dr. Pavel Gantar, stališče pri poročilu komisije o brezplačnikih
Hvala lepa, gospod podpredsednik.
Seveda sem prebral poročilo komisije. Bere se napeto, kot prava kriminalka, zanimivo, kot kriminalka v stilu Stiega Larsona, znamenitega švedskega pisca. Avtorji bi lahko tudi parafrazirali in mogoče to točko naslovili “Stranka, ki se je igrala z ognjem in se je pri tem opekla”. Zelo enostavno, ker večina ljudi zaenkrat ne bo moglo priti do tega poročila – pozneje bom mogoče razkril, kako bi se vendarle dalo, v celoti ali pa vsaj v velikem delu priti do njega. Osnovna poanta je zelo jasna: preko slamnatih podjetij, s katerimi bi zakrili personalne in organizacijske povezave s SDS, kanalizirati denar iz javnih in državnih podjetij v slamnate časopise, ki imajo samo formo časopisa, v resnici so pa dva meseca ali več do volitev in še nekaj dni potem predvolilni proces in material, s katerim se je stranka lotila vseh, tako na levi, sredini in celo na desni, ki bi ji utegnili iti v škodo. In to je enostavna zgodba, kako spraviti denar za te posvečene namene, tako da nas ni zraven. Toda sled vendarle obstaja. Nekaj pa je bilo, kot je očitno iz pogovorov, pri vaših veleorganizatorjih tudi šlamastike.
Drugi nauk, ki sem ga dobil iz tega, je preprosto ta, da velja staro pravilo: da prav tisti, ki so nam tri leta pridigali o poštenju, pravičnosti, verodostojnosti, prav za te “prave” poštenjakarje, ki imajo polna usta poštenja, se izkaže, da imajo tudi polne žepe poštenja in da je v teh žepih to poštenje v obliki evro valute, ki se lahko deli sem in tja, kot se je videlo v tem primeru. Seveda bom kolega Petka zaprosil za nasvet, kako za 1.200 evrov organizirati tiskanje in predvsem distribuirati ta material. Ker 1.200 evrov niso problem za prihodnje volitve, jih bom plačal iz lastnega žepa, preko volilnega računa, da se razume, in mogoče mi bo Petek danes uspel svetovati kakšen drug časopis namesto Slovenskega tednika, ki mu je distribuiral ta brezplačni in simpatični paket oziroma predvolilni časopis.
Sicer pa mislim, da je iz vsake stvari treba potegniti tudi nekaj dobrega. Ko smo razkrili to, kako seči po javnem ali pa državnem denarju v teh podjetjih in ga uporabiti za svoj namen, smo razkrili tudi nekaj novih inovacij. Mogoče pa je že omenjeni gospod Simič pravzaprav model svobodnega podjetništva, ki ga zagovarja ta stranka. Človek, torej zgodba, ki je za film, za Hollywood – danes še klošari na trgu, kjer prosi za tu in tam kakšen fičnik, čez pol ure pa je že podjetnik, ki kupi za 57 tisoč evrov podjetje.
Jaz mislim, da je ta čudež gospodarski, ki se dogaja, ta podjetniška praksa mogoče pa ima nekaj na sebi in mogoče ni naključno, mogoče pojdimo še mi kdaj v kakšen park malo pogledati, pa malo postati, mogoče bomo tudi postali podjetniki v hipu tako kot je postal ta.
Vse ostalo bi pa rekel naslednje; krovna pogodba to ni nobena skrivnost, ker je javni del bil, Telekom, Media Polis, 104 anekse, lepo vas prosim. Saj to vse govori samo po sebi o teh stvareh. Človek, ki 300.000 evrov posodi prijatelju zato, da izda časopis, saj je ta isti človek, Raščan, je par let pozneje slabe dve leti pozneje, tri leta pozneje uničil kompletno neko založniško hišo z naborom 12-ih ali celo več časopisov. Mnogi med njimi so bili kakorkoli že, nekatere so bralci cenili bolj, nekatere manj, mogoče je pa v tem štos, mogoče je pa ta podjetnik prav uresničil svojo nalogo, da je uničil te časopise, ki sodijo bolj v svet, laične, civilne neortodoksne, kakorkoli že, medijske sfere, mogoče pa je to cilj, da ti časopisi gredo cugrunt, če so že lahko financirali posredno tudi te brezplačnike.
Mislim, gospodje, kakorkoli že, ne samo, da niste bili pošteni, to nisem jaz osebno niti pričakoval, ne glede na to koliko o tem poštenju govorite, ujeti ste bili s spodnjicami, bi rekel, ki so vam padle navzdol in dosti velika sramota, predvsem sramota za slovenski politični in medijski prostor. Hvala.