Nejasnosti glede opazovalcev v EP
Na zadnji seji parlamentarnega odbora za notranjo politiko, javno upravo in pravosodje v sredo, 9. decembra, je bilo govora o spremembah in dopolnitvah zakona o volitvah poslancev iz Republike Slovenije v Evropski parlament, ki je predlagan za sprejetje po nujnem postopku. Ministrica za javno upravo Irma Pavlinič Krebs je predstavila predlog popravka zakona, ki odpravlja napako, nastalo zaradi napačnega prevoda pri prenosu evropske direktive o volitvah v EP, Vito Rožej, poslanec Zares, pa je na odboru predstavil stališče poslanske skupine Zares glede zasedbe osmega Sloveniji namenjenega poslanskega mesta v Evropskem parlamentu, ki naj bi ga zasedla Zofija Mazej Kukovič iz SDS.
Rožej je predstavil koalicijski amadma, ki pravi, da bi šele Protokol, ki ga bo sprejela medvladna konferenca pod španskim predsedstvom, določil pogoje dela novim poslancem, in da vlada nima garancij, da do sprejma Protokola ne bo sama krila stroškov za plače teh poslancev – v preteklosti se je namreč za poslance opazovalce plačevalo iz državnih proračunov, vendar je to bilo v obdobjih, ko so države šele pristopale v EU in niso imele neposredno voljenih poslancev v EP, temveč so jih takrat še imenovali nacionalni parlamenti. Evropski parlament je namreč maja letos psrejel odločitev, da naj bi imelo 18 poslancev, ki jih dobijo države članice po Lizbonski pogodbi, do uveljavitve Lizbonske pogodbe status opazovalca – torej ne bi imeli glasovalne pravice, vendar pa naj bi za svoje »opazovanje« v parlamentu prejemali polno plačo. P ozakonu o sistemu plač v javnem sektorju in odloku o plačah funkcionarjev je poslanec v v evropskem parlamentu uvrščen v 62. plačni razred, ki znaša 5164 evrov bruto mesečno. Iz gradiva evropskega parlamenta jasno izhaja, da se o nastopu poslancev opazovalcev vsaka država odloča sama, da stroške plače nosijo države članice in da ti opazovalci formalno nimajo nikakršnih pristojnosti, razen možnosti opazovati delo parlamenta.
»Menimo, da Republiki Sloveniji v Evropski parlament do nastopa polnokrvnega mandata osmega poslanca ni potrebno pošiljati opazovalca. Republika Slovenija je svoje opazovalce dobila leta 2002 in sicer zaradi dejstva, ker je leta 2004 postala polnopravna članica EU. Takrat je bilo to smiselno, danes pa smo kot člani že dvakrat volili poslance v evropski parlament in potrebe po vajeniški dobi ni več,« še piše v obrazložitvi amandmaja, ki ga je predstavil Vito Rožej.
Rožej je sicer povedal, da je »dobro in pohvalno, da je v kratkem času po uveljaviti lizbonske pogodbe na naših mizah tudi že predlog za spremembe in dopolnitve Zakona o volitvah poslancev Republike Slovenije v Evropski parlament, ki bo uredil način na katerega bo naša država izkoristila to novo pridobljeno pravico, da bo v Evropski parlament poslala ne več sedem, ampak osem poslank oziroma poslancev. Dejstvo pa je, da uveljavljanje te pravice ni zdaj izključno odvisno samo od našega zakona in od tega, kako se bomo odločili, da bomo določili tega osmega oziroma osmo poslanko, ampak se mora prej celotni Evropski parlament, celotna Evropska skupnost dogovoriti, kako bo ta prehod potekal. In dokler ne bo sprejet tukaj omenjeni protokol so pravila igre precej nedoločena. Poslanci, recimo jim novi ali pa za enkrat še fantomski poslanci, bodo lahko le opazovalci ne bodo imeli glasovalne pravice. Mi se lahko odločimo, ali pa se tudi ne odločimo, nekoga poslati tja kot opazovalca, dokler ne bodo sprejeti protokoli, in bo postal polnopravni član oziroma članica evropskega parlamenta, ko bo lahko tudi glasoval oziroma glasovala. Gre za neko vajeniško dobo, za katero menim, da jo je Republika Slovenija že prestala takrat, ko je imela svoje opazovalce, ko še ni bila članica Evropske unije. V tem konkretnem primeru gre sicer za poslanko, ki bo pripadala poslanski skupini, ki ima že pestre in velike izkušnje na tem področju, tako da ne vidim, da bi se to uvajanje moralo zgoditi tako, še posebej, ker dotlej, ko ti protokoli ne bodo sprejeti, ostane plača tega poslanca oziroma poslanke oziroma opazovalca oziroma opazovalke na plečih nacionalnega parlamenta, ne pa na plečih evropskega parlamenta.«
Ministrica Irma Pavlinič Krebs je nedorečenost situacije potrdila: »Vprašanje opazovalcev je vprašanje, glede katerega se v evropski komisiji in evropskem parlamentu še niso uskladili. Pomembno vprašanje, ki onemogoča dokončno uskladitev, je, kdo bo plačeval stroške morebitnega opazovalca. Države članice stojijo na stališču, da jih same ne bodo plačevale, Evropski parlament zato na to vprašanje še ne odgovarja. Poslati opazovalca ni obveznost držav članic.«