Dr. Pavel Gantar ob dnevu samostojnosti in enotnosti
(govor s slavnostne seje Državnega zbora 22. decembra 2010, vir Državni zbor)
Dan samostojnosti in enotnosti je praznik vseh državljank in državljanov Republike Slovenije. Pred dvajsetimi leti smo državljanke in državljani, Slovenke in Slovenci odšli na volišča in na plebiscitu glasovali za samostojno in neodvisno Slovenijo. Novejša politična zgodovina Slovenije je polna pomembnih dogodkov, tako tistih pred, kot tistih po plebiscitu.
Nekateri od njih so bili bolj burni, ampak »dan plebiscita« in razglasitev njegovega izida tri dni pozneje imata še poseben simbolni pomen.
Plebiscit je pomenil točko, po kateri ni bilo več vrnitve nazaj – odločitev za neodvisnost in samostojnost se je zgodila in uresničila stoletne sanje. Zavezala je tudi generacije, ki prihajajo, da ji sledijo, dala jim je usodo v njihove roke.
Če danes pogledamo nazaj in si še enkrat pred oči prikličemo konstitucijo povojne Evrope, ki jo je delila železna zavesa, stanje miru in strah pred totalno vojno, je naša osamosvojitev še toliko bolj pomemben dogodek. Padec železne zavese, preurejanje Evrope, obupno stanje v naši nekdanji skupni državi so v nekem trenutku odprli, recimo temu »časovno okno«, ko se je nekaj takega, kar smo si tako močno želeli, lahko tudi uresničilo. Ampak se ni uresničilo samo po sebi – samostojno in neodvisno državo smo morali hoteti, morali smo delati zanjo in tudi tvegati.
Zato naj na tem mestu vendarle najprej dam priznanje vsem političnim akterjem tistega časa – veliko jih sedi tudi nocoj v tej dvorani – za drzne in modre odločitve, za sposobnost dogovarjanja in za enotnost, ki so jo dosegli. Največje priznanje pa gre seveda tistim, ki so se 23. decembra 1990 odpravili na volišča.
Pred dvajsetimi leti smo torej s plebiscitom o samostojni državi Republiki Sloveniji, katerega izid je presegel pričakovanja tudi največjih optimistov, odprli novo poglavje v zgodovini slovenskega naroda.
Postavili smo trdne temelje, na podlagi katerih smo iz naroda prerasli v nacijo. S krepitvijo narodne zavesti in kulturne, družbene, pa tudi politične moči, nam je uspelo uresničiti zgodovinsko hrepenenje in pravico, ki pripada slehernemu narodu – pravico do samoodločbe. Z lastno odločnostjo in z združevanjem moči in znanja smo si izborili svojo državo in si zagotovili priznanje drugih držav.
Plebiscit, ta “najbolj demokratična oblika izražanja volje ljudstva”, kot so ga tedaj poimenovale stranke in poslanske skupine, je potekal prav na današnji dan pred dvajsetimi leti in sodi med nosilne stebre slovenske državnosti.
Naša odločitev za samostojno državo je bilo legitimno, legalno, miroljubno in demokratično dejanje takratnega političnega vodstva in ljudstva. Bila je sicer tvegana, a prava odločitev, ki nam je omogočila, da se je Slovenija ustavno-pravno vzpostavila kot suverena država. Samostojni nismo postali zato, da bi se osamili, pač pa, da bi se v razmerah globaliziranega sveta sami in po svoji volji povezali z drugimi – vstop v članstvo Evropske unije je udejanjil to našo namero. In našo predstavo o državi Sloveniji kot v svet odprti družbi, ki se je sposobna soočiti z globalnimi izzivi.
Politične stranke in poslanske skupine tedanje demokratično izvoljene Skupščine Republike Slovenije so se zavedale svoje odgovornosti in zgodovinskosti odločanja za samostojnost na plebiscitu.
