Dr. Pavel Gantar ob obletnici poslednjega boja Pohorskega bataljona
(Osankarica, pri Treh žebljih, 8. januar 2011)
Spoštovani župan Občine Slovenska Bistrica dr. Ivan Žagar,
cenjeni župani in predstavniki Mestne občine Maribor, občin: Ruše, Zreče, Oplotnica in Slovenske Konjice,
spoštovani poslanci Državnega zbora,
cenjeni predstavniki Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije in območnih organizacij,
spoštovani predstavniki Zveze veteranov vojne za Slovenijo in območnih organizacij,
cenjene udeleženke in udeleženci narodnoosvobodilnega boja,
spoštovani gostje,
v veliko čast mi je, da lahko pozdravim in nagovorim tolikšno občinstvo, ki se tudi letos, kot je že tradicionalno, udeležuje te pomembne spominske slovesnosti.
Vsako leto se na tem mestu – mestu poslednjega boja Pohorskega bataljona – zbere veliko častilcev spomina na pripadnike tega slavnega bataljona. Ta številčnost dokazuje, da se nam ni bati, da bi duh bork in borcev Pohorskega bataljona in vsega, kar ta predstavlja, postal le zbledel spomin nekega davnega, pozabljenega časa. Pohorski bataljon in njegova velika žrtev, ki je vtkana v identiteto in slavo naše mlade države, ne bosta nikoli pozabljena!
Zgodovina slovenskega narodnoosvobodilnega boja je prepletena z množico junaških zgodb in, žal, tudi s številnimi zares tragičnimi dogodki. Vendar pa je le malokatera tako pretresljiva in tako tragična kot je zgodba Pohorskega bataljona.
Žalostni dogodek, ki se je zgodil prav na današnji dan pred 68 leti, je 8. januar trajno zapisal v slovensko zgodovino. Tega dne je leta 1943 tukaj, na Osankarici, v snegu brez življenja obležalo vseh 69 bork in borcev Pohorskega bataljona.
V zimski spokojnosti je v objemu tega veličastnega gozda še danes mogoče čutiti vso tragičnost tistega dne, predvsem pa neomajen in neustrašen duh Pohorskega bataljona, ki je bil sovražniku resnično trn v peti. S svojimi akcijami je Pohorski bataljon Nemcem povzročal veliko težav. Do svojega tragičnega uničenja je izvedel 105 napadov in 6 večjih akcij ter požgal 9 objektov.
Nemci so si na vse pretege neprestano prizadevali izslediti bataljon, a se je ta pred bistveno močnejšo in bolje opremljeno nemško vojsko spretno umikal po širnem Pohorju. Šele zahrbtno izdan je Pohorski bataljon postal plen neprizanesljivega in krutega sovraga.
V obsežno akcijo, katere cilj je bil popolno uničenje Pohorskega bataljona, so Nemci poleg vojske vključili še policijo, orožništvo in pomožne sile. 8. januarja leta 1943 je 2.000 mož sovražne vojske obkolilo bataljonski tabor pri Osankarici in pričelo uresničevati svoj peklenski načrt. Požrtvovalne borke in borci so krvavi boj junaško sprejeli. Niso vedeli, da se bodo soočili s tridesetkrat močnejšim sovražnikom, zavedali pa so se, da gre za boj z okupatorjem, za boj za svobodo in preživetje slovenskega naroda.
V tem neizenačenem spopadu so padli vsi pripadniki Pohorskega bataljona do zadnjega, zato točnega pričevanja o poteku boja nimamo. Kljub temu pa vemo, da je bilo nakopičeno sovraštvo tolikšno, da nasprotniki niso pustili pri življenju nobene borke ali borca. Še celo tiste hudo ranjene, ki so še kazali znake življenja, so brez usmiljenja pokončali z udarci puškinih kopit.
Le predstavljamo si lahko obup, agonijo in silno trpljenje tega srditega poslednjega boja Pohorskega bataljona!
Partizanke in partizani so se kljub številčni neprimerljivosti borili neustrašno in zagrizeno. Brez oklevanja so se vrgli v boj z dvatisočglavo sovražno vojsko. To je bil dobesedno boj do zadnjega naboja, do zadnje kaplje krvi, ki ga je vodila ena sama misel, misel na svobodo in želja po dokončni rešitvi izpod sovražnega jarma.
Neustrašnost, junaštvo, nepopustljivost in trdovratnost partizank in partizanov so bili tolikšni, da so kot izjemni ostali zapisani celo v nemških poročilih.
Padec Pohorskega bataljona je bil velik udarec za narodnoosvobodilni boj na Štajerskem, ki pa je kljub tragični izgubi moralno okrepljen odločno nadaljeval boj za svobodo.
Takšno odločnost in zagrizenost, kot je bila izpričana tu pred 68 leti, bi potrebovali tudi danes. Medsebojna povezanost, samozavest, neustrašnost in predanost višjim ciljem, kakršna je prežemala borke in borce Pohorskega bataljona, so nam lahko svetel zgled in vodilo za soočanje z izzivi sodobnega časa, s tveganji, ki jih prinaša gospodarsko-finančna kriza, s krivicami, ki jih prinaša neenakomerna porazdeljenost družbenega bogastva, s posledicami, ki izhajajo iz neenakega dostopa do naravnih virov …
Spoštovani,
ob spominskih slovesnostih, kot je današnja, pogosto poudarjam, da si je za mir treba vedno znova prizadevati in se truditi. Za trajen in resničen mir pa je treba ohranjati tudi spomin na težke čase in krvavo sporočilo druge svetovne vojne. Tedaj je bil slovenski narod pred eno najhujših preizkušenj – pred preizkušnjo lastnega preživetja!
Iz te tragične zgodovinske izkušnje, v katero smo bili pahnjeni in nam je bila grobo vsiljena, smo kot narod izšli pokončnejši, močnejši in samozavestnejši. Slovenski narod je bil skupaj z drugimi zavezniškimi silami kos veliki premoči okupatorja.
To nesmiselno morijo pa smo – prav zaradi velikih žrtev bork in borcev za osvoboditev – končali pripravljeni na soočenje z izzivi, ki jih je prinesla povojna Evropa.
Čast in slava vsem, ki so darovali svoja življenja za svobodo in mir, v katerem lahko živimo danes!
Zakorakali smo v leto, v katerem bomo – upam, da bolj složno – praznovali 20. obletnico naše mlade države. Nanjo in na naše skupne dosežke v le dveh desetletjih smo pogosto premalo ponosni, kot tudi na našo zgodovino – sestavni del naše nacionalne istovetnosti.
Temelji samostojne Slovenije so nedvomno vzklili iz hrepenenj, predvsem pa iz žrtev padlih bork in borcev. Ti so nam s svojim izjemnim pogumom in junaštvom omogočili, da danes v samostojni državi uživamo sadove miru, svobode in blaginje.
Naj bo spomin nanje, na njihovo požrtvovalnost in na junake Pohorskega bataljona, ki jim danes izkazujemo čast in slavo, za vedno v naši zavesti. Le tako bomo lahko resnično cenili vrednote miru, sožitja in solidarnosti, ter jih kot svetlo popotnico prenesli tudi na prihodnje generacije.
– dr. Pavel Gantar,
predsednik Državnega zbora Republike Slovenije