Kilogram sreče, prosim
Franci Kek
(Večer, Pogledi, 21. avgust 2013)
»Ko si srečen, daj z dlanjo udari v dlan … ko si srečen tleskni s prsti razigran …« Fajn. Ali bi se dalo tudi obratno? Da na primer tleskneš s prsti in si srečen? Niti ne. (Bi se pa dalo s tleskanjem enostavno dobiti zunanjega investitorja za TEŠ 6, kot je nekoč dejal bivši član AUKN Marko Golob, ko je poslance nagovarjal k poroštvu za TEŠ 6. Tleskaj Marko, tleskaj!) Sreča, kakšno stanje pravzaprav je to? Tisto – po prvem pivu? Zelo poduhovljeni bodo dejali, da se do sreče pride le prek meditacije. Srednje poduhovljeni, da je to ena izmed poti. Manj poduhovljeni nisem nikoli vedel pravega odgovora, ko me je v preteklosti kako izmed deklet v kakšni posebni situaciji vprašalo, če sem srečen. V Wikipediji imajo pod geslom sreča zapisano: »Sreča je stanje duha, za katerega so značilni zadovoljstvo, ljubezen in veselje. Po filozofski definiciji pa je sreča stanje popolne zadovoljitve in odsotnost vsakršne želje.«
In zakaj sreče ne bi predpisali? Nizozemski novinar je začel z akcijo prepričevanja evropskih vlad, da uvrstijo v predpise nalogo politikom, da naredijo državljane srečne. Vzor mu je Butan, kjer imajo prebivalci z ustavo zagotovljeno pravico do sreče. Z vcepljanjem sreče bi seveda morali začeti že v otroštvu…«think positive, peace brother, I’m the best, vsi smo dobri ljudje, imamo vse, kar potrebujemo…«.
Že v prejšnjem sistemu so nam zagotavljali, da imamo ravno v Jugoslaviji posebno srečo. »Rusi imajo težave, Američani tudi, mi pa smo nekje vmes in nam je najlepše.« Sam sem bil sicer zmeden, saj sem na drugi strani slišal, da so Izraelci izvoljen narod, ki jih je Mojzes popeljal v obljubljeno deželo. Ampak, Tito bo že vedel, kaj je prav. Da je papež nezmotljiv so nas učili, da je to Tito brez napak in se ne zmoti, nam je bilo v najmanjšo posteljo, takoj za jaslimi, položeno. Do pojava interneta so bili Albanci verjetno eno najsrečnejših ljudstev. Kako jim je šele v Severni Koreji lepo. Imajo najsposobnejšega predsednika, ki jih varuje in jim zagotavlja varnost na vsakem koraku. Zdajle bi moj nekdanji politični nasprotnik Jože Jerovšek zastrigel z ušesi, češ poglej ga – zagovarja totalitarne sisteme.
Pa da ne bo pomote, Jože je pravzaprav kar u redu človek. In da ne bo zmota popolna, v totalitarizmih so tisti, ki so razmišljali in niso bili zliti s tistimi na oblasti, imeli težave. Če niso bili na liniji in so preveč težili, se jim je znalo kaj dovolj neugodnega pripetiti. Seveda je bila razlika med časom po vojni, med obdobjem petdesetih in osemdesetih … Primorci pravijo, da, kdor je hotel takrat »flajdo« (halja za preddelavce) nositi, je pač moral biti v partiji. Bolj uklonljiva večina, dovzetna za razumevanje »zmag delovnega ljudstva in revolucije, ki še vedno teče«, je bila mirna sama v sebi. Saj je bilo vse tako lepo enostavno razloženo – eni so dobri, drugi slabi. »Zakaj ne bi žrtvovali onih 10 odstotkov težakov, saj je večina zadovoljna?«
No, ampak Jože (Tanko še prej kot Jerovšek) bi spet dejal, da zagovarjam totalitarizem. Smo v demokraciji, kjer je več strank (in prav je tako – to moram ponovno poudariti, saj bi tudi Branko vskočil s trditvijo, da sem pristaš enopartijskega sistema). Stranke premnogokrat glasove nabirajo predvsem s kazanjem na grdobije drugih. Bolj so te prikazane kot usodnejše, več nerazporejenih odstotkov ostane njim. Žal to ne vpliva najbolje na dobro počutje državljanov.
Standard je višji, kot je bil. Je zato tudi sreče več? Negotovost slabo vpliva na počutje. Vedno večje socialne razlike so temelj za vedno večje nezadovoljstvo. Ali svet, ki nam je dodeljen, res ne bi mogel funkcionirati z manjšimi razlikami v prihodkih prebivalcev? Ali res nekdo za udobno preživetje potrebuje 200 krat več od drugega? Je dvoposteljna postelja nujna in trosed za dva potreben? Kaj pa gojzarji s petko? Koliko stolov je potrebnih za eno rit? (Zdaj vsaj župani, ki so bili tudi poslanci sedijo le še na enem). Je otrokom lepše s tremi dobrimi možmi – Dedkom mrazom, Miklavžem in Božičkom? Ah, seveda – pospeševanje prodaje. Kaj boste kupili najdražjim? Saj jih imate radi, ne? V času velikonočnih praznikov smo deležni medijskega bombardiranja, ne v zvezi s Kristusovim vstajenjem, pač pa – Kaj boste pa pri vas jedli? Koliko daril je potrebno kupiti in koliko pojesti za dovoljšnje občutenje sreče?
To, da vse manj ljudi obvladuje vse večji delež zemeljskega bogastva, ni le zanimiv statistični podatek. To ni govorica napredka, to je pot zadetka. Pot krogle v zemeljsko oblo. Kaj žene žejne in odžejane k vse večji želji po pitju? Ideologija vse manj. KEŠ 6 je odgovor na mnoga vprašanja.