Zakaj ima Borut Pahor prav
Nedavno mi je prijatelj, zahodni diplomat, pojasnjeval opredeljevanje Balkana kot političnega pojma. Balkan, je povedal, se začenja tam, kjer se končuje politična kultura kompromisa. Tam, kjer politične elite ne poznajo dogovora in vzajemnega popuščanja. Tam, kjer se prepirajo o vsem. Te dni bomo odločali tudi o tem, ali sodimo v politične meje tako razumljenega Balkana.
Arbitražni sporazum med Slovenijo in Hrvaško, brez dodatnih enostranskih tolmačenj, je optimalna in – v danih okoliščinah – edina možna rešitev osemnajst let trajajočega slovensko-hrvaškega mejnega spora. Po nesojenem sporazumu Drnovšek-Račan najbrž ne bi mogli doseči boljšega dogovora. Dolga bilateralna pogajanja so bila neuspešna zaradi nestvarnih pričakovanj v obeh državah in stalne notranjepolitične uporabe mejnega spora. Poskus mediacije Williama Perryja leta 1999 je propadel, sporazum Drnovšek-Račan tudi. Blejski načelen dogovor Janša-Sanader (2007) bi državi vodil v Haaško Meddržavno sodišče, kjer bi se o meji odločalo na podlagi mednarodnega prava . Želja po načelu ex aequo et bono je bila le želja. V izhodiščih za pogajalce, ki jih je Janševa vlada takrat uradno potrdila, je bilo predvideno, da bo odločanje v Haagu trajalo okvirno tri leta. Zato zvenijo opozicijske kritike na časovnico zadnjega Rehnovega predloga ter zahteve po enoletnem trajanju arbitraže skrajno nepoštene. Slovenska blokada, oziroma pridržki k Hrvaškim pogajanjem z EU zaradi prejudicev, je postavila Slovenijo v neugoden položaj, saj so nanjo, po diplomatskih kanalih, letele kritike in zamere, češ, da s svojim ravnanjem postavlja na kocko stabilnost zahodnega Balkana in da se poslužuje članstva v EU za izsiljevanje kandidatke. Hkrati je prav to spodbudilo EU k aktivnejšemu posredovanju. Izgubili smo del ugleda, pridobili smo pa zanimivo priložnost. Le če jo bomo znali dobro izkoristiti, bo prevladala pozitivna sinergija, se bo vzpostavilo vzdušje medsebojnega zaupanja in bodo tudi zamere, ki so na Slovenijo letele zaradi blokade, hitro pozabljene. Letos, ob vstopanju Hrvaške v severnoatlantsko zvezo, je državni zbor, zaradi zahtev oziroma pričakovanj Nata in ZDA na eni strani, ter hkratnega izsiljevanja naših nacionalističnih politikov in opozicije na drugi, sprejel enostransko izjavo, ki je v pričakovanjih nerealna, saj od diplomacije implicitno zahteva, da se Slovenija ne pogaja o delih ozemlja, ki jih sploh ne nadzira. Ta plat našega vztrajanja je najbolj paradoksalna; nekateri se ne bi pravdali o ozemlju, ki ga dejansko upravlja Hrvaška (npr. o levem bregu Dragonje, o polovici Piranskega zaliva, o morju do stika z mednarodnimi vodami.), saj trdijo, da je to naše in pika. Naše je v naših željah in pričakovanjih, njihovo pa je v vsem ostalem. O čem bi torej arbitri sploh odločali?
