Majda Širca v razpravi o (ne)zaupnici vladi
V življenju, ne zgolj v politiki, je potrebno vedeti, kdaj je treba narediti rez, kdaj ni mogoče več izvajati živeti, pa tudi zagovarjati načel, ki si se jim zavezal, ki jih živiš, v katere verjameš in ki jih tudi delaš, izvajaš. In kdaj je potrebno reči ne pred kompromisi, v katere te silijo manj načelni, bolj trgovsko razpoloženi, manj vztrajni.
Zares se je odločil za ta rez. Odločil se je takrat, ko je bila ogrožena njegova načelna drža in to ob ključnih, političnih, okoljevarstvenih, kulturnih in obče družbenih stališčih, in ko je bilo spoznanje, da ni mogoče kvalitetno vladati ljudstvu ki ne verjame, ki ti ne zaupa, kjer je nezadovoljstvo z vsem, kar se začne na P, pa predvsem mislim politiko, preveliko. In Zaresov rez je bil pošten in je pošten, ne temelji na slepilih, predvsem pa na iluziji in na iluzijah, da se da, če se ne da. Ta rez oziroma izstop iz koalicije, ki je danes zelo stigmatiziran, in kjer vidim, da obstaja tudi konsenz, ki napoveduje tudi že določene navezave, ta rez, ta izstop iz koalicije ima veliko, visoko, zelo visoko ceno. To je stranka Zares vedela, ni preračunljiva, kot marsikdo tukaj danes trdi, vedela je že aprila, takrat ko je bil podan predlog za izstop vseh predsednikov političnih koalicijskih strank, pa tudi kasneje, ko smo se umaknile ministrice in minister z željo, da se vlada temeljito rekonstruira.
Danes so se te cene še dvignile, račun se na vse kriplje povečuje, tako rekoč je Zares kriv za tiste termite v porušenih temeljih, o katerih smo slišali dopoldne, ki se niso odpravili in ki segajo vse tja do Patrie ali pa prodaje Mercatorja. Zares je kriv, da živimo tako kot živimo.
V nastopih, kjer se kaže s prstom, se zarisujejo obrisi novih zavezništev, kot rečeno pa, da ne govorim o novih trgovinah. A trgovine, preračunljivi kompromisi in, priznajmo, tudi koristoljubna lobiranja dolgotrajno niso primerna za vztrajno odgovorno politično klimo. Mislim, da je bil poslanec Kikelj, pa tudi gospod Jerovšek prej, ali sta dejala, recimo, zakaj ne bi bil gospod Bevk predlagan za ministra že na začetku, da bi bilo manj problemov. Z vsem spoštovanjem, gospod Bevk, lahko da uporabljam ta primer kot tipičen simptom izrekanja dandanes, manj bi bilo problemov. In tu je res in ves problem, da je Zares delal probleme, da je odpravljal vprašanja, ki smo se jim konec koncev z neko koalicijsko pogodbo vsi zavezali, a so bila v nadaljevanju pozabljena, tudi preglasovana.
Skratka, Zares je odpiral probleme. In to tiste probleme, s katerimi se bodo soočali naši vnuki, če govorimo o TEŠ-u. Ali je odpiral in tudi problematiziral vprašanja o nehigieničnih korakih pri upravljanju z državno lastnino. In če govorim na področju kulture, ali bi morala mehčati zakonodajo s področja medijev, recimo, se ukvarjati samo z direktivo, kot se bomo sedaj očitno, ne pa s svobodo novinarskega pisanja, z vprašanjem koncentracije, z vprašanjem lastništva, z vprašanji popravka in tako naprej. Bi morala biti, recimo, zadovoljna zgolj z neodpravljanjem ključnih temeljnih zadev, ki smo jih nekoč vsi zagovarjali, pa jih kar naenkrat ne več? Bi morala plačevati, ne vem, neke kovance, kjer so se izstavljali tudi računi? Bi morala dati v predal, tako kot se danes daje, reformo javnega sektorja, ki je bilo glavno načelo, da se spremenijo pogoji, učinki in organiziranost na področju kulture, predvsem v javnem sektorju. Skratka, znotraj razprave, imam občutek, da je bolje v iluziji in v neki vati z zamegljenimi in zatisnjenimi očmi vztrajati v nečem, kjer se lahko izvaja zgolj lifting, kjer se pozabi na tiste temelje, ki jih je potrebno spreminjati, ampak da se vztraja in da odpravljaš krizo, o kateri slišimo, da se povzroča danes, ne pa odpravlja, da jo odpravljaš le tako, da si ne zatiskaš oči pred stvarnostjo, da se odločaš za neke lepotne popravke, ki popustijo že naslednji dan. Odgovorna politika tega ne more in ne sme početi. In o tej odgovorni politiki so se izrekli ljudje, ki nam ne dajo možnosti za to, da bi se lahko reforme dogajale na ta način, kot smo se jim zavezali in kot smo nekateri pri njih vztrajali.