Brezkompromisno smo se soočili z lobiji
Intervju za Večer: Gregor Golobič
avtor: Aleš Kocjan
Že res, da ankete niso volitve, a obstaja realna možnost, da Zares na bo prestopil parlamentarnega praga. Kje ste najbolj grešili?
„Vprašanje, ali je problem v »grešenju«. Zdi se mi, da smo bili glede grehov, nenačelnosti, sklepanja gnilih kompromisov kvečjemu manj problematični kot drugi. Prej se nam očita, da smo bili preveč načelni, da nas tepe usoda prezgodnjega »petelina«. Bili smo edina nova stranka na volitvah leta 2008, ko se je zaradi tveganja in vzdušja strahu malo ljudi na novo upali iti v politiko. In orali smo ledino. Brezkompromisno smo se soočili z vsemi lobiji, od razvpitih tajkunov do TEŠ in AUKN. Reakcije so bile strahovite. Kdor meni, da se je mogoče boriti proti tem lobijem in istočasno odnesti celo kožo, očitno ne ve, kaj govori, saj bi to pomenilo, da je borba proti tem omrežjem nepotrebna, če so tako šibka in neproblematična. Mi smo se zavedali tega, a vseeno nepopustljivo in nepreračunljivo vztrajali. Prepričani smo, da obstaja pomemben delež volivcev, ki znajo ceniti borbenost in ločijo med resno vsebino in igro všečnosti.“
Generator koalicijskih trenj ste bili v največji meri vi, stranka Zares. Zahtevali ste rekonstrukcijo vlade s predsednikom na čelu, napadali ste projekt TEŠ 6, zrušili ste Draška Veselinoviča z vrha NLB, zaradi vas in domnevno zaradi prijav Ultre na državne razpise je vlado zapustil vaš minister Matej Lahovnik.
„Danes je vsakomur jasno, da so bile navedbe takratnega ministra Lahovnika prazne, neutemeljene in očitno zlonamerne, kar je razkrinkal takratni predsednik protikorupcijske komisije Drago Kos. Komisija je pozorno preverila vsako Lahovnikovo lahkotno trditev in jo spoznala kot lažno. Ne strinjam se, da je bila stranka Zares generator trenja v koaliciji. Nasprotno: trenja so povzročali tisti, ki so odstopali od tega, kar smo se dogovorili v koalicijskem sporazumu in kar smo obljubili volivkam in volivcev – da bomo ravnali drugače kot prejšnja vlada. Tudi nismo zrušili Draška Veselinoviča, odstopil je sam. Je pa res, da se je izkazal za nekompetentnega, saj mu je Banka Slovenije medtem zavrnila licenco za vodenje banke. Naša edina zahteva je bila, da banka, ki je bila že drugič sanirana z davkoplačevalskim denarjem, na ta račun ne rešuje privatizacije Boška Šrota. Očitno se je med temi mlinskimi kamni svojih botrov Veselinovič raje odločil za odstop. Spotoma so se mediji, ki so bili takrat še v Šrotovi lasti, znašali nad Zares in menoj, podobno je z očitno zlorabo bančnih dokumentov reagiral Veselinovič. Danes daje izjave nekdanji direktor Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ) Uroš Rotnik, da šesti blok ni »koristen le za energetiko, temveč tudi za politiko, saj naj bi zaradi TEŠ 6 padla vlada, stranki Zares pa naj bi grozil izpad iz parlamenta«. Takšne izjave prostodušno razkrivajo to netransparento, koruptivno in brezobzirno moč lobijev, ki so državljanom »ugrabili državo«. Takšna izjava razkriva, kako veliko je bilo investiranega v večji del politike in mnoge medije za diskreditacijo stranke Zares. Navsezadnje se je, tako kot v primeru Patrie, začela s koruptivnim ravnanjem Alstoma ukvarjati policija v drugih evropskih državah, npr. Švici, kar bo moralo zganiti tudi naše organe pregona. Zares na teh frontah vztraja in počasi stvari pristajajo na svojem mestu. Da bi presekali blokado in ohranili koalicijo, smo predlagali umik predsednikov iz vlade in njeno rekonstrukcijo. Kasneje se nam je pridružila v tej zahtevi tudi LDS, a samo mi smo šli načelno in brez lastne računice do konca, v prid države, kar je rezultiralo v predčasnih volitvah. Volilci to večinsko pozdravljajo.“
Stvari se postavljajo na svoje mesto? Borite se vendar proti enemu največjih lobijev v državi in ljudem v Šaleški dolini, ki računajo na službe za preživetje v okviru elektrarne in družb povezanih z njo.