Pod »mentorstvom« EU (in verjetno tudi ZDA) sta Slovenija in Hrvaška (ki je med tem skrivnostno zamenjala arogantnega premiera in se je rešila najbolj nepopustljivega pogajalca, dr. Davorina Rudolfa) uspela oblikovati t.i. sporazum “Rehn 2“, ki prepušča odločanje mednarodni arbitraži, torej, v osnovi, mednarodnemu pravu, vendar zagotavlja tudi nekatere za Slovenijo pomembne varovalke: odločanje o stiku z odprtim morjem in upoštevanje pravičnosti ter posebnih okoliščin. Da so varovalke zanesljive – saj usmerjajo arbitre k iskanju primernega kompromisa oz. rešitve, ki naj zagotovi stik z odprtim morjem in gre zato dlje od mednarodnega prava – so očitno zaznali tudi v Zagrebu. Zato so predlagali še dodatno enostransko izjavo o 3.b členu. Pri tem je treba povedati, da kakršnakoli enostranska izjava ne mora in ne sme v ničemer prejudicirati sporazuma, tudi 3. člena ne, zlasti če je ne prizna predsedstvo EU. Zato ima predsednik vlade Borut Pahor nadvse prav, ko kategorično zahteva, da švedsko predsedstvo zavrne kakršnokoli vlogo »priče« pri tej izjavi. Razumljivo je, da je slednja izključno notranjepolitično sredstvo hrvaške vlade, da si zagotovi večinsko podporo v saboru. Pri arbitraži pa nima in ne sme imeti mednarodnopravne vrednosti. Bila bi podobna enostranski izjavi slovenskega državnega zbora. O meji in stiku z odprtim morjem bodo, po podpisu in ratifikaciji sporazuma, odločali le mednarodni arbitri izključno na podlagi sporazuma in obeh memorandumov (z merodajno priloženo dokumentacijo iz obdobja pred 25.6.1991), ki ju bosta predložili obe državi. Nahajamo se morda na zgodovinskem razpotju, in zato je napetost razumljiva. Podobno je bilo ob Brionski deklaraciji leta 1991 in ob t.i. španskem kompromisu, oziroma 13. prilogi k pridružitvenemu sporazumu leta 1997. Oba dogovora sta bila deležna hudih napadov in obtožbe kapitulacije. A prva je Sloveniji ponudila mir in pravo pot k neodvisnosti. Druga je, brez nikakršne cene, in brez spremembe veljavnih mednarodnih sporazumov, ki smo jih nasledili z Italijo, odprla Sloveniji vrata EU. Demagogi in nacionalisti v obeh državah (Vključno s hrvaško Škofovsko konferenco! Mar Vatikan takšno držo odobrava?) se bojijo, da bodo z rešitvijo dolgega mejnega spora izgubili zelo uporabno “igračo“ za zamegljevanje dejanskih problemov družbe in gospodarstva. Tako se pojavljajo pobude in zamisli, ki so daleč od stvarnosti in treznosti. Če pustimo ob strani bojevito retoriko profesionalnega nacionalista Zmaga Jelinčiča in nerealne zahteve Slovenske ljudske stranke, ki bi zarisala, kar tako, nove kopenske meje in s tem izzvala nevarno nestabilnost, smo bili v teh časih priče tudi nerazumljivemu predlogu dr. Franceta Bučarja o referendumu o mejah v Istri, na katerem naj bi sodelovali vsi, ki so leta 1947 živeli v Istri (torej tudi vsi istrski optanti!), pozivom dr. Marka Pavlihe, ki slovi predvsem po nasprotovanju turizmu naših državljanov na Hrvaškem, poenostavitvam predsednika ZBNOB Janeza Stanovnika, nerealnim željam zakoncev Hribar in presenetljivemu nepoznavanju specifičnih razmer sicer kompetentnega pravnika Cerarja. K sreči se oglašajo tudi osebnosti in strokovnjaki, ki razmišljajo resno in odgovorno, in ki odločno podpirajo sporazum o arbitraži: med njimi so tudi predsednik države dr. Danilo Türk, bivši predsednik Milan Kučan, dr. Janez Šmidovnik, mag. Matevž Krivic, dr. Milan Brglez, dr. Mirjam Škrk, dr. Tom Turk in nekateri dobri poznavalci iz novinarskih vrst.
O neprimernosti blokade ali referenduma pa je večkrat zelo kvalificirano govoril tudi dr. Rajko Pirnat. Če bo poskus propadel, bomo izpostavljeni novim napetostim in nadaljnjemu slabšanju odnosov med sosedama. Srhljivi vojni scenarji, ki jih v svojem politično-trilerskemu romanu opisuje bivši zunanji minister, dr. Dimitrij Rupel, bi bili za korak bližji relanosti. Mar je to intimna želja slavnega romanopisca? Če bi sporazum propadel zaradi nas, bi Slovenija v EU ostala politično osamljena in “nerazumljena“. Posledice bi bile neugodne. Če bi ga preprečila Hrvaška, bi sosedo doletela še hujša usoda, saj Hrvaška še članica EU ni. Slabo bi bilo za obe državi, za zahodni Balkan in za Evropo.
Ob neuspehu bi uživali le novodobni pisci političnih trilerjev, profesionalni sejalci sovraštva in politika, ki ji ni mar za mir, razvoj države in blaginjo ljudi.
Franco Juri