Uničevanje slovenskega filma
V zadnjem času se v tej državi vse bolj lomijo ključni postulati svobode, pravičnosti in demokratičnega uma. Ob tako grobem času sem pričakovala, da bo glas razuma in nasprotovanja prišel iz vrst tistih, ki so po logiki biti duha poslani zato, da se temu uprejo; da o tem spregovorijo in da nad tem naredijo oster rez.Toda večina intelektualcev, ki so nekoč, v preteklosti zmogli zasesti ulice, tiskati fenzine, peticije, graditi novo državo in nekateri tudi s posledicami žrtvovali svoje ime, so v zadnjih letih onemeli. Kot da bi čakali, da nekdo drug namesto njih opravi ta umazani posel. Nekdo npr., ki ni usodno vezan na popkovino, s katero so ustvarjalci pripeti na odločevalce. Ta popkovina ustvarja odvisnost od države in posledično tudi tišino. Pomeni pač vez z denarjem in za ustvarjalce tudi vez s preživetjem.
Zameriti se državi pomeni, izgubiti projekt, morebiti službo. Pomeni tudi živeti s strahom in s posledicami. Nekaj takih, ki so imeli kaj izgubiti, a vseeno niso ostali mirni in osramočeni v kotu, poznamo. Še danes nimajo službe, ali pa služijo tam, kjer sicer nikoli ne bi. Ko so ostali brez vsega, niso imeli mnogo zaveznikov. Nekaterim bo edini zaveznik sodišče, toda četudi jim bo (ali jim je) priznalo krivico, bo krivica prepozno oprana.
Ko se je zgodila demontaža Kinoteke, jo je malokdo prepoznal kot uničevanje projekta ljubezni. Ko je bila odslovljena direktorica Filmskega sklada, češ, da je izrazila nenaklonjeno stališče do prihajajočega zakona o filmu, se ji je odhod skorajda privoščil. Ko je iz javnega denarja in ministrove rezerve odhajalo na milijone tolarjev za sanacijo filma, ki mu je v daljni preteklosti botroval sedanji vladar in tiran filmske politike, so bili koruptivni drugi, ne on sam. Ko so Kino dvor zapustili vsi kreativni kadri, so v sprijaznjenem miru prišli drugi. Ko se je odložila – v nacionalnem programu zaukazana gradnja prostorov za film, ni bilo protestov.
Ko ministrstvo ni podprlo dograditve Muzeja filmskih igralcev v Divači, so v tišini splavale po vodi že odobrene subvencije evropskih skladov. Ko je minister zavrgel film z nespodobnim naslovom Fuker, se je zmrdovalo le po vogalih. Ko so bila razpolovljena sredstva za financiranje avdiovizualnih vsebin, se je dopustilo, da se denar raje odliva v politično plačevanje medijev.
Skratka, ko se je dogajalo postopno uničevanje slovenskega filma, so filmarji previdno molčali. Sklicevali so se na ministrovo mantro, da je prav film njegova prioriteta, ki jo je dokazoval z nekaj danega mu drobiža. Njihov glas, spreobrnjen ali pa tudi ne, je stopil na plano šele takrat, ko je o njihovi skupni usodi spregovorila uslužbenka vlade. Če je prej spregovorila politika, ko je – od interpelacije naprej – tako rekoč iz meseca v mesec vsak dan vpila, kje vendarle je program filmov – je bila razumljena kot revanšistka, ne pa skrbnica javnega denarja, skrbnica filmskih delavcev in skrbnica ustvarjalne kondicije.
Filmarji so previdno čakali misleč, da bo vsaj kdo med njimi izbran iz menija, ki je bil sestavljen v slow food maniri: na listi navidezno razkošne programske pojedine je bila takorekoč vsa slovenska filmska srenja. Da se taka računica ne izide, ni razmišljal nihče, pa čeprav bi moral. Še več; taka računica je prinesla še dodatno ponižanje več kot osemnajstim režiserjem in producentom, ki jim je bilo rečeno: če boste pridno zmanjševali budžete za filme, če boste znali izračunati koliko rabite, ne pa koliko pohlepno želite in če boste znali pridobiti partnerje brez naše garancije, potem boste morebiti snemali. Ne grdih erotičnih filmov, ne nekomunikativnih artizmov, ne saharskih puščob, raje kakšno tranzicijsko zgodbo ali pa Petkov sindrom.
Sedaj, ko je javna uslužbenka vlade dejala, da tako pač ne gre, potem, ko je manjšinska politika pregorela od javnih diskusij – in to na najbolj eminentnem forumu javne besede – v Državnem zboru, torej, po dolgih mesecih agonije, so se filmarji začeli spraševati, kaj je pomeni to, da danes – v drugi polovici leta – ne vedo kaj bodo delali do konca leta. Problem je namreč v tem, da bi jih moralo že včeraj zanimati to, kaj bi lahko naredili do danes.
Svoboda je res draga.