„Nismo oportunistična stranka. Nikoli nismo vlekli potez, s katerimi bi iskali popularnost. Če vlada demokratične evropske države, kar naj bi bila Slovenija, do prihoda Darje Radić na mesto ministrice ni mogla priti do osnovnih verodostojnih podatkov o TEŠ 6, nam to nekaj grozljivega pove – ne le o tem zavoženem projektu, ampak tudi o tem, da vlada v resnici ne vlada, da javni interes nima zagovornika. Javnost je seveda razdeljena, a se na podlagi vztrajanja tako nas kot tudi nevladnih organizacij vse bolj odpirajo prava vprašanja, ki zahtevajo odkrite odgovore. Tudi ljudje v Šaleški dolini so postali zelo vznemirjeni, ko so izvedeli, kako so se koristi iz TEŠ 6 že doslej stekale v žepe izbranih lokalnih podjetij in posameznikov. Zahtevamo vpogled v to, kako so bili vodeni postopki, kje se je pretakal denar, zakaj je vrednost tako noro narasla. Borimo se za dostop javnosti do revizij, ki smo jih zahtevali, in jih še zmeraj skrivajo pod oznako poslovne tajnosti. Res pa imamo pri tem opravka s strahovito mašinerijo prikrivanja in zavajanja. TEŠ 6 se dogaja po logiki izvršenih dejstev ob sprotnem spreminjanju parametrov in zavajanju vlad, nadzornikov, javnosti … Vmes pa povzročati čim več stroškov, da bo lažje prepričati javnost, češ: ni več poti nazaj. Toda to ne vzdrži. Avstrijci so npr. zgradili nuklearko in je niso nikoli zagnali. Ali si v Sloveniji lahko privoščimo, da vržemo poldrugo milijardo v projekt, ki bo proizvajal več zgube kot elektrike in bo s tem ogrozil tudi denimo Dravske elektrarne, ki bodo služile le še servisiranju dolgov za TEŠ 6? Zakaj potrebujejo državno, davkoplačevalsko poroštvo, če se investitorji res kar tepejo, da bi pristopili k projektu? Tudi številke, s katerimi zavajajo, koliko naj bi stala zaustavitev tako zamišljene gradnje, so preprosto neresnične in – kot je bilo izračunano – absolutno pretirane.“
Zapisali ste, da nasprotujete splošni floskuli, da morajo vsi zategniti pas – nekateri ga več ne morejo. Kaj menite s tem?
„Dve navidez »zdravorazumski« floskuli se pojavljata v tej kampanji. Prva, da naj bi, tako kot gospodinja, tudi država porabila zgolj toliko, kolikor neposredno ima. To ne drži. Razvoj se je vedno v zgodovini dogajal »na kredit«. Praktično nobeno podjetje ne financira razvoja le iz tega, kar tisti hip ima. Seveda pa mora investirati v projekte ali produkte, ki bodo vračali dolg in omogočali novo rast. Problem Slovenije ni zadolževanje kot tako, temveč dejstvo, da se je zadolževala za golo potrošnjo, ne pa za produktivne naložbe. Janševa vlada je znižala davke podjetjem, vendar v mnogih primerih ta prihranek ni šel za razvoj, temveč v zasebne žepe za potrebe lastninjenja in finančnih špekulacij.
