Golobič zavrnil očitke in obžaloval napako
Gregor Golobič, predsednik stranke Zares, je danes pojasnil okoliščine in dejstva v zvezi s podatki, ki so bili pred nekaj dnevi lansirani v javnost o posojilih podjetja Ultra in njegovem deležu v omenjenem podjetju.
Gregor Golobič, izjava o zadevi Ultra
Gregor Golobič, vprašanja novinarjev
Očitke o tem, da so posojila podjetja Ultra nezavarovana, je Gregor Golobič takoj po objavi zavrnil, prav tako sta očitke z argumenti in dejstvi zavrnili vodstvi podjetja Ultra in Nove Ljubljanske banke. Izkazalo se je, da podjetje Ultra v NLB nima za 21 milijonov nezavarovanih posojil, ampak dobrih 5 milijonov evrov posojil, ki pa so vsa zavarovana po bančnih standardih z nepremičninami in drugim premoženjem. Dolgoročna posojila so bila pridobljena v času preden je bil Golobič zaposlen v podjetju, kratkoročna pa po tem, ko je podjetje že zapustil.
Gregor Golobič je pojasnil: »Vse skupaj je bilo postavljeno v kontekst jemanja kredibilnosti stranki in meni osebno, saj smo bili v nekratkem obdobju najbolj vztrajni glede sankcioniranja spornega dajanja posojil s strani javnih bank in smo vztrajali, da je potrebno s takšno prakso prenehati oziroma poroštveno shemo in državne garancije zavarovati pred zlorabami. To se še dogaja, tu je vlada z odločno potezo postavila jasna merila in mislim, da se principielna drža vlade v teh dneh uspešno nadaljuje.
Očitno je, da je tu, poleg napada na mojo osebo in stranko, s podtikanjem zadev v zvezi z gospodarsko družbo, šlo tudi za nekakšno reakcijo na početje, ki je mnogim predstavljalo oviro na njihovi poti, da bi bodisi nadaljevali ali znova pričeli s prakso, značilno za prejšnji mandat. Stranka Zares in jaz osebno smo tu očitno mnogim trn v peti. Diskreditacija, ki se je zgodila skozi ta primer, pa tudi oviranje pri tem, da bi to lahko zavrnil, in tudi neobjavljanje demantijev v drugih institucijah, je pokazalo, da je odpor proti temu, kar počnemo, precejšen in da je stranka Zares s tem v pomembnem položaju branika načel, ki smo jim rekli tudi »nova politika«. Pri tem v vladi nismo osamljeni – sicer vlada takih ukrepov seveda ne bi sprejemala – so pa v opoziciji in tudi okolju posameznih strank vedno prisotni tudi ljudje, ki skušajo te ovire z vsemi sredstvi odstraniti.
Podjetje Ultra tokrat ni bilo prvič v političnem ognju. Tudi ta afera se je zgodila v času tik pred evropskimi volitvami, brez kakršnegakoli povoda, kreditnega reprograma ali česa podobnega, česarkoli, kar bi izzvalo to zgodbo, torej je šlo očitno za politično lansiranje teme. Ni nepričakovano – tudi sam sem kolegom v času svojih soočanj z nasprotniki tega, da bi se politika, ko gre za tovrstno početje, obnašala bolj transparentno, pogovarjal o tem, da lahko v kratkem pričakujemo hude napade in diskreditacije.
Podjetje Ultra se je že leta 2004 znašlo v političnem ognju. Takrat je bilo težko prepričati že prepričane, da njihove navedbe ne držijo. Tisti, ki so očitke takrat naslavljali na podjetje, ne oziraje se na posledice, so bili potem štiri le ta na oblasti. Stranka SDS, ki je to počela, je tudi sedaj v največji meri lansirala to afero – to je jasno, kljub zelo prozornemu kazanju s prsti na posamezne koalicijske stranke. Takrat so bili štiri leta na oblasti in z uporabo vseh, prav vseh sredstev, ki so jim bila na voljo – od angažiranja represivnih ustanov, osebnega angažmaja predsednika vlade, posameznih ministrov, da se je po posameznih podjetjih in povsod drugje izvajalo revizije in preiskave – so prišli do zaključka, da niti ena od obtožb iz tistega obdobja, kot se je zgodilo tudi v tem primeru in v tem tednu, ni bila dokazana. Nasprotno – vse te drage revizije so potrdile, da so bili vsi posli korektni, za gospodarske družbe koristni in da je šlo za popolnoma normalno sodelovanje med gospodarskimi družbami, ki je značilno za vsa druga sodelovanja, oziroma bi vsaj moralo tako biti.
