Bogdan Biščak: O volilni kampanji ali Denar in politična moč
Delo, Sobotna priloga, 9.11.2013
Bogdan Biščak, iz Zaresa, o tem, kako bi morala biti zakonsko urejena volilna kampanja.
Ali bomo v Sloveniji omejili moč denarja v volilnih kampanjah, s tem pa tudi vpliv denarja na politične odločitve, je odvisno od tega, ali se bo javni pritisk ustvarjal zgolj okoli medijsko spremljanih afer ali pa se bo končno usmeril k temeljnim postulatom sistema.
Denar dela denar, pravi stari pregovor. Pregovor, ki hladno ugotavlja dejstvo, da je v tem svetu usoda bogatih ta, da postajajo še bolj bogati.
Obstaja seveda tudi nasprotna stran te modrosti, ki pa nikoli ni dobila svojega odseva v pregovorni različici. Glasila bi se nekako takole: revni ostajajo revni. No, priznati je treba, da se tole za svet, ki je zgrajen na upanju (v zadnjem času vse bolj iluziji) v materialni preskok navzgor, ne sliši dovolj dobro.
Realnost, hvalabogu, v tem delu sveta, ki mu pripadamo in mu pravimo zahodna civilizacija, ni povsem usklajena s tem pregovorom. Ta svet je, pod težo družbenih (nekateri bi rekli razrednih) bojev in dveh svetovnih vojn vendarle pripoznal, da se z odločilno močjo denarja ni mogoče soočiti brez resnih posledic. In je zato prek državne regulacije posegel v ustaljena razmerja moči ter nekatera področja našega življenja izvzel iz logike »več denarja, več dobrin«. V (sam bi rekel spodobnih) državah tako ni sprejemljivo, da nam več denarja zagotavlja več zdravja, šolanja ali celo pravice na sodišču. Da bi to zagotovile, so države morale preiti od deklaratornega ustavnega zagotavljanja enake pravice vseh (do zdravja, šolanja, pravice) k aktivnemu zagotavljanju razmer za udejanjanje teh pravic prek javnega zdravstva in šolstva, brezplačne pravne pomoči … Saj vsi vemo, da več denarja še zmeraj zagotavlja več možnosti za dobro šolanje ali zdravstveno oskrbo, vendar morajo še tako kritični priznati, da je moč denarja na teh področjih močno omejena.
Ali pa to – namreč omejenost moči denarja – velja tudi v procesu političnega odločanja, za katero lahko rečemo, da (poleg gospodarskega, za katero smo se že sprijaznili, da je moč denarja odločilna) najpomembneje vpliva na razmerja moči v družbi in s tem tudi na zabetoniranost razmerja bogati-revni? Tudi za politiko nedvomno, tako kot za zdravstvo, šolstvo in sodstvo, velja splošno soglasje, da mora biti moč denarja omejena do skrajnosti. Da je torej povsem nedopustno, da bi politična moč slonela na denarju. Kljub temu splošnemu soglasju pa ostaja denar izjemno pomemben dejavnik političnega vpliva. Zakaj?
Prvi razlog je ideološki in ga je mogoče izničevati le dolgoročno. Gre za rastoči ekonomizem, za vero v odrešujočo moč gospodarske rasti in vlogo gospodarstvenikov in ekonomistov v tem procesu. Na njih je padla vloga sodobnih vračev, tistih, ki poznajo vzroke današnjih družbenih bolezni in jih znajo ozdraviti (z ekonomskimi ukrepi, seveda). Večji ko je kovček denarja, na katerem sedijo (kar načeloma pomeni: večja ko je tovarna, ki ji načelujejo), več znanja se zdi, da imajo, in rajši jih politiki poslušajo. Politik, ki ne spoštuje te resnice, je praviloma izločen, ker škoduje gospodarskemu razvoju.
Denar v volilni kampanji
Drugi razlog je zakonska ureditev volilnih kampanj in o tem želim povedati nekaj več.
