Ali resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko ZARES ustreza zahtevam sodobne jezikovne politike?
Na današnji novinarski konferenci sta poslanka ZARES ga. Majda Širca in jezikoslovec prof. dr. Marko Stabej spregovorila o tem kaj resoluciji o nacionalnem programu za jezikovno politiko manjka, da bi bila dobra in kaj ima preveč, zaradi česar je slaba.
Po mnenju prof. dr. Marka Stabeja je nacionalni program za jezikovno politiko zelo razdrobljen in raznolik ter izkazuje precejšnje nerazumevanje celovite slovenske situacije. Potreben je bolj “zgoščen in natančno usmerjen dokument, da bi lahko vsak akter zaslutil, kakšna je volja države Slovenije glede podobe jezikov in komunikacije”.
Program ne izboljšuje jezikovne opremljenosti in jezikovnega znanja govorcev slovenščine in državljanov Slovenije in je neobčutljiv za tiste osebe in skupine, ki bi potrebovale dodatno pozitivno diskriminacijo na področju jezikovnega znanja, razumevanja in izobraževanja. Glavna težava je po Stabejevi presoji v tem, da celotna resolucija sloni na zakonu o slovenščini v javni rabi, ki pa je, “zakon samo o slovenščini”. “Ta je sicer resda temelj identitete in državni jezik, vendar pa praksa tudi v drugih demokratičnih okoljih kaže, da je potrebno posebej zaščititi tiste, ki zaščito potrebujejo, tega se ta program premalo zaveda,” poudarja Stabej.
Stabej je opozoril tudi na to, da je program zelo zaščitniški glede slovenskega jezika in da je v “njem mogoče brati strah, da gre s slovenščino vse slabše, čeprav vsi podatki kažejo ravno obratno”. Kljub načelni podpori učenju tujih jezikov se ti v programu v marsikaterem določilu “zdijo kot sovražniki slovenske jezikovne politike”.
Majda Širca je nadaljevanju opozorila na to, da je resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko prepolna nerazumnosti, nedoslednosti in bizarnosti. Med tem ko naj bi bil slovenski jezik bistveni element naše kulturne identitete se zmanjšuje število ur slovenščine na poklicnih šolah in domnevno tudi na osnovnih šolah. Resolucija ne uporablja obeh oblik spolov, po drugi strani pa vsebuje ukrep, s katerim naj bi vzpodbujali raziskave o “seksistični ekstenzivnosti pri navajanju spolskih različic”.
V javnosti že dobro znan ukrep poskusnega uvajanja sinhronizacije filmskih uspešnic za odrasle je le eden v nizu bizarnosti. Resolucija predvideva tudi raziskave in ekspertize o
stališčih ljudi do neslovenskih imen lokalov in javnih napisov ter do dvojezičnosti na območju avtohtonih manjšin v Slo in zamejstvu kar je že zakonsko urejeno.
V resoluciji ga. Majda Širca pogreša predvsem določilo, ki bi predvidevalo ustanovitev parlamentarne delovne skupine za jezik.
Pozitivne plati resolucije po mnenju ga. Širca premore so večja dostopnost slovenskih knjig z ugodno davčno zakonodajo ter brezplačni dostop do slovarjev na svetovnem spletu. kakor tudi odločno odzivanje na neizvajanje jezikovnih pravic pripadnikov slovenske manjšine v zamejstvu, s čimer so se pripravljavci resolucije ustrezno lotili skrbi za skupno slovenski prostor in pravic Slovencev v zamejstvu.
Za resolucijo o nacionalnem programu za jezikovno politiko, ki je v postopku sprejemanja v državnem zboru in bo sprejeta z vsemi slabostmi in pomanjkljivostmi težko rečemo, da Zares ustreza zahtevam sodobne jezikovne politike.