Franco Juri, stališče PS, zaupnica vladi
Spoštovani Predsednik DZ, spoštovani Predsednik vlade, spoštovani ministri in kandidati za ministre, spoštovani poslanke in poslanci,
Ker ne želimo prispevati k nadaljnemu ustvarjanju napetosti in nepotrebnih pričakovanj, naj mi bo dovoljeno pojasniti takoj, kako bo glasovala PS Zares; enotno stališče je, da zaupnice vladi ne bomo podprli, večina naših poslancev pa bo glasovala proti ponovni potrditvi vlade Boruta Pahorja.
Te dni se je veliko ugibalo o tem, ali bodo računi in kalkulacije strank in posameznih poslancev, ob javnomnenjskih raziskavah in tveganjih, ki jih prinašajo za mnoge usode, na koncu vendar spremenili deklarirana načelna stališča. V PS Zares menimo, da ni pogojev za odstopanje od stališč, ki so se pri nas oblikovala po odhodu naše stranke iz vlade in koalicije. Če se danes, tukaj začne morebiti pot do predčasnih volitev, bomo poslanci Zares ta izziv sprejeli z mirno vestjo. Na koncu bodo volivci odločali o tem, ali odobravajo oziroma ne odobravajo stvari, ki smo jih v Zaresu izpostavljali in skušali uresničiti v okviru vlade in nato v opoziciji. Ob vsem iskrenem spoštovanju do predsednika vlade Boruta Pahorja, ki stoično vztraja z manjšinsko vlado, z manjšinsko javno podporo in si prizadeva za reforme, ki terjajo široko dužbeno podporo, bom še enkrat nanizal in pojasnil razloge za naše današnje glasovanje;
Pri tem želim poudariti, da odhodu Zaresa iz vladne koalicije niso botrovala le nekatera, za nas zgrešena ravnanja oziroma zgrešene odločitve premiera Pahorja, temveč tudi nekatera vsebinska nesoglasja, ki so od samega začetka koalicijskega vladanja obremenjevala odnose med našo in drugimi koalicijskimi strankami, zlasti z največjo, s SD. Na simbolni ravni bi lahko iskali prve zametke negodovanja in nesoglasja v koalicij (in ne le v vrstah zaresa) v odločitvi predsednika vlade, da imenuje nekdanjega zunanjega ministra za svojega zunanjepolitičnega svetovalca. Ponavljam, to je bil le zametek, simbolna poteza, do katere je bil Zares “razumevajoč” , a ki je vendar nakazala smer delovanja vlade in še posebej njenega predsednika. Stalno popuščanje izsiljevanjem Janeza Janše se je nadaljevalo tudi kasneje; na primer pri glasovanju o zaključnem računu za 2007 zaradi izsiljevanja z (ne)podporo ratifikaciji članstva Hrvaške v Natu. Nedorečenost se je nato stopnjevala še na številnih drugih področjih; na primer v nerazumljivo popustljivem odnosu do politično opredeljenega in z interesi SDS in njenega vodje prepletenega delovanja generalne državne tožilke , ki je po našem mnenju dokaj aktivno ovirala – kot dokazuje tudi odstop državne tožilke Hrastar Zobec – razščiščevanje korupcijske afere Patria in tako bistveno prispevala k temu, da so danes sodnikom na voljo le dokazi, ki so bili pridobljeni na Finskem ali v Avstriji, za našo zakonodajo na domnevno sporen način .
Nedorečenost odnosa predsednika vlade in osamljenost Zaresa v vladi sta se nadaljevali tudi pri sprejemanju zakonov , nato pri referendumih o RTV in o medjih. Podpora koalicijskih srank je bila sicer opazna v državnem zboru, zlasti pri nekaterih kolegih SD , LDS in nepovezanih poslancih, katerim se iskreno zahvaljujemo za izkazano solidarnost, pomoč in aktivno podporo. Predsednik vlade pa se s temi vprašanji ni pretirano belil glave. Kako pozabiti, na primer, Pahorjev poziv k glasovanju za pokojninsko reformo in hkrati proti zakonu o arhivih, če že hoče javnost izraziti nasprotovanje vladi. Premier je imel vedno druge prioritete; pri nekaterih so se v ogenj podali ministri in ministrice Zares; kot se je na primer v dolga in zahtevna pogajanja o plačah javnega sektorja s sindikati podala ministrica Irma Pavlinič Krebs . Ob tem je slednja in, posledično, naša stranka že zdavnaj opozarjala na popustljivost oziroma neučinkovitost premierjevih prizadevanj po discipliniranju državne uprave oziroma ministrstev in omejevanju zaposlovanja. Na primer v vojski in policiji. Rezultat te neodzivnosti je bil prejšnji teden ksreči neizglasovn interventni zakon o prepovedi zaposlovanja v javnem sektorju.
