Franci Kek: Sreča nima cene
(Večer, Pogledi, 12. september 2013)
Listje pada.
Letos drugače kot lani?
Kolikokrat še?
So stvari, ki za občutne spremembe potrebujejo milijone let, in tiste, ki jim je dovolj milijoninka sekunde. Ali je listje padalo drugače pred milijoni let, vedo povedati znanstveniki. Da je le milijon sekund preteklo od takrat, ko je imela košarka drugačen pomen, lahko opazujemo v sedanjosti.
“Pa ja bih nešto sa olovkom.”
Delo s svinčnikom in stanovanje sta bila edina pogoja, da je pred tridesetimi leti v novomeški košarkarski klub Novoles (danes Krka) prišel igrat Črnogorec Mijuško Vukosavljević. Potrebovali smo visokega igralca, on pa slovensko plačo. Ob prihodu je bil videti precej utrujen za svoja leta. Pot je bila dolga, smo dejali. A mladostnejšega videza ni bilo od nikoder niti v naslednjih dneh. Ko so minevali tedni, se mu je vsak mesec nabralo preveč dni do plačilnega. Za konjak, pivo in vino je porabil veliko več kot za osem do deset kav dnevno, kar je bila na začetku njegova edina pijača. Telo je pešalo in od fizične pripravljenosti so ostali le še izgovori trenerju, da ga boli ali glava ali hrbet. Nikakor se ni mogel prilagoditi slovenskemu načinu dojemanja takratne košarke, kjer smo resni igralci spili pivo ali tri šele po treningu.
Moj redni obred pred večernim pivom je bil vsakodnevni trening za domači klub v letih od 1979 do 1995. In vsi, razen redkih izjem, so celo kariero preigrali v domačem kraju. Drugam so se podali le, če matični klub ni ustrezal posameznikovim igralskim sposobnostim. Za najboljše pa je bila edina pot – Olimpija. V Novem mestu so bili do sredine devetdesetih le redki, ki so prišli igrat od drugod.
Košarko smo igrali, ker nam je bilo v neizmerno zabavo in ponos. Že to, da si v ekipi, je vplivalo na obnašanje deklet nižjih razredov srednje šole. Za one starejše si moral tudi že kaj odigrati. No, na žurih so imeli večjo veljavo tisti, ki so igrali tam. Kitaro seveda. “Za koliko bi ti igral?” se je glasilo vprašanje trenerja pred eno izmed sezon, in nisem znal odgovoriti. “Kako? Saj nismo bili še nikoli plačani. Ne vem!? Vseeno mi je.” Vendar sem dodal tisti stavek, ki razkrije enega glavnih razlogov za zadovoljevanje različnih potreb: “Če bodo drugi plačani, dajte še meni nekaj primernega. Če drugi nimajo, tudi meni ni treba.”
In dobili smo – od 100 do 300 mark v bonih trgovine Dolenjka. (Ne, niso bili od Hoferja, Lidla ali Spara. Tudi Mercatorjevi ne.) Standard in sreča si pač ne podajata rok. Brezplačno igranje nas ni obremenjevalo. Danes ima igralec težave, ko ve, da njegov slabši kolega dobi 100.000, sam pa le 80.000 evrov letno. Nezadovoljstvo bi bilo primerljivo tudi ob razliki med dvema, ki bi dobivala po 200 in 300 evrov mesečno.
Denar ni bil najpomembnejši enemu najboljših evropskih košarkarjev vseh časov Krešimirju Ćosiću. Bil je prvi neameriški košarkar, ki je bil izbran na naboru NBA. Los Angeles Lakers so mu leta 1973 ponujali takrat neverjeten milijon dolarjev, a se je raje odločil za igranje v domovini. To ponudbo je prejel petnajst let prej, preden je prvi Evropejec nastopil v ligi NBA. Osemnajst let zatem smo izgubili najboljši proizvod nekdanje države – jugoslovansko košarkarsko reprezentanco.
Eden najdražjih artiklov na tržišču, poleg nepremičnin, katerih cene sicer padajo, so nogometaši. Letos je prvič v zgodovini prišlo do posla v devetmestnem številu, ko je španski nogometni klub Real od londonskega Tottenhama kupil 24-letnega Valižana Garetha Balea za rekordnih 100 milijonov evrov. Prejšnji najvišji znesek so prav tako plačali lastniki Reala Madrida – leta 2009, ko so za 94 milijonov evrov kupili zvezdnika Manchester Uniteda Cristiana Ronalda. “Prodajalke ljubezni” so denar v to sveto stvar vpeljale mnogo pred športniki. A tam do velikega razmaha ni prišlo. Količina tovrstnega trženja ostaja približno enaka, medtem ko se v športu le še malokaj zgodi brez denarja. Brcanje in tekanje je zastavljeno tako, da brez vplačila težko odigraš rekreativni turnir v malem nogometu ali odtečeš mali maraton. Večina populacije plačuje, prejemnikov je za peščico. Ko se je pred dvajsetimi letih na dresih državne reprezentance prvič pojavil logotip enega izmed podjetij, se mi je zdelo kot razvrednotenje države, onečaščenje državnega dresa. Takrat je na košarkarskih reprezentančnih dresih pisalo na veliko Slovenija in na malo Iskra.
Ali prihajajo časi, ko bo pisalo na veliko Iskra in na malo država, iz katere prihaja sponzor? V zibelki nogometa Angliji se je že zgodilo, da v ekipi prvoligaškega kluba ni bilo niti enega Angleža. Tudi v državnih reprezentancah je vedno več tujcev s pridobljenim državljanstvom. Ali bo naslednji korak, da bodo državo zastopali predvsem tuji državljani? In ali je končna postaja to, da bo tekmovanje držav postalo brezpredmetno in bomo imeli le svetovna prvenstva klubov. Svetovno prvenstvo velikih korporacij. Tako v športu kot sicer.
Mimogrede, včeraj je minilo 40 let, odkar je čilski diktator Augusto Pinochet z vojaškim udarom prišel na oblast in dal priložnost neoliberalizmu Miltona Friedmana.