O naravnem in nenaravnem
V okviru javne predstavitve mnenj o predlogu družinskega zakonika, ki je v Državnem zboru potekala v ponedeljek, 12. oktobra 2009, je o temi spregovoril tudi poslanec poslanske skupine Zares Vito Rožej in za svoje besede požel aplavz.
Uvodoma je izrazil veselje nad velikim številom udeležencev v javni razpravi in dejal, da gre za pozitivni premik in izkaz velikega interesa javnosti, kar pomeni tudi tehtno debato in na koncu prave zaključke.
Ob rob razpravam o interesih otrok ter premoženjskem statusu zakoncev se je Rožej osredotočil predvsem na najbolj sporen in v javnosti odmeven del družinskega zakonika. Gre za področje definicije družine in definicije zakonske zveze, ki v javnosti sprožata različne odzive in debate.
“Čeprav smo slišali, da je definicija družine nekaj, kar so sprejeli Združeni narodi, vseeno tudi sam verjamem, da ta del očitno ni čisto urejen, še posebej v tistem delu, kjer smo lahko slišali pomisleke glede primerjav med izvenzakonsko in zakonsko zvezo. Če so navedbe, ki jih je dalo društvo Družinska pobuda ter psihoterapevt gospod Žorž in še kdo točne, se bom jaz seveda nemudoma zavzel za to, da bodo izvenzakonske skupnosti izenačene z zakonskimi, ker ne želim, da bi bila zunajzakonska skupnost, čeprav sam živim v njej, pozitivno diskriminirana, ker za to ni nobenega razloga in nobenih pravic.
Menim, da je to tudi vse, kar v tem poglavju manjka. Vse ostalo je korak, civilizacijski korak, ki ga ta država od priznanja volilne pravice za ženske še ni videla in temu primerno je najbrž tudi nasprotovanje temu cilju oziroma civilizacijskemu koraku.
V sedemdesetih letih, ko se je spreminjala takratna zakonodaja, je bilo moč slišati mnoge podobne argumente, kot jih slišimo zdaj. Danes gre za spreminjanje zakonodaje, ki je stara čez trideset let, in če kdo zdaj trdi, da se ministrstvo ukvarja s stvarjo, ki ni nujno potrebna spremembe, potem seveda nima pojma, o čem govori. Ministrstvo se v tem času ukvarja s pokojninsko reformo, ki je dolgotrajen proces in bo zadevala vse generacije, in tudi še kakšen interventen zakon vmes sprejema. Skratka – Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve v tem trenutku krize v Sloveniji dela vse, kar je človeško možno. Nujno pa je seveda tudi spremeniti te določbe družinskega zakonika.
Nasprotovanja so bila tukaj zanalašč osmešena z vprašanji, zakaj se širi definicija zakonske zveze in zakaj se seveda ne uzakonja mnogoženstvo oziroma mnogomoštvo. In to s strani ljudi, ki so tudi kot predsedniki tega Državnega zbora pripomogli h temu, da imamo pri nas v temu trenutku zakonodajo, ki omogoča bigamijo. Človek je lahko poročen, v zakonski zvezi s partnerjem nasprotnega spola, ob tem pa registriran tudi v partnerski zvezi s partnerjem istega spola. To je pri nas možno zaradi tega, ker se je brez širšega premisleka sprejemal nov Zakon o registraciji istospolnih partnerjev.
Zdajšnja zakonodaja je promovirala oziroma še vedno promovira bigamijo in posledično tudi biseksualnost. To je resnica, vse ostale primerjave z mnogoženstvom in mnogomoštvom so pa seveda huda hipokrizija.
Utemeljevati stvari z naravnostjo ali nenaravnostjo določenih odnosov ali pa procesov se mi zdi za sodobno družbo, ki temelji na argumentih, popolnoma deplasirano. Povejte te argumente o nenaravnosti očetom, mamam, dedkom, babicam, ki morajo zjutraj vzeti tablete zato, da lahko to ali ono v življenju še postorijo. Povejte to vsem ljudem, ki okoli hodijo z umetnimi kolki in povejte to vsem ljudem, ki hodijo okoli s presajenim srcem, srčnimi pospeševalniki in tako naprej. Povejte to o nenaravnosti vsem parom, ki niso mogli sami imeti otrok in so si seveda pustili pomagati z medicino. To povejte vsem tem in govorite naprej o naravnosti ali nenaravnosti.
Zame, če že hočete, da uporabim jaz pojem naravno, je tudi nenaravno, da se človek, ki je zdrav, zavestno odreče svojim otrokom. Celibat je zame nenaraven. Ampak, če gre za osebno odločitev – v redu, jo razumem, samo ne bi želel z njo oponirati želje ljudem, ki bi si ravno tako želeli pustiti s strani medicine ali kako drugače pomagati, da bi prišli do družine, ker družina zame seveda ni noben privilegij, družina je lahko nekaj zelo dobrodošlega in v večini primerov, ko govorimo o posvojitvah otrok v istospolnih družinah, gre za otroke, ki že zdaj obstajajo. Skratka, te družine v Sloveniji so že, nekaj sto jih je in so po tej logiki naravne.
Gre torej za uveljavitev, uzakonitev in izenačitev pravic teh otrok s tistimi, ki jih imajo vsi ostali. Jaz sam vem, kaj pomeni ta diskriminacija na cesti. Samo zato, ker sem igral vlogo istospolno usmerjenega, sem bil napaden in zaradi tega tudi verjamem, da bodo mnogi drugi znali igrati vlogo očeta in igrati vlogo matere. In te vloge so popolnoma neodvisne od tega, kakšnega spola je kdo. Tudi nekdo, ki je “pravega” spola, ne zna igrati te vloge. Morda je celo več takšnih, kot pa je tistih, ki bi to vse znali. In nujnost te spremembe je povezana tudi z varovanjem človekovih pravic, zaradi česar smo Slovenci to državo ustanovili. In nemogoče je reči, da v konkretnem primeru, ko bo do te posvojitve prišlo, bi bil kateri koli potencialni najboljši možni istospolni par vedno slabše okolje za otroka kot pa najboljši možni heteroseksualni par. Tega ni mogoče reči, zato je možnost potrebno dati vsem. Hvala lepa.“