A mnogo bolj kot vse navedeno so odnose znotraj koalicije v zadnjih mesecih obremenjevali in rahljali “nesporazumi” oziroma različna stališča o največji načrtovani državni naložbi; TEŠ 6. Zares, ki je vselej izražala argumentirano skepso do okoljske in finančne vzdržnosti tega projekta, je ostal v tej kritiki praktično osamljen in je postal tarča raznobarvnih napadov s strani lobijev in krogov, povezanih bodisi z lokalnimi segmenti SD bodisi s SDS. Nekaj podobnega se je dogajalo z AUKN-om. Večkrat in vztrajno smo opozarjali na dejstvo, da postaja AUKN stičišče lobističnih interesov zunaj slehernega nadzora vlade in javnosti. Opozarjali smo na anomalije, na zlorabe, na sporna imenovanja in na še bolj sporno toleriranje neetičnega ravnanja , npr. izplačevanja visokih nagrad in regresov tudi v državnih gospodarskih družbah s kroničnim primanjkljajem in deležnih državne pomoči oziroma dokapitalizacij.
Nedorečen je bil vselej odnos vlade oziroma njenega predsednika do nekaterih ključnih zunanjepolitičnih vprašanj; še posebej do vse bolj aktivnega vojaškega sodelovanja Slovenije v Afganistanu. Naši vojaki so še zmeraj v tisti vojni, predsednik Pahor pa ni mogel zajeziti ambicij ministrice za obrambo, ki želi nekritično ustreči Natovim pričakovanje. Naj spomnim, da je stranka Zares zahtevala vrnitev naših vojakov iz Afganistana ter skrajšanje rokov OMLT
Tudi dogajanje okoli novega volilnega zakona, ki bi moral s preferenčnim glasom zagotoviti večji vpliv državljanov na izbiro poslancev in je propadel ob glasovanju, dokazuje, da obstaja kar nekaj razlik v dojemanju parlamentarne demokracije tudi znotraj bivše koalicije.
Pa še veliko malih in velikih nesoglasij bi lahko našli v njenem triletnem delovanju . Seveda, našli bi tudi veliko skupnih prizadevanj in skupnih interesov. Leva sredina ima nedvomno nekaj skupnih vrednot, kot so: enakost državljanov, spoštovanje človekovih pravic in skrb za socialo ter za varnost šibkejšiš. Še zmeraj menimo, da se je vlada razmeroma dobro odrezala glede na objektivne okoliščine v katerih se nahajajo svet, EU in tudi Slovenija. In tudi iz opozicije bomo odločno podpirali vse tiste zakone in pobude, ki jih smatramo kot pomembne in ki pomenijo korak naprej v družbenih odnosih; od družinskega zakonika do novele zakona o verski svobodi, od zakona o prevzemu nezakonito pridobljenega premoženja do nove bolj pravične dohodninske zakonodaje, ki naj olajša pogoje srednjemu razredu in nižjim slojem, pa naj bremeni najbolj premožne skupine.
Vendar po nizu referendumskih porazov je postalo očitno, da ta vlada in tudi njen predsednik ne uživata več potrebnega zaupanja državljanov. Zaupanja, ki je ključnega pomena pri uresničevanju pomembnih reform, ki jih veleva naš položaj v evroobmočju in naša želja po vzdržnem gospodarskem razvoju. Desjtvo je, da tudi ob morebitnem nadaljevanju tega mandata ne bomo varni pred konzervativno restavracijo slovenske desnice brez pravega posluha za demokracijo. Še več; sedanja, Pahorjeva vlada, takšna kot je, dlje kot vlada, bolj zmanjšuje možnosti levosredinske opcije. Slovenija pa socialno in liberalno opcijo, ki naj bo verodostojna, zelo potrebuje.
Tudi zaradi tega spoznanja je stranka Zares, aprila letos, koalicijskem partnerjem predlagala temeljito rekonstrukcijo vlade, z zamenjavo predsednika vlade vred in umikom vseh treh strankarskih veljakov . To bi bila ustrezna politična poteza, ki bi rešila levo-sredinsko koalicijo in mogoče pridobila nekaj več javnega zaupanja. Naš predlog je bil žal predmet posmehovanja in tudi odločitev Gregorja Golobiča, da odstopi enostransko, kot zgled po predlogu, da se iz vlade umaknejo vsi predsedniki koalicijskih strank, je naletela na burne odzive, kjer ni bilo mesta za razmislek o obnovljeni vladi oziroma o resni rekonstrukciji.
Zaradi tega smo danes tukaj in bomo glasovali o zaupnici.
Iz doslednosti z našimi pomembnejšimi odločitvami in potezami nam ne preostane drugega kot da glasujemo proti zaupnici.