Volilne kampanje so danes urejene v glavnem tako, da vladam in parlamentom onemogočajo nenadzorovano širitev politike omejevanja moči denarja znotraj in zunaj zgoraj omenjenih področij (zdravstvo, šolstvo, sodstvo). Na kratko povedano to pomeni, da je z zakonodajo poskrbljeno za ohranjanje koruptivne prakse, s katero si veliki donatorji političnih strank zagotovijo privilegiran dostop do poznejših poslancev in ministrov. Kako? S tem, da je donatorjem omogočeno poskrbeti, da lahko velike (in bogate) politične stranke investirajo v kampanjo bistveno več denarja kot male (in manj bogate), s čimer preprečijo, da bi v parlament prišlo preveč strank in jim otežilo nadzor nad dogajanjem. Potem pa še s tem, da se z visokimi vložki v oglaševanje omogoča »prodajo« veliko preprostih gesel in nasmejanih obrazov pa malo konceptov in programov. To povzroči, da se volivci odločajo bolj na podlagi vtisa moči, ki ga obsežna oglaševanja pustijo v javnosti, kot pa na podlagi političnih konceptov. Odločitve volivcev postanejo s tem manj nepredvidljive, možnost, da pridejo v parlament stranke z bolj radikalnimi programi družbenih sprememb, se zmanjša, prav tako pa tudi verjetnost, da bi volivci glasovali za stranke in kandidate, ki niso podprti z velikimi donacijami.
Transparentnost le figov list?
Tako urejeno volilno kampanjo je seveda treba spremeniti. Na to opozarjajo tudi nadzorni organi (računsko sodišče, komisija za preprečevanje korupcije, Greco), ki pa kot ključno vprašanje postavljajo transparentnost financiranja volilnih kampanj, to je javno dostopnost podatkov o donatorjih političnih strank. Predpostavka, ki stoji za tako postavljeno prioriteto, je, da je najpomembneje, da javnost izve, kdo koga financira, ker je to najboljša zaščita pred korupcijo. Žal je implicitna predpostavka takšne teze tudi sprijaznjenje s tem, da bodo državni funkcionarji še naprej zapleteni v igro daj-dam s pomembnimi financerji njihovih kampanj in da bodo bogate stranke še naprej favorizirane v primerjavi z revnimi. Izkušnje iz držav, ki so v tem pogledu transparentne, kjer je torej vsaka donacija javna (pri nas se javno objavijo le donacije nad približno 4500 evrov), namreč kažejo, da volivci sicer vedo, katero podjetje stoji za katerim poslancem, spremeni pa se ne zato prav nič. Denar še zmeraj odloča. Medijski naslovi, da je na primer Boeing dobil svojega predsednika kongresnega odbora za obrambo, niso v ZDA nič posebnega. Transparentna in legalna korupcija pač! Ki je volivci nikoli ne kaznujejo, ker v tako urejenem sistemu pač nimajo izbire.
Transparentnost financiranja je nujna, a vztrajanje pri transparentnosti lahko rabi tudi kot figov list, ki naj legitimira prakso doniranja političnim strankam kot nečesa, kar je samo po sebi ok, le zlorabe je treba dosledno odkrivati in preganjati. Ta figov list je treba odstraniti in se soočiti z dejstvom, da je danes vloga denarja pri pridobivanju politične moči brez vsakega dvoma tako velika, da je to za vsako družbo, ki želi biti demokratična, povsem nesprejemljivo in da tega dejstva transparentnost še nikjer ni odpravila. Povezave med denarjem in politično močjo sicer ni mogoče odpraviti le z ustrezneje urejeno volilno kampanjo – to je možno le na dolgi rok, s pravičnejšo porazdelitvijo družbenega bogastva pa je to možno bistveno omiliti. Poglejmo zato, kaj je v volilni kampanji veliko bolj potrebno spremembe kot pomanjkljiva transparentnost oziroma kaj je treba spremeniti, da transparentnost ne bo le figov list, ampak podpora ureditvi, ki zmanjšuje povezavo med denarjem in političnim vplivom.
