Ministrica Širca na otvoritvi Borštnikovega srečanja
(govor ob otvoritvi Borštnikovega srečanja 15. oktobra 2010 – spletna stran: www.borstnikovo.si)
Desetdnevni festival predstavlja prerez gledališke produkcije in najboljših stvaritev pretekle sezone. Če bi Borštnikovo srečanje nadaljevalo koncept, ki ga je začelo leta 1966 – v okviru Tedna slovenskih gledališč so namreč sodelovala vsa slovenska gledališča –, bi srečanje oziroma festival trajal celo leto!
Naj to podkrepi statistika: na področju uprizoritvenih umetnosti deluje 13 javnih zavodov, nevladni sektor, podprt s strani MK, je v letu 2009 štel 54 izvajalcev, v večletno programsko financiranje jih je vključenih skoraj dvajset, pri enoletnem projektu sodeluje 36 izvajalcev … Če prištejemo še številne projekte, ki delujejo v okviru Javnega sklada za kulturne dejavnosti, ki so – vsaj lani – izvedli več kot 3800 dogodkov, in če k temu ogromnemu številu prištejemo še več kot 3000 dogodkov nevladnih organizacij, in več kot 3.600 dogodkov javnih zavodov, lahko rečemo, da je na področju uprizoritvenih umetnosti v Sloveniji približno 10.500 dogodkov na letni ravni!
Številka je seveda impozantna in zagotovo še večja, saj ne obsega tistih uprizoritev, ki nastanejo brez državnih pomoči. Skoraj 30 dogodkov na dan, torej!
Seveda se lahko hitro dvignejo glasovi očitkov, da je taka statistika demagoška, da kvantiteta ni merilo kvalitete in mogoče tudi, da ima država preveč široko srce in premalo izbrušeno oko, ki naj bi se oziralo le po špicah.
Špice, kakovostni umetniški izdelki, ambiciozni koraki, prodorne vizije, boleči zamahi, mehki koraki, trdne estetike, bogate poetike … so polje, ki ga mora izluščiti, posejati in požeti strokovna, ustvarjalna in zahtevna javnost.
Humus tega polja ustvarjamo vsi: tako tisti, ki poskušamo zagotavljati pogoje, kot tisti, ki poskušate/poskušamo širiti zadrgnjene meje duha. Pogoji niso vedno zapisani v denarju, pa čeprav se ta za področje kulture ne krči – obratno, bolj stabilen je kot v časih, ko se nismo srečevali s tako nelagodnimi konstalacijami družbene krize. Pogoji so vpisani tudi v načine dela, v strukture, organizacije in ljudi. Verjemite, da je mnogokrat težje spreminjati (da ne rečem reformirati) sistem kakor številke. Da je težje leviti utečeno, navajeno, pridobljeno, kakor se soočati z drugačnim stanjem stvari in pogledov.
Toda: današnji čas potrebuje drugačne poglede. Oder, na katerem nastopa danes družba, je prepoln površnih režij. Trhlost družbenih vezi proizvaja vse preveč dram, katerih katarza postaja nasilje, netoleranca in odsotnost solidarnih moči. Na tem odru je vse premalo luči, preveč glasov šepetalcev in preveč hitrih sodišč. Odru današnje družbe manjka vznesenosti duha in vere v nas same; manjka pogled v prihodnost, ker ga nenehno zastira pogled v preteklost – ki tako rad deli, pa četudi na imenu ene ulice! Na tem odru današnjega družbene stvarnosti je preveč med seboj sprtih režiserjev, ki spregledajo igralce, kaj šele statiste.
Vi, avtorji, ljudje desk, besede in izraza, etike in estetike, ne želite takega odra. Tudi jaz ne.
Verjamem, da se mu boste še naprej upirali in nas – bodisi z užitkom, solzo, smehom, fascinacijo bodisi z vizijami in širino duha – vodili tja, kjer ne želimo in nočemo biti: na temnih (ali pa rumenih) odrih stvarnosti.
– Majda Širca, ministrica za kulturo