V tem primeru se je zgodilo podobno – Ultra se je znašla v tem ognju in odločili so se, jaz pa sem jih pri teh spodbudil, da razkrijejo prav vsa dejstva v zvezi s temi posojili in drugimi poslovnimi dejavnostmi, organizacijo, in da znotraj tega tudi povedo za moj delež v podjetju Ultra SUM. To je sprožilo novo diskusijo v smislu, da naj bi zatajil ta svoj 10-odstotni delež v tej družbi, ustanovitveni delež v družbi Ultra SUM, v svoji prijavi kot javni funkcionar, protikorupcijski komisiji. Jaz sem to včeraj zanikal, o tem so bili dvomi, danes je to potrdil tudi predsednik protikorupcijske komisije. V moji prijavi premoženja je natančno naveden ta delež in imenovana ta družba.
Odprlo se je neko drugo vprašanje. Po tem, ko smo z dejstvi ovrgli vse te obtožbe tako glede višine posojil, moje vloge pri dodeljevanju posojil, domnevne nezavarovanosti posojil, kot tudi glede tega, da naj ne bi prijavil vsega svojega premoženja, ostaja dejstvo, da sem v času predvolilne kampanje od množice anket, ki jih mediji izvajajo v takšnem obdobju in sprašujejo po premoženju kandidatov, v večini anket odgovarjal na vprašanje po delniškem premoženju, da imam eno delnico, in to je delnica Pivovarne Laško, ostalo iz certifikatskih časov. To naj bi bilo v nasprotju z razkritjem oziroma z informacijo, ki jih ni, o mojem deležu v podjetju Ultra SUM, in tudi v nasprotju s tem, kar sem prijavil protikorupcijski komisiji. V teh anketah seveda ni potrebno odgovarjati in se mnogi politiki in kandidati nanje niso odzvali, kar ni bistveno – a jaz sem se. Zakaj nisem tam navedel – pravzaprav ni bilo konkretno vprašano dodatno po teh informacijah. Tam, kjer je bilo, v časopisu Finance, ob pregledu natančnih vprašanj, ki se bila zastavljena in se pogosto razlikujejo od tistega, kar je kot vprašanje objavljeno, je bilo tudi vprašanje o deležu v d. o. o.-ju.
Razlog je bil eden in preprost – želel sem preprečiti, da bi se podjetje Ultra ponovno in drugič po krivem znašlo v središču političnega obračunavanja, ki je bilo značilno za pretekle in tudi za to volilno kampanjo. To je bil edini razlog, to je bila napaka. Danes lahko rečem, da je to bila napaka, da se zaradi nje opravičujem in jo obžalujem, da pa pri vsem skupaj ni šlo za poskus prikrivanja, ampak samo odtegnitve podjetja, ki zaposluje 240 ljudi in je uspešno slovensko podjetje, žal predvsem v tujini zaradi političnega onemogočanja v tej državi. To je bil moj edini motiv. Želeti temu podjetju prihraniti, da bi bilo ponovno deležno take obravnave kot leta 2004.
Da ni bilo namena, da bi se ta delež prikrival, ne dokazuje le dejstvo, da sem ga prijavil pristojnemu državnemu organu, ki bdi nad premoženjskim stanjem političnih javnih funkcionarjev – dejstvo je tudi, da je podatek o ustanoviteljih tega podjetja javno dostopen, tudi o samem podjetju se je v slovenskih medijih v preteklih letih pisalo. Sama navedba tega podjetja kot podjetje, v katerem sem sam udeležen, je bila po moji presoji v tistem trenutku poteza, ki ni bila škodljiva za to, da se sama volilna kampanja odvije na način, ko se pogovarja o programskih razlikah, o različnih kandidatnih listah, ne pa da se vleče vanje gospodarske družbe, ki veliko prispevajo k temu, da se politika lahko včasih gre svoje politične igre. Kot sem rekel – to je bila napaka.
O konsekvencah te napake bo tekla beseda v nadaljevanju. Moj namen biti v politiki je bil, kot veste, vedno zelo pogojen, vezan izključno na en pogoj – to je pogoj, da se vzpostavi in vzdrži neko temeljno verodostojnost politike. To je bil tudi moj namen vrnitve v politiko, namen prevzema vodenja stranke Zares. O tem, ali ta moja napaka iz časa volilne kampanje jemlje temeljno verodostojnost meni in morebiti stranki, da bi lahko uspešno opravljala za mnoge očitno motečo funkcijo v slovenskem političnem prostoru – to mnenje si bom še ustvaril, skupaj s kolegi na ministrstvu, ki so me v teh mesecih spoznali, skupaj s kolegi v stranki, skupaj s kolegi na vladi in s celotno javnostjo, ki bo o vsem skupaj tudi še naprej podajala svoje mnenje.«