Prepoznale so skupno dobro in se v veliki meri poenotile glede cilja. Za uresničitev tega, torej lastne države, so uspele preseči ideološke, politične in idejno-nazorske razlike.
Tako so po dolgotrajnih pogajanjih politične stranke in poslanske skupine vendarle dosegle dogovor in 6. decembra leta 1990 podpisale Sporazum o skupnem nastopu na plebiscitu za samostojno in neodvisno državo republiko Slovenijo. Dogovorile so se, da bodo “pri pripravi in izvedbi plebiscita delovale sporazumno in usklajeno in da bodo za čim višjo udeležbo in pozitivno opredelitev državljanov zastavile ves svoj ugled in politični vpliv.”
To je bil brez dvoma pomemben trenutek v sodobni slovenski politični zgodovini. V duhu zasledovanja skupnega cilja – samostojne in neodvisne države – je namreč potrdil sposobnost in pripravljenost tedanje slovenske politične elite, da sklepa nad-ideološka zavezništva in zmore prepoznavati javni interes.
S plebiscitom je snovanje slovenske državnosti pridobilo najširšo demokratično legitimiteto. Na današnji dan leta 1990 so se ob 7. uri zjutraj po Sloveniji odprla volišča. Plebiscita se je udeležilo kar 93,2 odstotka vseh volilnih upravičencev.
Na enostavno vprašanje, ki se je glasilo: “Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?“, je pritrdilno odgovorilo 95 odstotkov udeležencev oziroma 88,5 odstotka vseh volilnih upravičencev. Izjemno visoka udeležba slovenskih volivk in volivcev ter visoka potrditev sta odločitvi vtisnila neodtujljiv pečat legitimnosti, demokratičnosti in odločenosti slovenskega naroda, da stopi na samostojno pot. In tako se je lahko pričelo novo poglavje naše zgodovine.
Spoštovani,
oblikovanje enotne politične volje za plebiscit ni bil nič kaj enostaven proces. Navsezadnje smo komaj nekaj mesecev pred tem izvedli prve svobodne in večstrankarske volitve. In ravno smo – sicer še v okrilju stare institucionalne ureditve, začeli uživati v parlamentarizmu in demokraciji, že smo potrebovali enotnost. Če kdaj, potem je bila tedaj res potrebna in nujna.
Ko sem prebiral razprave tedanjih delegatov Skupščine Republike Slovenije s seje 6. decembra 1990, ko je bil razpisan plebiscit, je pri marsikom opazna tudi tesnobnost in strah pred »veliko odločitvijo«, predvsem pa dvom, ali bo visok prag za uspeh plebiscita – večina vseh volilnih upravičencev – zdržal zgodovinsko preizkušnjo. Ali se bo »ubogi, prestrašeni in mencajoči Slovenec« znal pravilno odločiti?
Tri tedne za tem smo spoznali, da je ta strah odveč, podoba »ubogega in v usodo vdanega Slovenca« pa je odšla v zgodovino političnih imaginarijev. Tako tedaj, kot danes – imamo opraviti z osveščenim državljanskim in političnim telesom, ki sprejema odločitve, takrat, ko jih je zares treba sprejeti.
Toliko bolj je bila v tem kontekstu pomembna že omenjena enotnost političnih strank za skupen nastop na plebiscitu. Stranke so se za oblikovanje in uresničevanje skupne politične volje morale odpovedati, kot je dejal Rudi Šeligo, »lastnemu solipsizmu, narcisoidnosti, ki (je) seveda popolnoma evidentna, pa tudi določeni ošabnosti in junkerstvu«.
Ta enotnost zato ni bila neke vrste predmoderna, nediferencirana in v nekakšno idealizirano nacionalno skupnost utopljena istost mišljenja in delovanja, ki temelji na brisanju razlik. Bila je zavestna, racionalna, dogovorjena enotnost cilja in njegove uresničitve, ob tem, da so se vsi politični akterji zavedali, da odločitve daleč presegajo politični trenutek in čas, v katerem je bila dosežena. Da je enotnost narekovala usodnost odločitve.