Izključitev pravnih oseb iz financiranja
V stranki Zares smo že leta 2010 na spletni strani (www.zares.si/o-volilni-kampanji/) objavili osnovne smernice za reformiranje volilne kampanje. (Te so kasneje postale osnovno vodilo za nov zakon o volilni kampanji, ki ga je pripravilo ministrstvo za javno upravo v času ministrovanja Irme Pavlinič – Krebs, a zaradi razpada koalicije nikoli ni šel v vladno proceduro.) V teh smernicah smo kot prvi in najpomembnejši imperativ vsakega noveliranja volilnih kampanj izpostavili prerezanje popkovine, ki politične stranke veže na velike donatorje (veliki donatorji so predvsem pravne osebe, fizične praviloma donirajo največ do nekaj sto evrov). Kako pomembno je to vprašanje, lepo prikaže dogajanje v ZDA, kjer je Obamov poskus, da omeji količino sredstev, ki jih smejo posamezna podjetja donirati političnim strankam, klavrno propadel, ko je korporativna Amerika dosegla, da je novelo razveljavilo vrhovno sodišče. In to s prav smešnim argumentom, da takšna omejitev omejuje njihovo pravico (to je pravico korporacij!) do svobode govora. Zgovoren dokaz, kako pomembna postavka so korporacijam donacije političnim strankam za ohranjanje njihovih privilegijev v političnem procesu odločanja.
V volilni kampanji je edini način za učinkovito pretrganje popkovine, ki povezuje politiko in denar, prepoved pravnim osebam, da donirajo političnim strankam in drugim udeležencem volilne tekme. Zgolj omejevanje ne zadošča, ker omogoča (prek dogovora s podjetjem, ki obvladuje več hčerinskih družb ali poslovnih partnerjev) drobljenje dogovorjene donacije in s tem nekaznovano izogibanje kakršnikoli omejitvi.
Drugi pogoj je seveda ostro sankcioniranje kršitve takšne prepovedi prek plačevanja fiktivnih računov, kar je danes v volilnih kampanjah vsesplošna praksa. (Mimogrede: ob že omenjeni noveli Irme Pavlinič – Krebs smo pripravili tudi spremembo, s katero bi bilo takšno prikrito financiranje opredeljeno kot kaznivo dejanje, ki se kaznuje z zaporom za donatorja in prejemnika donacije).
Minister za notranje zadeve Gregor Virant je v pred kratkim predstavljeni noveli zakona takšno usmeritev sprejel in ponudil poslancem v odločanje prepoved pravnim osebam, da bi donirale (ne pa tudi ostrih sankcij za kršitelje) – in prav zanimivo bo opazovati, kako bo reagirala »korporativna Slovenija« in kje bo »udarila«. Bo to prek katere od političnih strank, kakega medija ali kar prek zakonodajne službe državnega zbora, kjer so z negativnim mnenjem do zakona, ki preprečuje kandidiranje na volitvah vsem, ki imajo za vratom pravnomočno obtožnico, že pokazali, da znajo pravilno razumeti ustavni red in zaščititi establišment? In seveda bomo nestrpno opazovali, ali se bo politika tudi tokrat, kot pri »Mr. Muscolu«, brez boja umaknila ali pa bo vztrajala pri predlogu.
Bogate in revne politične stranke
Drugi imperativ noveliranja volilnih kampanj je izenačevanje bogatih in revnih političnih strank (na bogate in revne jih ločujem glede na njihove vložke v volilnih kampanjah) ter nestrankarskih kandidatov. Najbrž ni treba delati javnomnenjske raziskave, da bi ugotovili, da je za volivce nesprejemljivo, da o uspehu na volitvah odloča količina vloženega denarja, ne pa kvaliteta programov in kandidatov. A pri tem ne gre le za vprašanje elementarne pravičnosti, ampak tudi za negativne učinke v razporeditvi politične moči, o čemer sem govoril že zgoraj.
