Stranka
V teh dneh, ko se zaključujejo pogajanja o koalicijski pogodbi in bo sestavljena nova vlada, v kateri bo Zares imela pomembno vlogo, se velja spomniti, da nam je predvolilna tekma prekinila projekt, ki smo ga z veliko vneme in uspeha vodili tja do junija letos. Govorim o organizacijski in kadrovski graditvi stranke, o procesu, ki je eden od nujnih pogojev za učinkovito spreminjanje naših programskih ciljev v politične projekte, nenazadnje pa tudi za doseganje volilnih rezultatov, ki smo si jih zastavili. Na ta proces smo, verjetno upravičeno, ali pa vsaj razumljivo, v žaru predvolilne bitke in povolilne koalicijske kombinatorike, v veliki meri pozabili, sedaj pa je čas, da ga nadaljujemo. Na dnevni red torej spet prihaja stranka.
Ne glede na uspeh na volitvah, ne glede na stalno rast članstva, ki je že krepko preseglo številko 4000 in ne glede na uspešno ustanavljanje občinskih odborov, se moramo namreč zavedati, da stranka še ni izgrajena. To, kar smo dosegli je veliko, ni pa dovolj.
Izzivi, ki so pred nami so seveda vezani na to, kar želimo postati in kar smo slovenski javnosti pa tudi sami sebi že večkrat povedali. Na usposabljanju za predsednike občinskih odborov v Planici smo naše vrednote in cilje v zvezi s samo stranko strnili v nekaj kratkih odstavkov. Prav je, da jih danes obnovimo v naših mislih, saj predstavljajo osnovo vsakega razmišljanja o nadaljnji graditvi stranke. Odprtost (navznoter in navzven, do ljudi in do pobud), samoomejevanje, inovativnost, in stava na program in vsebino, namesto na PR učinke so tako temeljni kamni te graditve.
Sposobnost vsake organizacije, da udejani lastne vizije in cilje, je odvisna v prvi vrsti od ljudi, ki v njej delujejo. Potem pa tudi od tega, kako je organizirana in kakšno kulturo delovanja razvije.
Glede ljudi in organizacije smo – kot sem omenil na začetku – marsikaj že postorili. Preostane nam, da pospešeno nadaljujemo z ustanavljanjem občinskih odborov in pri tem pritegnemo v članstvo stranke kar največ ljudi, ki jim odprtost, samoomejevanje, inovativnost in program niso le prazne besede, ali priročna PR manipulacija. Ne bo pa odveč, če se pred tem vprašamo, ali so naši postopki ustanavljanja občinskih odborov ustrezni in je potreba po hitrosti, primerno uravnotežena s potrebo po preudarnem nabiranju članov, kar – kot vsi vemo – zahteva precej časa. Kot tudi ne bo odveč, če se vprašamo, kako v stranko pritegniti prave ljudi in kakšne »prijeme« oz. prakse uveljaviti, da bomo pri tem kar najbolj uspešni.
S kulturo je še težje kot s trdim delom organizacije. Težje zato, ker kulturo poleg formalnih, sestavljajo tudi neformalni, marsikdaj celo nevidni postopki, metode dela, komuniciranja, vzpostavljanja hierarhij, nagrajevanja in napredovanja in še marsičesa in ker se kultura oblikuje skozi vsakdanje procese, takorekoč mimo naše volje. Kot sorazmerno nova stranka imamo še zmeraj priložnost, da to kulturo oblikujemo v kar največji meri nadzorovano in usmerjeno. Ko bo enkrat trdno postavljena, bo oblikovala nas bolj, kot mi njo. In če nam ne bo všeč, jo bomo presneto težko spremenili.
Kako torej zagotoviti, da bo Zares odprta in inovativna, da bo samoomejevanje in delo na vsebini njena vsakdanja praksa?
Odgovora na to seveda ne vem. Vem pa, da se kultura gradi z vsakdanjimi praksami in če jo želimo graditi usmerjeno, moramo te prakse vzpostavljati zavestno in vztrajno. Nekaj takih praks potrebujemo prav kmalu, v nadaljevanju jih izpostavljam.
Ključno vprašanje odprtosti znotraj stranke je pretok informacij in odprtost komunikacije, še posebej med vodstvom stranke in ostalimi nivoji. Do sedaj je oboje slonelo v največji meri na naši spletni strani, ki smo jo dopolnjevali z informatorjem po elektronski in navadni pošti. Je to dovolj? Kako organizirati učinkovito komunikacijo s poslansko skupino in ministrsko ekipo in pri tem upoštevati njihove nemajhne obveznosti? Poslanski večeri (imamo srečo, da imamo vsaj enega poslanca v vsaki volilni enoti)? Le za interno javnost, ali znamo organizirati kaj takega tudi za splošno javnost? Sedaj, ko je za nami izkušnja volilne kampanje, vemo, kako težko je pritegniti pozornost in motivirati ljudi, da se udeležijo političnih dogodkov.
Drugi vidik odprtosti zadeva našo komunikacijo z »zunanjim svetom«. Kot vladna stranka bomo s tem vprašanjem resno soočeni, saj izkušnje kažejo, da se vladne stranke še raje kot opozicijske zapirajo vase (predvsem v lasten kadrovski bazen). Kakšne prakse komuniciranja torej uvesti tako na lokalni, kot državni ravni, da ohranimo (kjer že obstaja) ali vzpostavimo (kjer je še ni) ustvarjalno interakcijo z organizacijami in posamezniki, ki jih politika zanima, niso pa člani stranke?
In potem je tu še vprašanje, kako vzpostaviti programsko brbotanje v stranki. Vemo, da programski odbori še niso našli pravega pristopa za vzpostavitev široke debate o programskih ciljih. Po svoje bo sedaj lažje, saj bodo na mizo prihajala konkretna vprašanja iz parlamentarnih in vladnih dvoran. A na drugi strani bo tudi težje – vse se bo zelo mudilo, roki za pripravo stališč bodo kratki, odzivati se bo treba hitro. Na lokalnih ravneh je problem nekoliko drugačen. V večini občin namreč stranka nima članov v občinskih svetih, zato delo na programskih vprašanjih marsikje stoji. Kako torej postaviti delo programskih odborov in povezavo s poslansko skupino, da bo kar največ zainteresiranih članov lahko sodelovalo v programskih snovanjih? In kako zagnati delo na vsebinskih vprašanjih v lokalnih okoljih, še posebej tam, kjer – kot rečeno – nismo prisotni v občinskih svetih?
Ali je Zares stranka, ki ji uspeva biti to, kar je obljubila sebi in javnosti, bo po mojem mnenju odvisno predvsem od tega, ali bo na teh treh področjih oblikovala ustrezno organizacijsko kulturo. Brez nje, brez ustreznih metod dela in vsakodnevnih praks, bomo kmalu ugotovili, da dobri nameni preprosto niso dovolj, da tudi posamezniki, ki pozitivne prakse uveljavljajo niso dovolj, če teh praks ne znamo udejaniti v celi stranki. Tale zapis je zato začetek razprave, ki naj vzpodbudi razmišljanje o teh praksah. Potrebujemo ideje, po možnosti inovativne. Stare se namreč niso izkazale. Ne pozabimo – nobeni politični stranki še ni uspelo, naloga je zahtevna!