Spoštovani,
temeljno sporočilo plebiscita je bilo seveda »samostojna in neodvisna država Slovenija«. Ampak ne kakršna koli država.
Država, ki bo demokratična in bo na ustaven način zagotavljala temeljne pravice in svoboščine, ki bo, če že hočete, garant svobode ter bo hkrati omogočila iskanje in prizadevanje vsake posameznice in posameznika za dobro življenje, ne da bi prizadeli interese in hotenje drugih. Vzajemnost, skupnost in priznavanje različnosti.
Ko se torej v besedah vračamo v čase plebiscita, kar spregledamo Deklaracijo o spoštovanju temeljnih konvencij Sveta Evrope, ki jo je Skupščina Republike Slovenije sprejela na tej isti seji, ko je razpisala plebiscit. Deklaracijo, s katero se je Skupščina zavezala, da »Republika Slovenija postane enakopravna članica Sveta Evrope in obenem izjavlja, da bo v svoji notranji ureditvi dosledno spoštovala standarde, ki jih opredeljujejo konvencije Sveta Evrope«. To svojo dolžnost je Republika Slovenija izpolnila s sprejetjem nove ustave. Vendar ta zaveza in dolžnost ni izpolnjena enkrat za vselej – je naša vsakodnevna naloga, ki jo vsak dan in vsako uro potrjujemo ali zanikamo s svojim konkretnim delovanjem in ravnanjem.
Spoštovani,
odločitev za samostojno državo je pomenila tudi odločitev za izgradnjo institucij države, ki omogočajo demokratično konstituiranje volje ljudi – državljank in državljanov, ločitev in nadzor nad zakonodajno, izvršno in sodno vejo oblasti ter demokratično urejevanje različnih sfer javnega življenja. Zahteva omejevanje in samoomejevanje oblasti.
V javnem in družbenem življenju pa, da je vsaka zahteva ali pričakovanje omejeno z zahtevami ali pričakovanji drugih. Zahteva dejavno sobivanje, zahteva razreševanje konfliktov, zahteva močne, trdne institucije ter odzivno civilno družbo.
Danes se v času gospodarske in finančne krize nedvoumno srečujemo s krizo legitimnosti najpomembnejših državotvornih institucij – sodstva, pa tudi parlamenta oz. Državnega zbora in seveda vladanja, oblasti, politike ter političnih strank nasploh. Kriza legitimnosti, ki se kaže kot kriza zaupanja, je resna zadeva, ki se je premalo zavedamo in nemara v politiki sami največ prispevamo k njej.
Nobena od institucij, ki beležijo krizo legitimnosti, ni popolna. Vsaka dela napake, toda obenem imamo mehanizme, s katerimi je mogoče napake odpraviti ali vsaj omiliti. Marsikatere odločitve tem ali onim niso všeč, so lahko predmet ugovarjanja in izpodbijanja, ampak hkrati so tisti, ki sprejemajo odločitve v politiki, izpostavljeni preverjanju in spremembam. Torej to ne bi smel biti problem – vsaj ne večji kot je to v drugih demokracijah po svetu in v Evropi.
Osnovna zadrega, s katero se, vsaj po mojem mnenju, danes srečujemo v slovenski politiki, je, da ne gre zgolj za to, da čedalje manj verjamemo sprejetim odločitvam, ampak da izpodbijamo legitimnost samih institucij, ki te odločitve sprejemajo. Razgradnja zaupanja v institucije demokratične politične ureditve, v pravno državo je bila vedno predigra za nastop avtoritarne oblasti. Ne igrajmo se z institucijami, ki omogočajo državnost in demokratično ter ustavno konstitucijo oblasti. Vsi skupaj pa moramo storiti več, da bomo odpravili njihove pomanjkljivosti in jih prilagodili nalogam, ki jih morajo opravljati.