Na zadnjih dveh državnozborskih volitvah so najbogatejše politične stranke porabile petkrat več sredstev kot najrevnejše izmed tistih, ki so se uvrstile v parlament. Če pogledamo razmerje še do tistih, ki se niso uvrstili v parlament (in bi morda se, če bi imeli na razpolago več denarja), je ta razlika še neprimerno višja.
Pomemben element nižanja razlik med bogatimi in revnimi strankami ter nestrankarskimi kandidati je višina sredstev, ki jo kandidati na volitvah smejo porabiti. Višji ko je ta znesek, večje so razlike med njimi. Razlog je preprost: nekaterim uspe zbrati dovoljeni obseg sredstev, ker tisti, ki jih financirajo, stavijo nanje, drugim to ne uspe. Poleg tega, da ni nobenega razloga, zakaj bi boljši zbiratelji denarja imeli večji uspeh na volitvah (uspeh si zaslužijo boljši upravljavci javnih zadev, ne pa boljši zbiralci denarja), večja količina v kampanji porabljenega denarja povečuje število družbeno pomembnih skupin, ki so zainteresirane, da so kampanje videti tako, kot so videti danes: veliko hrupa (tj. veliko lepih plakatov in nasmehov) za prazen nič (tj. nič programov in vsebinskih alternativ). Govorim seveda o PR-agencijah in medijih, ki od oglaševanja pobirajo dobiček. Ker imajo enostaven dostop do politike, lahko svoj interes, da kampanje ostanejo nespremenjene, zlahka »unovčijo«. »Strokovne« ugotovitve, da spodobne kampanje ni mogoče narediti za manj kot en ali dva ali tri milijone evrov, ki smo jih lahko zasledili v medijih, prihajajo seveda prav iz teh vrst.
Priporočila, ki jih Sloveniji v tem pogledu daje Greco (ta svetuje, da dovoljeni znesek porabe celo povečamo, ker bomo tako zmanjšali interes političnih strank po skrivanju stroškov), so popolnoma napačna in povsem na liniji korporativnih interesov. Dovoljena poraba na državnozborskih volitvah v Sloveniji znaša približno 700.000 evrov na politično stranko, v parlament pa se redno uvrščajo tudi stranke, ki porabijo tri- in celo petkrat manj. To je povsem jasen dokaz, da je možno dovoljeno porabo bistveno znižati brez škode za »dostojnost« kampanj, s tem pa tudi zmanjšati razliko v porabi bogatih in revnih političnih akterjev. Najbrž mi ni treba omeniti, da je to še posebej pomembno za nove politične stranke ali neodvisne liste, ki bi želele nastopiti na volitvah. Na tej točki se pomembno zapira ali pa odpira politični prostor. Žal je minister Virant pri tem vprašanju sledil priporočilom Greca in ne že omenjenemu predlogu zakona Irme Pavlinič – Krebs, v katerem smo dovoljeno porabo zastavili polovico nižje, kot je zdaj.
Svobodna uredniška politika in poštena politična tekma
Med resnimi opazovalci volilnih tekem ni dvoma, da postajajo soočenja kandidatov najpomembnejše orodje volilnih kampanj. Še posebej to velja za tv-soočenja v nacionalnih medijih. Uredniške odločitve o načinu spremljanja volilnih kampanj zato postajajo ključen element v formiranju volilnega rezultata. Najlepše to lahko spremljamo na komercialnih televizijah (za nacionalko zakon vendarle postavlja določena pravila), kjer uredništva z izborom vabljenih na soočenja vnaprej sporočajo volivcem, kdo je vreden njihovega glasu, in tako tudi oni pomagajo »sistemu«, da prepreči nepredvidljive volilne rezultate.