Druga takšna poenostavljena izjava politikov te dni pa je, da moramo v krizi vsi zategniti pas. S tem se v stranki Zares – socialno liberalni ne strinjamo. Naš sklep je, da ne bomo podprli nobenega ukrepa, ki bi breme krize kakorkoli dodatno nalagal na najšibkejše in še poslabšal njihov položaj. V Sloveniji imamo četrtino prebivalstva, ki se prebija pod pragom revščine ali pa je že zelo blizu tega roba. Linearne ukrepe v tej luči zavračamo, zato pride zategovanje pasu v poštev le pri tistih skupinah, ki krize še niso občutile. Instrumente socialne države je treba krepiti, zato tudi na diktat Evrope, ki mu slovenska politika večinsko sledi, da moramo javni dolg znižati pod tri odstotke BDP do 2013, ne moremo več pristajati. To je zanka okrog vratu. Slovenija si mora izboriti in uveljaviti, da se to obdobje javno-finančnega urejanja podaljša, zato da bo vmes lahko zagotovila socialno povezanost družbe, zavarovala delovna mesta, okrepila svoje razvojne potenciale in aktivno spodbudila gospodarstvo.“
Vlada je za ohranitev in razvoj slovenskega gospodarstva namenila 1,6 milijarde evrov. Na zadnjem vrhu gospodarstva so gospodarstveniki svetovali vladi, naj se vlada zadolži za dodatno milijardo. Jih podpirate?
„Da. Gospodarstvo je prezadolženo, prezadolžila pa ga ni vlada, prezadolžilo se je samo v času konjunkture z naložbami, ki očitno ne dajo pravih rezultatov. Bančni krč je posledica tega, da so slovenske banke za potrebe ne le tajkunskih, pač pa tudi številnih drugih nepremišljenih projektov, zadolžile v tujini. In ta denar morajo zdaj vračati. Prihodnje leto bo pet milijard evrov odteklo iz Slovenije. Štiri milijarde bodo vrnile banke, milijardo vlada. To bo pomenilo dodaten kreditni krč. Kdor meni, da se bo gospodarstvo, ki je kapitalsko izrazito podhranjeno in prezadolženo, samo zmoglo pobrati, se zelo moti. Potrebuje spodbude, ki morajo biti usmerjene in nadzorovane. Kdor meni, da zlezli iz krize le s krčenjem javnih izdatkov in brez aktivne vloge države kot investitorja in spodbujevalca razvoja, ki vpliva na odpiranje novih delovnih mest, ta se igra z usodo te nacije. Razumemo, o čem gospodarstvo govori. Neoliberalistične mantre, ki vse podrejajo sanaciji finančnih ustanov, ponujajo recept, ki je povzročil krizo. Žal ga pri nas sprejema večina političnih strank, s SDS na čelu, kar je zelo zaskrbljujoče in kaže, da se iz svetovne krize nismo nič naučili.“
Ali Zoran Janković z udeležbo na volitvah uničuje levico? Konkretno stranko Zares sili v iskanje scenarije za čas po volitvah.
„Do Pozitivne Slovenije Zorana Jankovića imam enak načelen odnos kot do Virantove liste. Menim, da obe prispevata k razbitju starih političnih struktur, k otesanju dominantnih političnih teženj SD in SDS, ki se nista izkazali kot stranki z zadostno mero inovativnosti, da bi lahko ponudili v današnjem času krvavo potrebne rešitve. Po drugi strani v Zares nobene od teh dveh novih list oz. strank ne občutimo kot konkurenta. Nenazadnje je bil naš program na podlagi neodvisne presoje kar 36 nevladnih organizacij ponovno razglašen za najboljšega s ključnega vidika – trajnostnega razvoja. Z obema bi lahko sodelovali, saj je – zanimivo -, Janković v ekonomskem programu povzel številna naša stališča glede soupravljanja, delitve dobička…, medtem ko je Virant, ki na področju ekonomije veliko bližji neoliberalni agendi, prevzel naše številne predloge na področju državne ureditve – od vprašanja referendumov do sprememb volilnega zakona. Ob vseh starih in novih tekmecih je adut stranke Zares, da je s svojimi preteklimi dejanji dokazala, da si upa in zmore odločno boriti proti kapitalskim omrežjem, in da namerava s programom odgovorne ekonomije spremeniti obstoječi sistem, v katerem je edino merilo dobiček na račun dostojanstva ljudi in uničevanja okolja. Brez teh dimenzij bi Slovenija hitro zdrsnila na pot kratkoročnih in nevzdržnih odločitev.“