Svet na Baliju
Na Baliju se danes začenja – ko se boste v Sloveniji zbudili, se bo že končala – otvoritvena slovesnost, ki bo označila začetek ministrskega dela 13. zasedanja držav podpisnic Konvencije ZN o klimatskih spremembah (UNFCCC). Tja do petka zvečer se bo za govornico plenarne dvorane zvrstilo kakšnih 150 ministrov ali visokih predstavnikov udeleženih držav, ki bodo, tako kot šamani, odžebrali svoje molitvice, s katerimi naj bi pregnali zlovešče klimatske spremembe in mimogrede pohvalili vsak svojo državo, kako neustrašeno se bori z njimi. V zakulisju pa bodo na visoki in neformalni ravni potekali še zadnji dogovori o zaključnem dokumentu, ki naj bi ga ministri sprejeli in s katerim bodo lahko kolikor toliko dostojno zapustili ta rajski otok v Indoneziji. Dokument se bo bržkone imenoval “Bali roadmap” za bodoče dejavnosti svetovne skupnosti, kako preprečiti nadaljnje klimatske spremembe in kako se ubraniti pred tistimi, ki so že na delu.
Dosti bolj zanimiv in naporen od samega ministrskega dela zasedanja na Baliju je bil strokovni in pogajalski del, ki je potekal od 3. decembra do danes. Cela vrsta sestankov, formalnih in neformalnih, ki so potekali od osmih zjutraj pa do desetih zvečer ali še dlje, je razčiščevala številne detajle, ki laikom ne pomenijo dosti, v diplomatski latovščini Združenih narodov pa nakazujejo številne razlike, ki državam ali skupinam držav, ki so vkopane v lastne pozicije, ne dovoljujejo odstopanja. Ampak na koncu, vsaj tako me poučujejo izkušnje iz prejšnjih tovrstnih srečanj, bo besedilo, v katerem bo pretehtana vsaka beseda le zadovoljila vse, okoljsko zavedna svetovna javnost pa bo izražala nezadovoljstvo nad medlostjo, ki so jo pokazali svetovni državniki. Tako se dogaja napredek na tem področju.
Letošnja klimatska konferenca na Baliju je bila v bistvu v znamenju treh dogodkov ali procesov.
Prvič: četrto poročilo Medvladnega panela za klimatske spremembe (IPCC), ki je bilo objavljeno v začetku leta, je jasno pokazalo povezavo med človekovo dejavnostjo in klimatskimi spremembami. Če so nekateri na znanstvenih osnovah še dvomili o sami povezavi ali o obsegu sprememb, to sedaj ni več mogoče. Zato tudi ni izgovora za ukrepanje.
Drugič: rok za izpolnitev obveznosti omejevanja emisij po kjotskem protokolu se izteče leta 2012. Seveda ta rok velja samo za države podpisnice aneksa I k protokolu, ki določa kvantificirane cilje: za Slovenijo – 8 odstotkov glede na izhodiščno leto 1986, kar bo tudi dosegla. Mimogrede, Slovenija je ena izmed držav, ki je uspela razvezati rast BDP od rasti porabe fosilnih energentov, kar je dober obet tudi za naprej. Ker se bodo torej obveznosti po Kyotskem sporazumu iztekle, se postavlja vprašanje, kako naprej? Očitno je, da bo potreben nov in bolj radikalen sporazum. Predlog EU, da bi na svetovni ravni sprejeli omejitev -20 odstotkov emisij toplogrednih plinov, ne bo sprejet, čeprav se je EU sama zavezala k temu cilju. Nov predlog bo moral zajeti tudi probleme deforestacije (ni naključno, da je bil ta problem sprožen prav v Indoneziji) in emisije iz letalskega in pomorskega prometa.
Tretjič: kakršen koli postkjotski sporazum ne bo uspešen, če ne bo zajel tudi hitro razvijajočih se velikih gospodarstev – to je Kitajske, Indije, Brazilije, Mehike, Južne Afrike in tudi Indonezije. Ter seveda edine gospodarsko razvite velesile, ki kljubuje Kjotu, to je ZDA. Očitno je, da za te države – ki mimogrede sploh niso neaktivne pri omejevanju emisij – kjotska formula ne bo prišla v poštev. ZDA zagovarjajo nekakšen “sektorski” pristop, ki vključeval sektorske cilje zmanjševanja emisij in v osnovi prostovoljno angažiranje. Prav o tem se bo v prihodnjih dveh letih na veliko pristajalo. Nobelovec Stiglitz zagovarja taksiranje in še vrsto drugih predlogov je na mizi. A o tem več kdaj drugič.
Sicer pa so redna letna srečanja držav podpisnic konvencije o klimatskih spremembah postala pravzaprav največji svetovni okoljski sejem. Tu so prisotne tako rekoč vse nevladne organizacije, ki kaj pomenijo, veliki in mali biznis, lobisti, prodajalci tehnologij, zdravilci, reševalci sveta, lobisti vseh poklicev in vrst, mediji in protestniki (v Indoneziji skrbno spravljeni varno stran). Ob uradnem delu poteka še cela vrsta stranskih dogodkov od katerih nekateri po vsebini in aktualnosti daleč presegajo formalna srečanja in so pravi laboratorij za preizkušanje in izmenjavo idej ter oblikovanje socialnih omrežij. S tega vidika je to ena od najboljših konferenc.
Konferenca je zelo dobro organizirana, varnostni pregledi in nadzor je vsepovsod, vendar je prijazen in nevsiljiv, sploh ni motnja, kot sem že omenil, resnih demonstrantov ne spustijo blizu. In domačini: če omeniš Tita, tudi kot Slovenec prideš dobro skozi!