Zavedam se, da bi poskus omejevanja uredniške svobode zasebnih medijev sprožil val negodovanja in ostrih kritik, vendar se bo očitno treba odločiti, ali je uredniška svoboda za demokracijo pomembnejša od zagotavljanja razmer za pošteno volilno tekmo. Praksa namreč povsem nedvoumno dokazuje, da mediji z izborom kandidatov za soočenja nekatere od njih izrazito preferirajo (povsem nepomembno je, da se pri tem sklicujejo na javnomnenjske rezultate) in da so zato medijski neizbranci v izrazito podrejenem položaju pri nagovarjanju volivcev.
Zakonodaja bi zato morala postaviti pravila, ki bi zagotavljala enakopravnejšo obravnavo vseh udeležencev volilne tekme v medijih. Kdor se teh pravil ni pripravljen držati, ker ne omogočajo dovolj spektakla in gledalcev in oglasov, ima še zmeraj možnost svobodne uredniške odločitve, da ne bo spremljal volilne kampanje. Novela, ki jo je pripravil minister Virant, se, žal, temu problemu v celoti izogiba in ne prinaša nič novega.
Brez javnega pritiska ne bo resnih sprememb
Ureditev volilne kampanje, kakršno tu zagovarjam, ki bi bistveno omejila vpliv denarja na politiko, ima svojo senčno plat. Ni je mogoče konsistentno izpeljati, ne da bi država tudi s finančnimi posegi zagotavljala enake možnosti kandidatom. Ni dovolj torej, da postavi le pravila, morala bo odpreti tudi denarnico. Če tega ne stori, bo namreč s prepovedjo donacij pravnim osebam povsem izključila nove politične akterje in zabetonirala obstoječe.
V Sloveniji je namreč nerealno pričakovati, da bodo volivci s svojimi prispevki omogočili preživetje kaki novi politični stranki, in če jim država ne bo pomagala finančno izpeljati volilne kampanje, ne bo s tako zaželenimi »novimi obrazi« nikoli nič. Virantova novela zakona je na tej točki povsem prazna – v nasprotju s predlogom zakona Irme Pavlinič – Krebs, ki državi nalaga financiranje brošure, v kateri se predstavi vse kandidate in njihove programe in jo pošlje vsem gospodinjstvom v državi, prinaša pa še nekatere druge novosti. Domnevam, da zato, ker se je minister ustrašil slovenske politično-medijske scene, ki jo preveva svojevrstni politični ludizem.
O čem govorim? O kratkovidnosti, s katero se mediji in »ljudstvo« nasploh ukvarjajo z vsakim financiranjem političnih strank. Zgražanje nad dotacijami države političnim strankam, iskanje političnih in osebnih povezav med poslanskimi skupinami in njihovimi zunanjimi svetovalci (kot da bi morali sklepati pogodbe s političnimi nasprotniki, ne pa somišljeniki!) kaže na tolikšno averzijo do financiranja političnih strank, da se zdi vsaka racionalna razprava o njihovem financiranju iz javnih sredstev skoraj nemogoča. Del te iracionalnosti so celo vstajniške skupine, ki – namesto da bi se intenzivno vključile v razpravo o Virantovi noveli zakona in preprečile, da se jim že vnaprej onemogoči resen nastop na volitvah – danes, ko to pišem, organizirajo proteste zaradi stokrat prežvečenega imenovanja novega šefa Luke Koper.
Ali bomo torej v Sloveniji omejili moč denarja v volilnih kampanjah, s tem pa tudi vpliv denarja na politične odločitve, je odvisno od tega, ali se bo javni pritisk ustvarjal zgolj okoli medijsko spremljanih afer ali pa se bo končno usmeril k temeljnim postulatom sistema. Vstajniško gibanje je eno tovrstno napako že storilo, ko je pozornost javnosti, ki so jo sindikati usmerili na socialno krivičnost varčevalnih ukrepov prejšnje vlade, preusmerilo na korupcijo in s tem preprečilo, da se Slovenija dokončno opredeli zoper neoliberalne politike v EU in Sloveniji. Tokrat ima priložnost, da to vsaj delno popravi.