnoteženi in neuravnoteženi – vsi so več ali manj molčali. Ne verjamem, da so pri sebi molčali tisti podjetniki, ki že poslujejo z Rusijo in tisti, ki si to še želijo. Ampak moj dan ima le 24 ur, pravi Janša in odločiti se je pač treba, kaj je bolj pomembno in kaj manj. Torej, tisoč strankarskih privržencev doma ali en Putin v Rusiji?! Ker nisem kos odgovoru, prvi hip sklenem, da ga bom javno vprašala. Pa si kaj kmalu rečem: hej, kdaj pa ti je že kdo v poslanskih klopeh zares odgovoril? Je vredno sprejemati porcije arogantnih in jezljivih izlivov, ko se lahko potrudiš in si odgovoriš sama? In se potrudim – resda nekoliko težko, ker je dan obhodov po noč-in -dan odprtih muzejih ravnokar mimo… a vendarle se vrnem k prioritetam sobotnih štiriindvajsetih ur Janeza Janše. Odgovor: predsednik vlade je postavil dom pred domovino!
Raje je energetsko nabijal svojo stranko, da bi v javnosti saniral vedno slabši vtis o njej. Raje je govoril o gospodarski rasti, kot, da bi za gospodarsko rast v Rusiji tudi sam kaj naredil. Raje je miril strasti ene še nepotešene ženske, kot da bi šel v hribe s potešeno. In sem prav sproščeno zaključila, da ga Andrijana KS prav nič ne premešča v nirvano, kjer bi – če bi sledili sloganu, ki ga je pred dobrima dvema letoma pripeljal do oblasti – morali vsi že zdavnaj lepo biti. Namesto nirvane, pa en sam krč! Gospa AKS je pustila s pismom vidne sledi, vredne španskih nadaljevank, v katerih ni bilo kar tako usmerjeno k nekaterim umazanim podrobnostim – ne glede na to, kdo vse jih je počel in ne glede na to, da tudi pišoče roke niso čiste.Ja, ta sproščenost se me je lotila tudi mene, nenaključno prav sedaj, ko je doživela svojo najbolj trivialno izvedbo in hkrati tudi najboljšo izostritev svojega nasprotja: krča, namreč. Te dni je Boris Vezjak, zofijin ljubimec, ki tako hitro piše kot misli, izdal kjnigo Sproščena ideoilogija Slovencev v kateri obdeluje politične implikacije filozofema »sproščenost«. Po predstavitvi knjige sva si bila z Rastkom, ki se mu na to temo ni bilo težko sprostiti, ponovno na rez, a v enem sem mu morala pritrditi. Če je Vezjak razvijal, da je sproščenost prazni označevalec in neizmerljiv in izvotlen pojem, je Močnik v ciničnem obratu izpeljal, da je knjigo razumel kot hvalnico pohoda uspešnega koncepta. Pa ne zato, ker je s sloganom o sproščeni Sloveniji Janša zmagal na volitvah , temveč zato, ker je ta koncept zavladal povsod, tudi v medijih: obvladal ni le javnega duha, temveč tudi telo, je dejal Močnik. To je v jerovškovi maniri tudi sproščeno dokazal s fotko Delove naslovnice relaksiranega Pahorja, ki v športenm oblačilu sprošča roke za vratom, kar pač v kravato zategnjen politik ne počne prav vsak dan. Če bi razvijal tezo zmage tega koncepta, bi moral Rastko nadaljevati drugje kot (ne na veselje vseh) je, a vendarle teza je privlačna. In hkrati poučna. Namreč simplificirano razumevanje sproščenosti, ki se je te dni še posebej udomačilo pri republikanskih zborovalcih, nam prikaže vso neznosno lahkotnost bivanja, ki jo je imperativ relaksiranosti in opuščenosti poskusil vriniti. A niso bili prav domačijski zabavnoglasbeni ansambli in turbofolk popevkarji tisti, ki so goreče na referendumu zagovarjali javno radiotelevizijo? Prav tisti, ki danes na tv Na-zdravljajo v svojih vrstah JJ. A niso bili takrat glasnogovorniki tudi iz vrst govedorejskega združenja (še posebej rejci govedi lisaste pasme, govedi črno-bele pasme, mesne pasme in rejci za ohranjanje cikastega goveda), torej kmetje, ki jih danes minister za zdravje benevolentno sprejme, da bi se z njimi uskladil o plačevanju prispevkov za zdravstveno zavarovanje, medtem ko ne odpre vrata kulturnikom, pa če ti še tolikokrat prosijo za to! Ja, sproščenost je za marsikoga druga beseda za ljudskost. In o ljudskosti je bilo govora v daljšem klepetu, ki je predhodil temu pisanju. Pravzaprav sem začela s to mislijo, če me ne bi rusko slovenski spodleteli odnosi speljali drugam. Šlo je za Zares, seveda: » Saj ste lušni, toda kako boste prišli do ljudi… Zakaj ne zakoličite stranke takoj… zakaj pesnjenje programa, če se ljudem enostavno proda nekaj udarnih obljub, ki jih potem ni nujno treba uresničiti… ljudje v resnici programa ne rabijo…marketing je važen….na kapital se vrzite…voditelja postavite….z doktorji se ne dobiva volitev….v ameriških priročnikih so jasna navodila….zakaj se ne hvalite s Tarasam Kermaunerjem, če vam stoji ob strani…!?«Bil je to dialog nasprotij. Pri Zaresnicah in Zaresnikih sem rada prav zato, ker verjamem v drugačna orodja javnega delovanja.Tudi strankarskega. Taras je po dvajsetih letih podprl neko politično opcijo, prej se ni podpisal pod nobeno peticijo, ne levo, ne desno, ne kakršno koli civilno iniciativo. Pustil je spis, ki ga ne smatra za spis, temveč za dejanje. In pustil je prostor za odprt pogovor. Iz njegovega asketskega Krasa nam je danes pisal, da je prebral vse tekste govornikov na našem prvem srečanju društva Zares. Temeljito jih je analiziral, jih pozdravil in na koncu zaključil, da je še najmanj zadovoljen s svojim prispevkom. Ko se vrne iz zdravljenja, pravi, bo nadoknadil!Biti nezadovoljen je velik pogum. In velika prednost hkrati.