Zares enostavno
Bilo je v prejšnjem mandatu in v času, ko je bil v obtoku zakon o vojnih grobiščih. Bila je široka razprava o spravi, o mirnem pokopu mrtvih, o napisih na grobovih padlih in o kulturnem boju. Takratni opozicijski poslanec, sedaj predsednik Državnega zbora, je v parlamentu bral domobransko zaprisego, Spomenka pa je iskala poti, ki ne bi ranile ne enih, ne drugih. V mojem prejšnjem – in zna biti tudi boljšem življenju, sem o zločinu in kazni ter o vojni in miru, posnela na desetine dokumentarcev. Bila sem na Francovem grobu v Španiji, kjer so mu taboriščniki izvotlili pol hriba. Bila sem Na Golem otoku, kamor sem pripeljala zapornike, ki so se tja prvič vrnili.Bila sem na Rabu, kjer se grobov skorajda ne da prešteti.
Bila sem na Ljubelju, ki so ga izkopali zaporniki iz cele Evrope. Bila sem v Posočju, kjer so se Tigrovcem rosile oči. Bila sem pri Titu, kjer je vladala monumentalna tišina. In bila sem na Grgurju, o katerem se ni nikoli govorilo, ker so tam zapirali ženske.
A pred členi zakona o vojnih grobiščih, sem bila kljub temu nema. Kaj je prav in kaj morebiti narobe v pragmatičnih besedah, ki lahko z enim pridevnikom ranijo spomin, ali ga celo spreobrnejo?
Grozno so me motile in prav nič krepile razprave v sobanah državnega zbora. Intimno sem se strinjala z napisom na obeležjih, ki bi se zgolj poklonil smrti. Knjige so za to, da ne pozabljamo, obeležja pa zato, da nas zdrzne končnost. Tudi tista, v katero nas pahnejo zmote zgodovine.
Zapustila sem parlamentarne sobane in šla raje v Delfi (bi rekel Pier Paolo), na univerzo. Zakaj ne bi mojih dilem zaprli tisti, ki se z njimi kompetentno ukvarjajo, sem si rekla. Na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete so me profesorji poslušali in več ali manj zakonu pritrdili. Bilo jih je kar nekaj in za dialog sem jim bila hvaležna.
Vse do odhoda, ko me je eden izmed njih – sedaj minister za kulturo, nekoč študentski kolega – vprašal, kakšno dnevnico sem si s tem obiskom prislužila. Je šlo za cinizem ali za slab humor, še danes ne vem. Vem le, da me je ranila razpoka, ki je nastala s tako izrečenimi in tudi zlonamernimi besedami.
Zakaj izlivam ta spomin in zakaj prav o tem, mogoče celo minornem dogodku?
Zato, ker me take razpoke v dialogu spremljajo vse od kar sem v politiki. Ali gre za zadržanost pred politiko, ali za prepoznavanje zarot za vsakim korakom.
Odsotnost dialoga je pokop vsakega kvalitetnega odločanja, nenazadnje tudi bivanja. Biti poslan(ka) pomeni združevati razum drugih s svojim.
Vsak stranski produkt – pa najsi bo to prestiž, dnevnica ali ritual – je zmanjšana, ne pa dodana vrednost.
V dialogu vidim smiselne vrednot (nove) politike kot umetnosti upravljanja z javnimi in hkrati skupnimi zadevami. To je Zares enostavno!Če politika ne zmore konfrontacije misli, pristane v krču, ustvarja tabore in poglablja bregove.
P. s. Zakona o vojnih grobiščih še vedno ni. Dobra obeležja, ki so bila v ta namen izdelana, so v smeteh.