Krizni časi so marsikomu v hipu spremenili življenje na slabše, še huje pa je, da prinašajo strah in tesnobo pred prihodnostjo, lastno in za svoje otroke. Krizni časi so razgalili tudi marsikatero stranpot slovenske gospodarske transformacije in nemoč nekaterih institucij, da bi se soočili z njo. Tu je odgovornost “političnega razreda” nedvoumna – takoj je treba odpraviti ovire, ki onemogočajo sankcioniranje nedovoljenih ravnanj in popraviti škode, ki so bile storjene.
Predvsem pa se mi zdi izjemno pomembno, da imamo pri iskanju in uveljavljanju strategij, ki bodo pomagale najti pot iz krize – prvi obetavni znaki so že tu – najprej v mislih tiste, ki so najbolj ranljivi in so na najslabšem.
Le, če bodo ukrepi in spremembe, ki jih prinašajo, najprej izboljšali položaj odvisnih, brezposelnih in materialno ogroženih, imajo upanje za uspeh. Kakovost življenja in obete za prihodnost v neki državi in družbi moramo soditi po tistih, ki imajo najmanj in ne po tistih, ki imajo več. Solidarnost ni nujna samo za preživetje, ampak tudi za zdrav in uspešen razvoj, prav tako pa je zaveza za vsakogar od nas, da tudi sami kaj storimo zase in za druge ljudi.
Spoštovani,
obenem se moramo zavedati, da še zdaleč nismo storili vsega zato, da bi lahko živeli bolje, da nismo storili vsega, kar bi lahko za naše okolje, da se moramo zavedati svoje odgovornosti za smotrno upravljanje z naravnimi viri in še posebej z vodami, ki so naša velika razvojna priložnost, ampak tudi vir groženj in strahu, če jim ne posvečamo dolžne pozornosti.
Predvsem pa moramo usmeriti našo kritično ost na dejstvo, da v naši družbi, v našem gospodarstvu in javni upravi še vedno nismo v zadostni meri uspeli uveljaviti načela sposobnosti in uspešnosti pri zasedbi delovnih mest ali pri sklepanju poslov ter dostopu do javnih dobrin in uslug.
Še vedno, in žal v časih krize tudi vedno bolj, se uveljavlja prepričanje, da je v teh primerih bolj pomembno sklicevanje na neformalna omrežja in sorodstvene vezi, ko se zanašati na svoje znanje in sposobnosti.
Mogoče ni treba verjeti vsaki od »govoric«, ki nam pride na uho, ampak že sam njihov obstoj mora sprožiti alarm v javni politiki. Klientelistične prakse demotivirajo ljudi in kradejo priložnosti tistim, ki bi se lahko dokazali. Temu je treba narediti konec, predvsem z uveljavljanjem neodvisnih nadzornih institucij in s preglednimi postopki.
Spoštovani,
plebiscit, katerega dvajseto obletnico praznujemo, je ljudem vlil upanje in pričakovanja. Če pogledamo in primerjamo, kje smo bili tedaj in kje smo danes, nimamo razloga za nezadovoljstvo. Uresničili smo vse temeljne cilje, ki smo si jih zastavili.
Življenje nam bo prineslo še mnogo preizkušenj in težav, zato ne gre izgubiti upanja in s tem tudi dejavnega odnosa do sveta, v katerem živimo. Da bomo lahko kos novim nalogam, ki nam jih bo v prihodnje zastavljalo življenje samo, bomo prej ali slej morali poiskati novo ravnovesje in drugačno etiko – ki bo temeljila na vrednotah sodelovanja in iskanja kompromisov, ne pa izključevanja in poglabljanja medsebojnih nesoglasij.
Dovolite mi, da vsem vam ob tej priložnosti zaželim tudi prijetne in mirne Božične in novoletne praznike!
– dr. Pavel Gantar, Predsednik Državnega zbora